V sredo, 1. junija, je v državnem zboru prisegla vlada Roberta Goloba, predsednika Gibanja Svoboda, ki je na volitvah zmagalo s 34,5 odstotka glasov in dobilo 41 poslancev, kar je največ v zgodovini. Tudi vlada je bila sestavljena v rekordnem času, natanko 37 dni po volitvah in sedem dni po izvolitvi Goloba za mandatarja.

Me je že kar skrbelo, da prihaja medijski dolgčas, da se ne bomo imeli nad čim razburjati, ko na vrhu vlade ni več J. Janše. Koga pa bomo kritizirali? Kdo nam bo paral živce?

Če bo šlo tako naprej, bo poražena SDS vložila še referendum o tem, ali lahko zmagovalec volitev Gibanje Svoboda v svoje vrste priključi tudi na volitvah poraženi LMŠ in SAB.

Verjetno nisem edini, ki pospravljam stare časopis in ugledam kakšno misel, ob kateri se pospravljanje ustavi. Ko še ni bilo Roberta Goloba, lani septembra, je režiser dramatizacije Jančarjevega romana To noč sem jo videl zapisal: »Danes nihče ne mara svobode, zato bi jo Veronika Zarnik odnesla še slabše kot v svojem času.«

Kakšnim političnim in medijskim slavospevom smo bili priče, da imamo končno predsednico državnega zbora! Pa kaj! Odlično. Kje pa vendarle živimo, da bi to moralo biti nekaj posebnega? Prav bedno sem se počutila ob tem poudarjanju izvolitve prve ženske predsednice DZ!

Po tednu ali dveh predaha, da je prišel k sebi zaradi poraza na aprilskih volitvah, je Janez Janša že začel kampanjo za naslednje parlamentarne volitve. Nekateri njegovi najbolj goreči privrženci si jih želijo čim prej, zato po družbenih omrežjih sejejo dvom o regularnosti volitev. Pisarijo, da naj bi bile poneverjene, ukradene, da se je spet zgodila volilna prevara in da bi jih zato morali ponoviti. A ponovljene volitve, kot kažejo majske raziskave javnega mnenja, bi prinesle še večjo zmago Gibanja Svoboda in še večji poraz SDS.

Vedno me kar strese, ko slišim politika, da bodo na ključna mesta v državi nastavili same strokovne kadre in ne političnih. In glede na svojo dolgoletno kilometrino ob vsaki novi vladi ponavljam iste stvari: postavite lahko tudi politične, samo da bodo strokovni!

Robert Golob bo držal in presegel rekorda pri postavljanju vlade – ima ga Lojze Peterle s prvo vlado. Najbrž je bil prehiter, naredil bo marsikatero napako, ki jo sicer ne bi, če bi si vzel več časa.

Zadnje volitve so bile očitno ena sama matematika, eno samo preračunavanje, če poslušate nekatere volivce: Bratuškove nisem volil, ker bi bil to izgubljen glas, Šarca sem volil, da bo imel Golob s kom sestaviti koalicijo, Povežimo Slovenijo nisem volil, da Tonin ne bi izpadel …. In tako naprej.

Politična polarizacija in medsebojno sovraštvo med glavnimi političnimi akterji sta v Sloveniji naredila tako globok prepad, da se je ob zadnjih volitvah pojavilo celo vprašanje, ali bo poražena stran sploh priznala rezultat volitev. Janez Janša jih tokrat je, čeprav s stisnjenimi zobmi. Vendarle ni sledil svojemu političnemu vzorniku Donaldu Trumpu, ki še naprej širi laži o volilni prevari in ne priznava zmage Joeja Bidna.

Teden dni pred volitvami, v soboto, sem obiskal stojnice na tržnici prestolnice – tiste s strankarskimi rekviziti in aktivisti. Pri SAB sem dajal korajžo Angeliki Mlinar in Ivu Vajglu. S prstom na fotografijo Goloba je na štantu Gibanja Svobode kazala starejša državljanka, češ ta je ta pravi.

Oblast smo tokrat dobili na rednih volitvah. Zadnja leta smo bili bolj vajeni protestov, vodnih topov, predčasnih volitev … In nič posebnega se ni zgodilo v primerjavi s prejšnjimi volitvami, mnogi namreč v svojih analizah vidijo premik volilnega telesa na levo: slovenski volivci so bili in so večinoma na levi, približno tretjina je na desni in tudi tokrat je bilo tako. In desnica ni dobila nič manj kot v preteklosti, prej kakšen mandat več.

Robert Golob drvi napovedanemu rekordu naproti: v 34 dneh bi rad sestavil vlado, tako kot njegov prijatelj Lojze Peterle. Je to res tako nujno? Dve leti smo lahko živeli v nesvobodi in še prej dve leti v zmedi petih neoperativnih strank levice in leve sredine.

Nedvoumno je Rado Pezdir opravil veliko delo z raziskovanjem vzporednih ekonomskih mehanizmov v Sloveniji in Jugoslaviji. Prvi je to javno razkril kar sam Niko Kavčič, ki je to vzporedno ekonomijo v okviru Udbe, državne varnosti, po letu 1950 tudi vodil.

Če Robert Golob ne bo bistveno spremenil politične kulture vodilne politike, bo na naslednjih volitvah tudi njega s političnega prizorišča pospravil nov obraz.

V nedeljo se obeta vseslovenski referendum za ali proti Janezu Janši, ki na nedeljske volitve odhaja močan kot še nikoli prej.

Vsako leto mi predvolilni čas, pogosto že prej, vzame voljo, da bi sploh šla na volitve. Prepiri, blatenja, očitanja, obljube, ki jih potem večinoma ne uresničijo. Kaj smo hudega storili, da moramo vse to prenašati! A prav zato, je treba iz tega praviloma populističnega bazena izbrati najboljše in oditi obkrožiti ime, priimek, politično stranko ...

Slovenija je polepljena z velikimi plakati strank, ki nastopajo na volitvah. Na plakatih od NSi je pet njihovih ministrov v belih srajcah z zavihanimi rokavi pod napisom čista 5ka (čista petka). Med drugim naj bi bili ministri vredni čiste petke, »ker so varuhi tradicionalnih vrednot«. Poleg tega menda »vrednote, o katerih govorijo, tudi živijo«. Toda minister za kmetijstvo Jože Podgoršek je danes odstopil po razkritju, da so njegove vrednote drugačne, kot bi pričakovali.

Dr. Robert Ličen je pred dnevi na twiterju zapisal tole misel:«Ubogi so politiki, ki nimajo toliko samospoštovanja, da bi opozorili volivce na to, v čem so sami boljši od drugih, ampak gradijo podobo na tem, kako so drugi slabši od njih.«

Po enem od nizov soočenj se je pojavil nenavaden očitek: voditeljica SD Tanja Fajon je tudi tokrat raje napadala vlado, namesto da bi razložila vsebinske koncepte svoje stranke SD.