Revija Reporter
Kolumnisti

Umazana diplomacija: sanacija lika in dela Samuela Žbogarja

Sebastijan Kopušar
2.806

10. okt. 2023 6:00 Osveženo: 11:09 / 11. 10. 2023

Deli na:

Sebastijan Kopušar

osebni arhiv

Čaščenje svetnikov od nekdaj navdihuje pisano besedo, in tako je še danes. Včasih so bili svetniki ribiči, kasneje so bili bolj v čislih kovinostrugarji, ki so nas vodili v svetlo bodočnost, sedaj lepe misli zbuja sveti Samuel, zaščitnik diplomacije. Pristopi so različni, bolj spretni ga postavljajo v okvir nenavadnih časov, ti pa zahtevajo posebnega človeka, z veliko žigi. Tudi v članski izkaznici Socialnih demokratov. In Slovenija takšnih veličin nima na pretek, niti treh ne, kot ugotavlja drug hagiograf.

Angele preizkušajo demoni, prepričljiva zgodba potrebuje dobre like. Najboljšemu diplomatu Slovenije so nasproti postavili slovenskega veleposlanika pri OZN, neukega, neizkušenega, nepoznanega človeka iz diplomatske vaške lige, ki je hkrati prebrisan kalin.

Menda je ob kosilu premamil predsednico države, v žepu ima prejšnjega predsednika, na trenutke tudi zunanjo ministrico, pa še k predsedniku vlade ima odprta vrata. Hkrati upravlja opozicijo in stranke na oblasti, verjetno vleče niti še v Opusu Dei.

Dvignjene roke zunanje ministrice Tanje Fajon, ki je v Generalni skupščini Združenih narodov vodila zmagovito slovensko delegacijo

Profimedia

Jasno je, da bo prihodnji dve leti Slovenijo v varnostnem svetu zastopal državni sekretar Samuel Žbogar, ki si v New Yorku že ureja vse potrebno za prestižen diplomatski položaj. Zadnji medijski zapisi so le, milo rečeno, sanacija njegovega lika in dela, hkrati pa črnjenje Boštjana Malovrha, slovenskega stalnega predstavnika pri OZN.

Opozorila, da je posebna misija za varnostni svet slovenski diplomatski unikum, ki sloni na izjemno trhlih pravnih temeljih, so zagovorniki takšne rešitve preobrnili v osebni napad na kariernega diplomata, ki se povrh še težko brani.

Nihče sicer še ni rešil uganke, kako je veleposlaniku, ki menda po diplomatsko ne zna šteti niti do pet, v New Yorku uspelo izpeljati uspešno kampanjo in z njo krepko pomagati j 153 glasovom podpore.

Zanimivo je, da so bizarnost »samoupravne rešitve« dveh misij znotraj enega predstavništva prepoznali tudi v časniku, ki je začel širiti Žbogarjev evangelij o nepravi osebi v New Yorku. Tiste izdaje jim sicer ni bilo treba preventivno razrezati že v tiskarni, so pa zato znova skrbno prisluhnili opozorilom z vrha oblasti.

Očitki na račun Malovrha, ki so jih Žbogarjevi fantje precej neuspešno šepetali na ušesa dopisnikom iz ZDA, so nekaj dni kasneje vzcveteli v Sloveniji, kjer so jih z zunanjega ministrstva neuradno pošiljali urednikom. Včasih se je temu reklo politični pritisk.

Nihče sicer še ni rešil uganke, kako je veleposlaniku, ki menda po diplomatsko ne zna šteti niti do pet, v New Yorku uspelo izpeljati uspešno kampanjo in z njo krepko pomagati j 153 glasovom podpore. Mešetarjenje s slovenskim zastopstvom ne bo le oslabilo našega položaja v varnostnem svetu, ampak že ima neposredne posledice.

Diplomati zavračajo odhod na newyorško predstavništvo, tisti, ki so prišli, zmajujejo z glavami nad novo organizacijo in dvomijo, da bo kos zahtevnemu delu. Z vidika realpolitike pa je na mestu vprašanje, kje so opevane izkušnje sedanjega vrha v Mladiki, ko ne zmorejo niti elegantne zamenjave veleposlanika brez na pol mednarodnega škandala.