Slovenija je majhna, in »vsi vse vemo«, vsi vse slišimo, opravljamo, namigujemo/jo. Notranji nemir v Svobodi daje pogum marsikomu, ki sebe v politiki vidi višje, kot je, tudi v stranki sami.

Kdor je mislil, da bo vzel v roke lopate in obul škornje za prostovoljno delovno solidarnostno akcijo ali kako drugače opravil delovno soboto in s tem opravil svoje – se moti. Napočil je trenutek resnice.

Začela se je politična jesen, kot običajno z zasedanjem državnega zbora in poslanskimi vprašanji premierju in ministrom, a konec političnih počitnic letos skorajda ni bilo opaziti, saj so neurja močno posegla v poletni mir, v običajno oz. želeno poletno brezskrbnost in nas tudi politike niso razbremenila.

Minuli teden je vladajoča koalicija verskim uslužbencem znižala višino državnega kritja prispevkov za socialno varnost s 100 na 60 odstotkov. Ukinjena je bila uredba, ki jo je na zadnji seji maja lani sprejela tretja vlada Janeza Janše, s katero je določila 100-odstotno kritje prispevkov.

Pavel Rupar je najprej na Novi24TV napovedal ustanovitev stranke, nato pa stopil še pred novinarje – peščico njih.

Najbrž nisem edina, ki je težko čakala, kaj nam bosta ponudila strateški svet in ministrstvo za zdravje, kakšne smernice, kakšne ukrepe. Veliko sprememb so našteli – a da ne gre le za kozmetične popravke?

Slovenski podjetniki so zelo glasno povedali, da morajo pri poslovanju z državo podkupovati birokrate, da hitreje ali pa sploh lahko delajo!? Tako so se prek kluba podjetnikov, ki ga vodi J. Pečečnik, povezali s protikorupcijsko komisijo (KPK), da bi se uprli korupciji.

Po več kot letu dni smo dobili novega generalnega direktorja policije. Po pričakovanjih je vlada na prejšnji teden na ta položaj imenovala Senada Jušića, izbranca notranjega ministra Boštjana Poklukarja.

Zelo se jo bojijo. Evropska poslanka Ljudmila Novak si je prejšnji teden prislužila naslovnico strankarske revije SDS, v kateri so jo označili za razdiralko slovenske desnice, lažnivko in spletkarko.

Naslovna zgodba tokratnega Reporterja je odmevala, še bolj kot v prejšnji številki objavljeni članek o narkomanskem raju v centru Ljubljane.

Na srečo nas ob ujmi in »pametni« oblasti pogosto razveseljujejo športniki. Letošnji Tour de France je bil res nekaj posebnega. Napete boje nam je tu in tam zagrenil Danec Jonas Vingegaard, ki je kmalu po polovici tekmovanja ugnal Tadeja Pogačarja. In skorajda nepremagljivi Pogi, ki nikoli ni kazal izmučenega izraza na obrazu, je tokrat končno postal skorajda naš Primož Roglič!

Anže Logar je vendarle snel rokavice. Konec je leporečja o sodelovanju in povezovanju.

Vladni urad za komuniciranje je izbral agencijo, ki bo zanj merila priljubljenost vlade in še kaj (Ninamedia). Vse tri dokaj izstopajoče agencije – Mediana, Valikon, Ninamedia se v svojih praviloma mesečnih anketah niso kaj bistveno razlikovale, priljubljenost vlade in R. Goloba upada oz. stagnira.

V tednih pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami sem bil nekaj časa v stikih z enim glavnih kadrovnikov bodočega premierja. Kasneje se je izkazalo, da gre za človeka slabega značaja, toda takrat tega nisem opazil, saj je šlo za iskanje predlogov za dva ministrska resorja, o katerih Sončni kralj ni imel posebej dobrega mnenja.

Dolgo precej nemi finančni minister Klemen Boštjančič postaja vse bolj glasen. Prav njemu so mediji in strokovna javnost pogosto očitali, da ne vidi in ne sliši, da državni proračun ni vreča brez dna. Zdaj pa se skorajda vsak dan oglaša, češ da sredstva niso neomejena! Pravi, da moramo vedeti, kaj hočemo in kaj lahko! Zdaj je šele postal pravi finančni minister! Upajmo, da ne prepozno.

Radi bi, da bi bil premier Robert Golob njihova marioneta. Da bi ga čim bolj osamili in z njim manipulirali. Tako kot so pred desetimi leti z Mirom Cerarjem. V Sloveniji poleg uradne oblasti obstaja še vzporedna. Neizkušeni politiki, novi obrazi, so njihov glavni plen.

Da je strankarski šef z najdaljšim stažem med evropskimi političnimi skupinami pred pol leta na zaprtem sestanku poslanske skupine SDS kolegom zaupal, da na naslednjem kongresu ne bo več kandidiral za predsednika stranke, ob tem pa pomenljivo pogledal Logarja, ki je sedel nekaj metrov stran, kaj bo porekel na to, je novica, mimo katere ne moremo.

Ob prvi obletnici slovenske vlade je in je bilo pravzaprav vse povedano, izrečeno, skritizirano: neizpolnjevanje obljub, zaletavost, a energetsko krizo smo vendarle še kar dobro preboleli. In preživeli smo! Tudi vlada je. Premier je sicer zadovoljen s svojim vladanjem, L. Mesec pa se nič ne spreneveda in priznava svojo in vladno neizkušenost. Doslej je bilo kar precej prizanesljivosti, zdaj pa čakamo na rezultate!

Včasih je potrebno bobu reči bob. Logarjeva Platforma sodelovanja je v resnici Janševa platforma sprenevedanja. Speči politični projekt, ki se bo najverjetneje pred prihodnjimi volitvami prelevil v politično stranko.

Urška Klakočar Zupančič je posvojila opico, prva dama državnega zbora poje na prireditvah, boksa v parlamentu, na proslavah pozdravlja ljudi kot nekakšna zvezdnica. Namesto da bi upoštevala protokole, bila premišljena, umirjena, taktna, so njene izjave nebrzdane, nastopi pogosto vzvišeni, v njih ironično obračunava z namišljenimi nasprotniki. Svet okoli sebe dojema kot teater. V svojih javnih nastopih želi biti didaktično jasna, tisto, kar želi poudariti, pospremi z glasovnim crescendom.