Po enem od nizov soočenj se je pojavil nenavaden očitek: voditeljica SD Tanja Fajon je tudi tokrat raje napadala vlado, namesto da bi razložila vsebinske koncepte svoje stranke SD.

Kakšen balzam je za notranji mir nekaj dni »manjkati«, biti zunaj države! A za nas ni rešitve, saj tehnologija napreduje, poleg časnikov, ki nas počakajo, lahko televizijo, radio vrtimo nazaj, da ja česa ne zamudimo. Je pa res, da si je vse mogoče ogledati z nekaj več distance.

Pravijo, da nas le malo zgodb toliko nauči o kesanju in odpuščanju kot prav Jezusova prilika o izgubljenem sinu.

V nedeljo, 24. aprila se bo ponovil že večkrat viden referendum o Janezu Janši. Za ali proti njemu. Napetost se stopnjuje, volilni izid bo do zadnjega nepredvidljiv. Janša še ni odpisan, še vedno obstaja možnost, da je njegova SDS relativni zmagovalec volitev in da po spletu zanj ugodnih okoliščin še četrtič sestavi vladajočo koalicijo.

Janez Janša gre na aprilske volite na vse ali nič. Nič ne taktizira, brezkompromisno pelje svojo agendo naprej, kot da bi to bil njegov zadnji mandat. Relativna zmaga SDS pred štirimi leti mu je dala krila. Z afero Patria je bil že odpisan, a se je vrnil skozi velika vrata.

Kako pretresljivi so posnetki opustošenih ukrajinskih mest in obupanih ljudi! Pretresljive so tudi prošnje V. Zelenskega – za še večjo pomoč Zahoda. Če je verjel, da bo pol sveta tudi fizično branilo Ukrajino, je bil, na žalost, naiven.

Da so mediji odločilen faktor za zmago na volitvah, je pred sedmimi leti, ko je prišel iz zapora v zadevi Patria, na »medijskem posvetu« na podstrešju vile SDS na Trstenjakovi razpredal Janez Janša.

Pred nekaj leti mi je Silvester Šurla podaril knjigo nekoč najboljšega svetovnega šahista Garija Kasparova z naslovom Zima prihaja. Zdaj, leta kasneje, lahko le z žalostjo v srcu ugotovim, kako prav je imel avtor knjige. Zima je tu.

Samo še 38 dni je do volitev. Dober mesec, ko se bodo karte premešale na novo. V drugi polovici aprila bo že dobro zadišalo po pomladi. Glede na zadnje raziskave javnega mnenja bo sedanja koalicija težko zadržala oblast, ni pa nemogoče. Veliko bo odvisno od volilne udeležbe. Čim višja bo, tem manjše so možnosti, da v vladni palači na Gregorčičevi ostane Janez Janša. Tako kot na lanskem referendumu o vodah, ko je vlada prejela skoraj plebiscitarno zaušnico, bodo najverjetneje odločilni glasovi mladih. Odločilna bo mobilizacija. Komu bo na volišča uspelo privabiti več svojih podpornikov.

Pogum, s katerim so se na RTV lotili sprememb, je vsekakor vreden občudovanja. Domala česarkoli s(m)o se v preteklosti lotili, so porušili – ali vrh RTV ali kolegi prek programskega sveta (PS) in medijev ali sindikati, tudi pozicije mnogih posameznikov so bile praviloma nedotakljive. Zato seveda ne bi bilo pošteno kar obsoditi vsega, česar so se zdaj lotili. Na srečo kaže, da denar ni več problem; spremembe, ki jih vidimo, zahtevajo veliko denarja in kažejo, da RTV računa na dodaten denar.

Pred nekaj dnevi še kovid, zdaj vojna! Rusi napadli Ukrajino! Pa sta se sprovocirala – Putin in Biden. Velesili preverjata, ne, izsiljujeta svojo pre/moč, ljudje pa nastradajo. Pa Putin in Biden dosegata svoje? Putin hoče dokazati, da se ne da, da so Rusi še vedno veselila, Biden je tudi dosegel, da je Severni tok 2 vsaj začasno zaustavljen, da se je Evropa spet bolj naslonila na Ameriko …

Včasih, ko že malce dvomim o naravi Slovencev, se spomnim na vse športne dosežke, s katerimi nam naši izvrstni športniki postrežejo sleherni dan. Pogosto so mi za svetel zgled naši kulturniki. Kaj vse znajo napisati, kaj vse naslikati, pa odigrati na odrih, v filmih, kje drugje zapeti, da ne naštevam naprej. Ali pa ko kdo preseneti s svojo srčno dobroto, s pripravljenostjo prisluhniti ali pomagati tistim, ki potrebujejo pomoč. Takrat se zavem, da je narava ali značaj Slovencev in tistih, ki bivajo na naših tleh v marsičem drugačna kot ta, ki nam jo vsak dan ponujajo tisti, a katere je politika kruh.

Medtem, ko zaradi invazije Rusije na Ukrajino celo na Finskem in na Švedskem, ki sta nevtralni državi, razmišljajo o priključitvi zvezi Nato, v stranki Levica pri iskanju krivca za vojno kažejo na Ukrajino in Nato.

Poznavalci strateškega komuniciranje pravijo, da politična polarizacija koristi mobiliziranju bolj odmaknjenih delov političnega prostora. V slovenskem primeru sta to SDS in Levica. Ob tem se odpira dovolj prostor za pridobivanje glasov s sredinskostjo.

»Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo,« so besede radosti, ki jih je na dan plebiscita 26.12.1990 izrekel vodja Demosa dr. Jože Pučnik. Vedno za nekaj gre. Včasih uspe, drugič ne. Kar se samostojnosti Slovenije tiče, nam je uspelo, bolj me skrbi naša še vedno mlada demokracija. Zato težko pričakujem aprilski volilni dan, ko bo priložnost, da kaj v tej smeri storimo.

Pred volitvami se mudi. Vedno se mudi in tudi zdaj. Vsem. Kaj vse so skušali postoriti vladajoči v zadnjih mesecih Cerarjeve vlade. Priznali Palestince, denimo. Pred tem pa domala štiri leta od njih ni bilo kaj dosti volje in pravih idej.

Za zdaj kaže, da je glavni program letošnjih volitev PROTI, utemeljen na »sovraštvu« Milana Kučana in Janeza Janše, kar povzroča močan razkol v slovenski politiki. In če smo že iskali razloge za njun odnos, velja temu še kaj dodati, predvsem zato, da bi se kdo od politikov zamislil in se raje ukvarjal z državno problematiko kot pa z medsebojnimi odnosi.

V primeru volilne zmage KUL že načrtuje uničenje Slovenske vojske in izstop iz Nata, preklic vseh zakonov sedanje koalicije, izterjavo denarja, ki so ga ljudje prejeli od Janševe vlade, pa nova podržavljanja podjetij, ukinitev koncesij zasebnikom v zdravstvu, dvig davkov ter nižanje plač in pokojnin. Zbudite se, ljudje, ne pustite, da KUL zmaga!

Vem, vem, da Sava teče proti Beogradu, kjer se poljubi z Donavo, ampak druga Sava, o ja, za to pa se zdi, da teče naravnost na Madžarsko.

Lojze Peterle se je v zadnjih letih precej omehčal; po osamosvojitvi leta 1991 je bil predsednik vlade in takrat je marsikdo v njem videl transmisijo slovenske politične emigracije, ki naj bi, poleg Cerkve, začela pridobivati preveliko vlogo v slovenski družbi; bil je tudi pobudnik in zagovornik lustracije. Igor Bavčar in Janez Janša, ministra v njegovi vladi, sta se poleg drugih kar precej trudila, da bi ga spravila z mesta predsednika vlade.