Pred tem je država verskim uslužbencem od leta 2012 krila le 48 odstotkov socialnih prispevkov. Za to pa je zaslužen tudi Janša, ki je verskim uslužbencem to boniteto v preteklosti, v času svoje druge vlade, z zakonom o uravnoteženju javnih financ, še bolj znižal (z dotedanjih 60 na 48 odstotkov), kot so jim jo minuli teden poslanci vladajoče levosredinske koalicije.
V Katoliški cerkvi in na desni strani političnega prostora je prejšnji teden nastal cel vik in krik. Da gre za nedopusten poseg v že pridobljene pravice, da Golobova vlada izvaja agendo Levice, ki je naslednica najbolj radikalnega krila komunistične partije nekdanje Jugoslavije, in da ni slučajno, da je udarila po kmetih in Cerkvi, se je pridušal moralni teolog Ivan Štuhec, sicer goreč apologet Janeza Janše. Številne duhovnike Katoliške cerkve pa je še bolj kot znižanje kritja socialnih prispevkov, s čimer bo država prihranila dva milijona evrov letno, zmotilo, da je Cerkev ob zadnji spremembi zakona o verski svobodi izgubila status splošno koristne organizacije.
Odnos med Slovensko katoliško cerkvijo in politiko je vseskozi med tranzicijo zapleten, večplasten in vse prej kot črno-bel. Cerkvena elita je vsa ta leta bolj ali manj sodelovala tako z levimi kot desnimi. Običajno pa se je vse začelo in končalo pri denarju. Po eni strani sicer drži, da so Katoliško cerkev bolj zasipale z državnim denarjem desne, Janševe vlade.
Ne smemo pozabiti, da je cerkveno elito v imenu »višjih ciljev« med privatizacijo gnal pohlep podobno kot druge domače tajkune, tudi metode poslovanja so bile podobne.
Verniki so namreč bili in so še pomembna volilna baza desnih strank, in ni vseeno, kaj govorijo župniki po prižnicah. Tega se zadnja leta zelo dobro zaveda predsednik SDS, ki mu je tudi s pomočjo cerkvene elite uspelo povsem uzurpirati volilno telo desno od sredine. Cerkveni vrh denimo zadnja leta bolj podpira SDS kot pa krščanske demokrate (NSI). Enako velja za katoliške medije, ki povsem sledijo politični agendi Janeza Janše.
Tako močna politična opredeljenost in pristranost je najbrž tudi eden od razlogov, da so slovenske cerkve iz leta v leto bolj prazne. Verniki gotovo niso samo volivci stranke SDS, zato nekatere bržkone moti politikantstvo najbolj glasnih cerkvenih jastrebov. Za Janšo, ki je bil v svoji partijski mladosti močno nastrojen proti Cerkvi, je danes podpora cerkvene elite nadvse pomembna, da ohranja svojo politično hegemonijo na desnici, zato mu najbrž tudi ni vseeno, kdo je na čelu RKC.
Pravzaprav mu zelo ustreza, da je ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore, ki je zadnja leta na prepihu, še naprej na svojem položaju. Andrej Saje, novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference, ki mu poznavalci dogajanja v Cerkvi napovedujejo še bleščečo kariero vse do kardinalskega naziva, naj bi bil za Janšo bolj politično nepredvidljiv. V tej luči ni potrebno posebej ugibati, kdo je v ozadju poskusov diskreditacije Sajeta, ki mu je v času tretje Janševe vlade urad za preprečevanje pranja denarja preiskoval bančne račune.
Močan vpliv na Cerkev na Slovenskem ima kljub visoki starosti (v soboto je dopolnil častitljivih 89 let) upokojeni kardinal in prefekt vatikanske kongregacije za ustanove posvečenega življenja Franc Rode. V letih (1997–2004), ko je bil ljubljanski nadškof in metropolit, se je kuhal eden največjih finančnih škandalov v zgodovini vesoljne cerkve, ki je na koncu skoraj potopil mariborsko nadškofijo, vsem slovenskim davkoplačevalcem pa izkopal gromozansko finančno luknjo.
Rodetu ni bilo nerodno poslovati niti z rdečimi direktorji, kot je bil tedanji alfa in omega slovenskega gradbeništva, dolgoletni prvi človek SCT Ivan Zidar. Prav tako je Rode zagotovo dal svoj blagoslov, da je mariborska nadškofija po Zvonovih aktivno sodelovala v slovenski privatizaciji. Ni vsega tega na svojo roko počel le kasneje obsojeni in nato oproščeni nekdanji ekonom mariborske nadškofije Mirko Krašovec.
Kardinalu Francu Rodetu ni bilo nerodno poslovati niti z rdečimi direktorji.
V cerkvenih Zvonovih so pri privatizaciji in koncentraciji kapitala uporabljali podobne metode, kot jih je imel najbolj razvpiti pidovski milijonar Darko Horvat. To je pred leti ugotovila tudi parlamentarna preiskovalna komisija, ki jo je vodil Anže Logar. Pomembno vlogo pri finančnih operacijah med tranzicijo sta odigrala tudi brata ljubljanskega pomožnega škofa Antona Jamnika, ki je minuli teden na Žalah pokopal znanega poslovneža Janeza Pergarja: prvi brat Alojz Slavko Jamnik je bil član uprave NLB, ko so brez ustreznih zavarovanj na veliko kreditirali cerkvene Zvonove, drugi brat Janez Jamnik pa je bil solastnik podjetja Delfi, ki je izvajalo menedžerski prevzem SCT.
Ne smemo pozabiti, da je cerkveno elito v imenu »višjih ciljev« med privatizacijo gnal pohlep podobno kot druge domače tajkune. A na koncu ni finančno bankrotirala le mariborska nadškofija, tudi slovenska RKC je dočakala svoj moralni bankrot. Eden tistih, ki še »uživajo sadove« Zvonov, je tudi rektor Zavoda Antona Martina Slomška Ivan Štuhec, ki je pred leti izpričal »svoje resnico« v knjigi Slovenija brez Patrie in Zvonov, spremno besedo pa mu je napisal nihče drug kot Janez Janša.
