Včasih, ko že malce dvomim o naravi Slovencev, se spomnim na vse športne dosežke, s katerimi nam naši izvrstni športniki postrežejo sleherni dan. Pogosto so mi za svetel zgled naši kulturniki. Kaj vse znajo napisati, kaj vse naslikati, pa odigrati na odrih, v filmih, kje drugje zapeti, da ne naštevam naprej. Ali pa ko kdo preseneti s svojo srčno dobroto, s pripravljenostjo prisluhniti ali pomagati tistim, ki potrebujejo pomoč. Takrat se zavem, da je narava ali značaj Slovencev in tistih, ki bivajo na naših tleh v marsičem drugačna kot ta, ki nam jo vsak dan ponujajo tisti, a katere je politika kruh.

Medtem, ko zaradi invazije Rusije na Ukrajino celo na Finskem in na Švedskem, ki sta nevtralni državi, razmišljajo o priključitvi zvezi Nato, v stranki Levica pri iskanju krivca za vojno kažejo na Ukrajino in Nato.

Poznavalci strateškega komuniciranje pravijo, da politična polarizacija koristi mobiliziranju bolj odmaknjenih delov političnega prostora. V slovenskem primeru sta to SDS in Levica. Ob tem se odpira dovolj prostor za pridobivanje glasov s sredinskostjo.

»Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo,« so besede radosti, ki jih je na dan plebiscita 26.12.1990 izrekel vodja Demosa dr. Jože Pučnik. Vedno za nekaj gre. Včasih uspe, drugič ne. Kar se samostojnosti Slovenije tiče, nam je uspelo, bolj me skrbi naša še vedno mlada demokracija. Zato težko pričakujem aprilski volilni dan, ko bo priložnost, da kaj v tej smeri storimo.

Pred volitvami se mudi. Vedno se mudi in tudi zdaj. Vsem. Kaj vse so skušali postoriti vladajoči v zadnjih mesecih Cerarjeve vlade. Priznali Palestince, denimo. Pred tem pa domala štiri leta od njih ni bilo kaj dosti volje in pravih idej.

Za zdaj kaže, da je glavni program letošnjih volitev PROTI, utemeljen na »sovraštvu« Milana Kučana in Janeza Janše, kar povzroča močan razkol v slovenski politiki. In če smo že iskali razloge za njun odnos, velja temu še kaj dodati, predvsem zato, da bi se kdo od politikov zamislil in se raje ukvarjal z državno problematiko kot pa z medsebojnimi odnosi.

V primeru volilne zmage KUL že načrtuje uničenje Slovenske vojske in izstop iz Nata, preklic vseh zakonov sedanje koalicije, izterjavo denarja, ki so ga ljudje prejeli od Janševe vlade, pa nova podržavljanja podjetij, ukinitev koncesij zasebnikom v zdravstvu, dvig davkov ter nižanje plač in pokojnin. Zbudite se, ljudje, ne pustite, da KUL zmaga!

Vem, vem, da Sava teče proti Beogradu, kjer se poljubi z Donavo, ampak druga Sava, o ja, za to pa se zdi, da teče naravnost na Madžarsko.

Lojze Peterle se je v zadnjih letih precej omehčal; po osamosvojitvi leta 1991 je bil predsednik vlade in takrat je marsikdo v njem videl transmisijo slovenske politične emigracije, ki naj bi, poleg Cerkve, začela pridobivati preveliko vlogo v slovenski družbi; bil je tudi pobudnik in zagovornik lustracije. Igor Bavčar in Janez Janša, ministra v njegovi vladi, sta se poleg drugih kar precej trudila, da bi ga spravila z mesta predsednika vlade.

Poslanci NSI eno govorijo in drugo delajo. Denimo 25. januarja letos so sporočili, da ne bodo podprli sprememb kazenskega zakonika, ker »prinašajo prevelika in nepotrebna tveganja«. Toda na glasovanju 31. januarja so z SDS in SNS nasprotovali umiku sporne novele z dnevnega reda.

Ni jih malo prepričanih, da nas tlači strankokracija. Tudi tokrat so glasni, med njimi je kar nekaj profesorjev in akademikov, ki bi radi strankam postavili meje z novim volilnim sistemom. K temu bi radi zavezali še Roberta Goloba kot verjetnega novega mandatarja. Sam sem drugačnega mnenja.

Robert Golob postaja glavna zvezda! Zdaj je predsednik Gibanja Svoboda, stranke, ki bo očitno kopija katere od strank KUL, le predsednik bo dobro obvladal teater – pri tem je še Marjan Šarec vajenec!

Je res z Robertom Golobom in njegovim Gibanjem za svobodo pred aprilskimi volitvami bolj ali manj jasno, kdo vse gre na volitve? Tudi prvi mož Krke je v kamere in mikrofone le dejal, da je dovolj heca in reklamiranja z njim kot mandatarjem. Povežimo Slovenijo naj bi dala mandatarja, ki bi se resno udaril z Janezom Janšo!? Prvi pogoj za tak šov bi bil, da bi vlada Jožeta Colariča politično zamenjala – tako kot Zorana Jankovića in Roberta Goloba – in iz njega naredila žrtev.

»Nobena panika ni potrebna, razmere v Sloveniji glede trga energentov so stabilne,« je 14. oktobra lani zatrjeval minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec. »Kar zadeva cene električne energije in plina, smo na varni strani,« je vztrajal in dodal, da je vlada povprašala večje dobavitelje in ugotovila, da ti obvladujejo položaj.

Izključeni poslanec Desusa Robert Polnar je morda zakuhal referendum. Ker je nasprotoval dohodninski noveli in s tem višjim plačam. Kako je mogoče, da je tako nor ta po postavi gotovo najbolj pokončni mož v parlamentu.

Milan Kučan je prevzel Reporter? Nikakor ne. Kot ga ni leta 2011, ko je prvič dal intervju za našo revijo, in kot ga ni lani, ko smo ob njegovem 80. rojstnem dnevu objavili krajši pogovor z njim.

Naloga učitelja je, da poučuje, tožilca, da toži, odvetnika, da brani, sodnika, da razsodi, novinarja, da informira, raziskuje in dvomi. Ko ne dvomi ali ko mu ni več dovoljeno dvomiti, smo pravzaprav že na poti enoumja.

V ponedeljek se bo pokadil bel dim. Trgovec z elektriko bo sklenil konklave in obelodanil odločitev leta. Pred dobrim desetletjem je bila znamenje procesija, ki se je vila na Magistrat. Kot se je izkazalo, je bila dovolj dolga in njene priprošnje po ovinku izpolnjene.

Pri Vesni - zeleni stranki so za zeleno energijo. Pri čemer so prepričani, da poleg energije iz fosilnih goriv niti jedrska energija ne sme biti tretirana kot zelena. Še več, pravijo, da bi »neodvisna analiza resničnega potenciala proizvodnje elektrike iz obnovljivih virov pokazala, da NEK 2 sploh ne potrebujemo.« Resnica je ravno obratna: brez drugega bloka nuklearke bo Slovenija odvisna od še več uvoza električne energija, ki ne bo zelena, od energetske stabilnosti pa se lahko poslovimo.

Kakšno neverjetno leto 2021! Ob vseh akcijah proti cepljenju in strahovih je preživel celo nekdo, ki se je sedemkrat cepil proti kovidu 19! In ob tem smo mi, večinoma cepljeni, gotovo zaslepljeni ali pa, kot je rekel Z. Janković – smo ujetniki, žrtve – kakšnih dvesto tisoč nevernikov, ki se nočejo cepiti.