Največje presenečenje lokalnih volitev se je seveda zgodilo v knežjem mestu, kjer je 33-letni arhitekt Matija Kovač v drugem krogu prepričljivo premagal »večnega župana« Bojana Šrota, ki je Celju vladal vse od leta 1998.

Ko sem bila na predstavitvi knjige Zvezdane Mlakar in Roka Smoleja Pogovori, ki so mi spremenili življenje, sem morala znova veliko razmišljati o nacionalni televiziji. Zanimivo, da so se domala vsakokratni novi TV-oblastniki vselej najprej lotili razmeroma uspešnih programov in oddaj.

Po mnenju opazovalcev Sveta Evrope, ki so spremljali potek lokalnih volitev pri nas, bi morali v Sloveniji začeti razpravo o trajanju županskih mandatov, tako da bi se ti omejili na največ dva zaporedna mandata.

Če ne bi bilo Janše, bi si ga morali na levici izmisliti. Prav on je tisti, ki najbolj mobilizira volilno telo levo od sredine. Dokler bo Janša, bo zmagovala levica in bila po novih obrazih na oblasti.

Anže Logar je v predsedniški kampanji izjavil, da je nekaka dvoživka – kandidat in poslanec. Obvestil je vodjo poslanske skupine, da kot kandidat ne bo sodeloval pri vsakodnevni politiki poslanske skupine in da torej ne bo dajal podpisov pod zakonodajne iniciative, glasoval bo po lastnem prepričanju, ne tako, kot se je dogovorili s poslanci v stranki. Volitve so minile, ni več dvoživka, vendar ni, denimo, pridal svojega podpisa za izvedbo posvetovalnega referenduma o spremembah zakona o dohodnini.

Da bo soočenje pred referendumom o zakonu o vladi polomija ali cirkus, še verjetneje pa kar oboje, je nakazal že seznam nastopajočih.

Na trojnem referendumu so volivci prvaku SDS Janezu Janši prisolili trikratno klofuto, saj je vse po vrsti izgubil, dva celo z več kot 60-odstotno potrditvijo zakonov, na nobenega ni uspel pripeljati niti petine volilnih upravičencev, ki so potrebni za kvorum. Potem ko nam je povzročil okoli 4,8 milijona evrov stroškov, pa jo je še pred razglasitvijo rezultatov ocvrl v tujino, najverjetneje spet na počitnice.

Skoraj na koncu supervolilnega leta smo. Referendumi so prišli na vrsto na koncu, ko se je – tako je bilo videti glede na lokalne volitve – krivulja volilne udeležbe začela spuščati. Janez Janša kot prvi pobudnik referendumov je računal na višji mobilizacijski potencial volivcev stranke SDS, ki bi prišel do izraza ob nižji udeležbi. Kar se ni uresničilo.

O predsedniških volitvah smo v bistvu že domala vsi vse povedali. Zanimiva je morda le še statistika: v prvem krogu so levi in sredinsko levi kandidati dobili 538 tisoč glasov, v drugem je za N. Pirc Musar glasovalo dobrih 480 tisoč volivcev. Desna kandidata sta v prvem krogu dobila 334 tisoč, za A. Logarja pa je v drugem krogu glasovalo dobrih 411 tisoč volivcev.

Trojni referendum je referendum o vladi Roberta Goloba. Sila nenavadno je ta odločitev prvaka SDS opozicije, da svojemu volilnemu telesu daje upanje na zmago, potem ko je bil poražen na aprilskih volitvah in se vlada ni niti konstituirala po svojih predstavah. Kaj bo storil Janez Janša, če ga spet premaga »vzporedni mehanizem«?

Ni se zgodil čudež, predsednica je. Natašo Pirc Musar sta v predsedniško palačo spravila tako Milan Kučana kot Janez Janša. Prvi, ker jo je javno podprl, drugi pa, ker je vseskozi bil za kandidaturo Anžeta Logarja. Volivci so še enkrat volili proti Janši in izvolili Pirc Musarjevo. Predsednik SDS je bil letos že drugič poražen, v nedeljo na treh referendumih pa bo najverjetneje še tretjič. Supervolilno leto bo najbrž tudi letos že tradicionalno končal s počitnicami v toplih krajih. Na Mavriciju se v decembru začne turnir amaterjev v golfu. Prijatelja z jahte ga že čakata za novo partijo.

»Dvema, trem bomo dali odpoved, potem pa bo mir!« je pred državnozborskimi volitvami na nekem predavanju, ki ga je predvajala Nova24TV, grozil programski svetnik RTV Slovenija Slavko Kmetič. Upokojeni strojevodja, ki se nikoli v življenju ni ukvarjal z mediji, kaj šele s televizijo, je bil za programskega svetnika izvoljen v imenu civilne družbe, a ga je skrbno izbrala SDS. Dovolj je bila izkaznica SDS.

Minister za zdravje Danijel Bešič - Loredan niza grehe, kot bi zbiral prtičke. Ideja, kako v zdravstvu skrajšati čakalne vrste, je fiasko leta.

Slovenija je včeraj dobila predsednico. Po 99,99 odstotka preštetih glasovnicah je Nataša Pirc Musar v drugem krogu predsedniških volitev prejela 53,86 odstotka glasov, Anže Logar pa 46,14 odstotka. Na volišča je prišlo dober odstotek (morda celo dva) več volivcev kot v prvem krogu. Nekaj podobnega se je zgodilo leta 2007, ko je bil zmagovalec prvega kroga Lojze Peterle, neodvisni kandidat s podporo vseh treh desnih strank, ki so bile takrat del prve Janševe vlade, saj je Peterle v drugem krogu dobil le okoli 31 odstotkov glasov oziroma štiri več kot v prvem.

Kaže, da bo tokrat kar uspelo spremeniti ustavo. Potrebna večina se bo našla za to in ono spremembo. Volilno zakonodajo smo spreminjali leta, a le malenkosti. Volilni sistem je vsaka stranka skušala postavljati in spreminjati »po svoji meri«, da bi od njega imela čim več koristi. Čeprav manj, je še vedno tako.

Kdo v nedeljo bo boljši: Janšev vajenec Anže Logar ali Kučanova protežiranka Nataša Pirc Musar? Anketarji so poskrbeli za pravo dramo, za enega od njiju se bo v nedeljo zvečer spremenila v toliko večjo tragedijo – predvsem to velja predvsem za favoritko Natašo Pirc Musar.

Ko je prvi pokomunistični poljski predsednik Lech Walesa leta 1995 izgubil volitve, se je vrnil na svoje staro delovno mesto električarja v ladjedelnici v Gdansku, kjer je začel svojo poklicno kariero. Tam sicer ni ostal dolgo, saj je kmalu za tem ustanovil svoj institut in pozneje še svojo krščansko demokratsko stranko.

Vsakokratne volitve imajo svojo vsebino, povedo marsikaj o politiki in o nas. Tokratni prvi krog predsedniških volitev je povedal, da je skorajda polovici državljanov, volivcev vseeno, da jih ne zanima, kdo bo predsednik, četudi je zdaj volilo več ljudi kot leta 2017.

Junija lani se je Robert Golob, takrat še prvi človek družbe Gen I, udeležil prireditve v Šentjerneju in Šmarjeti, s katero je Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO) počastilo 30. obletnico razglasitve samostojnosti in neodvisnosti slovenske države. Bil je osrednji govorec pri razpravi o zelenem prehodu slovenske energetike.

Po tridesetih letih smo dobili prvega nekdanjega predsednika, ki si želi odmrzniti strankino knjižico. Res je, ni jih bilo veliko, pa vseeno, ta »podnebna sprememba« Boruta Pahorja je na mestu. Stranke so vse bolj na slabem glasu, vsi bi bili neodvisni, že skoraj pregnane so iz lokalne politike. In zdaj se javi nekdo – in to ni kdorkoli – ki pravi, pravzaprav skoraj moleduje: rad bi nazaj rdečo knjižico!