Predsednik republike Borut Pahor je imel prejšnji petek svoj zadnji govor na osrednji državni proslavi. Uporabil je tudi Šalamunov legendarni navedek o Slovencih kot prehlajenem predmetu zgodovine. Ne prvič. Da nismo prehlajeni, je povedal že pred petimi leti na Destrniku. Zakaj pa ne, saj je po njegovi smrti prevzel častno pokroviteljstvo Centra za poezijo Tomaž Šalamonu v središču prestolnice.

Nekateri zdaj končno lahko dihajo, drugi se dušijo, tretji čakajo – kaj sploh bo. Približno takšno je razpoloženje med ljudmi, ki ga je zdaj mogoče zaznati domala na vsakem koraku – ko gre za novo oblast, seveda. Nova vlada se nekako sidra in počasi, res le korakoma spoznavamo delčke njene drže.

Pred tridesetimi leti je Milan Kučan gladko pometel s konkurenco. Na prvih volitvah za predsednika republike v samostojni Sloveniji, 5. decembra 1992, je prepričljivo zmagal že v prvem krogu. Ob visoki 85-odstotni volilni udeležbi je prejel skoraj 64 odstotkov glasov.

Veš, Matjaž, boš, Matjaž, si si zagotovil dobro pozicijo, Matjaž (Han – SD), samo da ti bo Golob dovolil … Hvala, Franc, veliko veš, Franc (Breznik – SDS), več od mene … Tako nekako je potekal dialog med Matjažem in Francem na zaslišanju kandidata za gospodarskega ministra M. Hana. Kar šok, kajne!?

Politične funkcije pridejo in gredo. Vsaka nova vlada s sabo pripelje svoje ljudi. Tiste, ki jim zaupa. Državne sekretarje, člane ministrskih kabinetov, že takoj na začetku običajno zamenjajo direktorja policije, Sove, Ukoma …, sledijo menjave v raznih državnih agencijah, v državnem gospodarstvu.

V sredo, 1. junija, je v državnem zboru prisegla vlada Roberta Goloba, predsednika Gibanja Svoboda, ki je na volitvah zmagalo s 34,5 odstotka glasov in dobilo 41 poslancev, kar je največ v zgodovini. Tudi vlada je bila sestavljena v rekordnem času, natanko 37 dni po volitvah in sedem dni po izvolitvi Goloba za mandatarja.

Me je že kar skrbelo, da prihaja medijski dolgčas, da se ne bomo imeli nad čim razburjati, ko na vrhu vlade ni več J. Janše. Koga pa bomo kritizirali? Kdo nam bo paral živce?

Če bo šlo tako naprej, bo poražena SDS vložila še referendum o tem, ali lahko zmagovalec volitev Gibanje Svoboda v svoje vrste priključi tudi na volitvah poraženi LMŠ in SAB.

Verjetno nisem edini, ki pospravljam stare časopis in ugledam kakšno misel, ob kateri se pospravljanje ustavi. Ko še ni bilo Roberta Goloba, lani septembra, je režiser dramatizacije Jančarjevega romana To noč sem jo videl zapisal: »Danes nihče ne mara svobode, zato bi jo Veronika Zarnik odnesla še slabše kot v svojem času.«

Kakšnim političnim in medijskim slavospevom smo bili priče, da imamo končno predsednico državnega zbora! Pa kaj! Odlično. Kje pa vendarle živimo, da bi to moralo biti nekaj posebnega? Prav bedno sem se počutila ob tem poudarjanju izvolitve prve ženske predsednice DZ!

Po tednu ali dveh predaha, da je prišel k sebi zaradi poraza na aprilskih volitvah, je Janez Janša že začel kampanjo za naslednje parlamentarne volitve. Nekateri njegovi najbolj goreči privrženci si jih želijo čim prej, zato po družbenih omrežjih sejejo dvom o regularnosti volitev. Pisarijo, da naj bi bile poneverjene, ukradene, da se je spet zgodila volilna prevara in da bi jih zato morali ponoviti. A ponovljene volitve, kot kažejo majske raziskave javnega mnenja, bi prinesle še večjo zmago Gibanja Svoboda in še večji poraz SDS.

Vedno me kar strese, ko slišim politika, da bodo na ključna mesta v državi nastavili same strokovne kadre in ne političnih. In glede na svojo dolgoletno kilometrino ob vsaki novi vladi ponavljam iste stvari: postavite lahko tudi politične, samo da bodo strokovni!

Robert Golob bo držal in presegel rekorda pri postavljanju vlade – ima ga Lojze Peterle s prvo vlado. Najbrž je bil prehiter, naredil bo marsikatero napako, ki jo sicer ne bi, če bi si vzel več časa.

Zadnje volitve so bile očitno ena sama matematika, eno samo preračunavanje, če poslušate nekatere volivce: Bratuškove nisem volil, ker bi bil to izgubljen glas, Šarca sem volil, da bo imel Golob s kom sestaviti koalicijo, Povežimo Slovenijo nisem volil, da Tonin ne bi izpadel …. In tako naprej.

Politična polarizacija in medsebojno sovraštvo med glavnimi političnimi akterji sta v Sloveniji naredila tako globok prepad, da se je ob zadnjih volitvah pojavilo celo vprašanje, ali bo poražena stran sploh priznala rezultat volitev. Janez Janša jih tokrat je, čeprav s stisnjenimi zobmi. Vendarle ni sledil svojemu političnemu vzorniku Donaldu Trumpu, ki še naprej širi laži o volilni prevari in ne priznava zmage Joeja Bidna.

Teden dni pred volitvami, v soboto, sem obiskal stojnice na tržnici prestolnice – tiste s strankarskimi rekviziti in aktivisti. Pri SAB sem dajal korajžo Angeliki Mlinar in Ivu Vajglu. S prstom na fotografijo Goloba je na štantu Gibanja Svobode kazala starejša državljanka, češ ta je ta pravi.

Oblast smo tokrat dobili na rednih volitvah. Zadnja leta smo bili bolj vajeni protestov, vodnih topov, predčasnih volitev … In nič posebnega se ni zgodilo v primerjavi s prejšnjimi volitvami, mnogi namreč v svojih analizah vidijo premik volilnega telesa na levo: slovenski volivci so bili in so večinoma na levi, približno tretjina je na desni in tudi tokrat je bilo tako. In desnica ni dobila nič manj kot v preteklosti, prej kakšen mandat več.

Robert Golob drvi napovedanemu rekordu naproti: v 34 dneh bi rad sestavil vlado, tako kot njegov prijatelj Lojze Peterle. Je to res tako nujno? Dve leti smo lahko živeli v nesvobodi in še prej dve leti v zmedi petih neoperativnih strank levice in leve sredine.

Nedvoumno je Rado Pezdir opravil veliko delo z raziskovanjem vzporednih ekonomskih mehanizmov v Sloveniji in Jugoslaviji. Prvi je to javno razkril kar sam Niko Kavčič, ki je to vzporedno ekonomijo v okviru Udbe, državne varnosti, po letu 1950 tudi vodil.

Če Robert Golob ne bo bistveno spremenil politične kulture vodilne politike, bo na naslednjih volitvah tudi njega s političnega prizorišča pospravil nov obraz.