Urška Klakočar Zupančič je posvojila opico, prva dama državnega zbora poje na prireditvah, boksa v parlamentu, na proslavah pozdravlja ljudi kot nekakšna zvezdnica. Namesto da bi upoštevala protokole, bila premišljena, umirjena, taktna, so njene izjave nebrzdane, nastopi pogosto vzvišeni, v njih ironično obračunava z namišljenimi nasprotniki. Svet okoli sebe dojema kot teater. V svojih javnih nastopih želi biti didaktično jasna, tisto, kar želi poudariti, pospremi z glasovnim crescendom.

Ob Ljubljanici se smuka kopica nutrij. Te v naše kraje niso prispele v družbi brižinskih spomenikov in veljajo za invazivno sorto, ki naj bi se razpasla ter ogrozila avtohtoni živež. Stroka je odločila, da je nutrije treba pobiti. To je splošna praksa EU do kosmatink, ki so po priljubljenosti tam, kjer so podgane in golobi.

Težko je brati in poslušati številne komentarje o RTV, če ste bili del te ustanove več desetletji in zdaj na udobni razdalji spremljate, kaj se dogaja – in »pametujete«! Poznate vse pore, sistem, večino kadrov, miselnost, veste, kako »hiša« diha, kaj misli en del in kaj drugi …

Medije je januarja vznemirilo, da se je premier peljal nepripet z varnostnim pasom. Kot sopotnik je nastopil v kratkem promocijskem videu svoje stranke, posnetim za družbena omrežja. Po razkritju se je premier takoj opravičil in zatrdil, da bo plačal kazen. Video so umaknili s spleta, saj se ne spodobi, da premier promovira kršenje cestnoprometnih predpisov.

Policija je bila na pobudo predsednice državnega zbora zlorabljena za njeno maščevanje psihoanalitiku Romanu Vodebu, ki je v svojem robatem stilu ocenjeval njeno vedenje na funkciji v povezavi s seksualnostjo. Za besede izrečene o Klakočarjevi v oddaji Faktor na TV3 je policija Vodeba oglobila z 250 evri. Se vrača zloglasni verbalni delikt?

Po letu dni vladanja R. Goloba so mediji dobesedno eksplodirali s kritiko njegove vlade oz. njegovih dejanj. Večino nas običajnih državljanov to skrbi. Ni in ni miru! Večina kritike pripisuje ne/uresničevanju obljub? Neobvladovanju RTV? Prepričana sem, da neobvladovanje RTV ni niti najmanj glavni razlog za upad popularnosti vlade.

Pomlad 2026. Relativna zmagovalka parlamentarnih volitev je spet SDS. Novo koalicijo sestavlja predsednik najmočnejše stranke Anže Logar. »Novemu obrazu« slovenske desnice je uspel veliki met. Da je desnica ponovno prišla na oblast, gredo velike zasluge tudi Janezu Janši, ki se je po treh desetletjih umaknil z vrha SDS in tako omogočil svojemu nasledniku, da je stranko tako programsko kot kadrovsko prevetril in jo pomaknil nazaj proti desni sredini.

Radikalizirala se je politika, radikalizirali so se mediji. Do najmočnejših zvočnikov prihajajo skrajneži z enega in drugega političnega pola. Kar je bilo še pred časom abnormalno, je postalo normalno. Levičarski medijski aktivisti so dobili resno konkurenco v desničarskih. Na RTV Slovenija zadnje leto divja prava državljanska vojna v malem, ki jo je v svoji basni Vojna z mediji napovedal prejšnji premier. Janšisti bijejo bitko s komunajzarji. Popravljajo krivice za nazaj, odpirajo prostor. Hvalijo se, da je nacionalka danes bolj pluralna. Da ni več črnih list, da do besede zdaj pridejo tudi tisti, ki so imeli na Kolodvorski zaprta vrata. Televizija je že okupirana, radio še ne.

Življenje je nekakšno odkrivanje Amerike oz. tople vode; v bistvu vse življenje spoznavamo, se učimo, kar so drugi že odkrili. Tako nas tudi oblast vedno znova preseneča – nas razveseljuje ali spravlja v obup!? Ravna premišljeno ali brezglavo?

Ukinili so dopolnilno ali prostovoljno zdravstveno zavarovanje in ga preoblikovali v obvezno. Torej niso nič ukinili. So pa prisilili tiste, ki doslej zaradi različnih razlogov niso plačevali dopolnilnega zavarovanja, da ga bodo sedaj morali. Pravzaprav jim bodo določeno vsoto, ki jo bodo sami določevali, preprosto odtrgali od plače. Vsem enako. Tako tistim na minimalcu kot tistim v vladnih krogih z višjimi plačami, ki so nekje iz naftalina potegnili zakon, zaradi katerega je ena vlada že padla.

V času, ko smo se in se še kar prevladujoče ukvarjamo z novo slovensko ljubezensko zgodbo premierja Goloba, fiskalni svet skrb vzbujajoče ugotavlja, da proračunski primanjkljaj marca znaša več kot štiristo milijonov evrov in je višji kot lani. Ekonomisti in Bruselj opozarjajo, da zaradi zdravstvenih in vojnih kriz ne bo več mogoče razmetavati denarja, da se pipce zapirajo. Za triletni proračun vlada sicer načrtuje znižanje proračunskega primanjkljaja, a ob vseh apetiti« se zdi to dokaj nerealno.

Nič več o reformah, te dni se bije neka druga bolj sofisticirana vojna. A nič kaj v ozadju, celo piarovsko. Spopad za to, kdo bo nazadnje izločil več ustavnih sodnikov in s tem, kot se reče, »rešil« nepristranost ali celo samo videz nepristranosti ustavnega sodišča. Kaj se bo zgodilo, če bodo v zadevi odločanja o novem zakonu o RTV Slovenija od devetih sodnikov izločeni kar trije, ali Bog ne daj celo štirje člani? Nazadnje bi ustavno sodišče obglavilo samo sebe.

»Edino, kar je v življenju res neizogibno, so smrt in davki,« je leta 1789 zapisal eden od ustanovnih očetov ZDA Benjamin Franklin. Da to absolutno drži, se prepričajo starši novorojenčkov, ki jim država namesto plišastih igračk v zibelko položi davčno številko. Da bodo nekega dne kot zgledni državljani plačevali davke (tej državi ali pa kateri drugi, kjer so ti nižji).

Premier Golob je lani jeseni »obljubil«, da nas ne bo zeblo in da recesije ne bo. Zeblo nas ni, smo se pa zelo drago greli. Upajmo, da je imel Golob prav tudi v zvezi z recesijo. Še Nemci so optimistični, recesiji, pravijo, so se izognili.

Anžetu Logarju se očitno ne mudi. Minili so že štirje meseci, odkar je po porazu v drugem krogu volitev za predsednika republike javnosti sporočil, da »smo danes na začetku nečesa velikega« in da »ko se ena vrata zaprejo, se druga odprejo«. Nič se še ni zgodilo in najbrž se nekaj časa še ne bo. Logar se redkokdaj oglasi, pove svoje mnenje tako v državnem zboru kot v medijih. Bolj kot je tiho, več špekulacij se napleta, kako bo unovčil svoj politični kapital. Konec januarja je sporočil le, da bo do poletja oblikoval nekakšno platformo sodelovanja z najširšim mogočim spektrom sogovornikov, kjer naj bi razpravljali o ključnih temah razvojne narave.

Politična kultura pri nas ni na najvišji možno ravni. Prej obratno. Je na zelo nizki. Zato ne čudi, da tudi splošna kultura v Sloveniji, kjer ravno te dni gostimo nordijsko svetovno prvenstvo, kje drugje kot v Planici, ni nič boljša. Povsod, na spletu, v mnogih družinah, kjer vladata alkoholna in nasilje, na tekmah, kar nam še najbolj nazorno prikažejo navijači na kakšnem nogometnem derbiju Maribora in Olimpije in žal tudi znotraj zidov verskih institucij in skupnosti.

Letošnje Prešernove nagrajence je z obiskom počastila »starleta« Tina Gaber, po novem uradna partnerica premierja Goloba. Tega sicer ni povedal, je pa pokazal. Radovedneži niso bili zadovoljeni, saj se je režiser televizijskega prenosa očitno dogovoril s protokolom in še kom, da se bo novemu uradnemu paru kamera čim bolj izogibala.

V zakulisju leve politične scene od dobljenih referendumov naprej proti vladi Roberta Goloba divja totalna vojna. Nezadovoljstvo nekaterih vplivnih politikov in interesnih skupin levo od sredine je že mesece pred tem brbotalo pod pokrovom, a so taktično počakali, da so šle vse volitve in referendumi mimo, nato pa z vso silovitostjo udarilo na plano.

Koraki komaj slišno režejo tišino. Mesto je še potopljeno v spanec. Eva ne spi. Ključi zarožljajo in odmev zvonko odzvanja po prepišni ljubljanski ulici. Smukne v sobico, ki je njen kozmos v malem. V malem zatočišču je spletišče njenega življenja in dela. Ko jeziki jutranjega svita šele oblizujejo ulične tlakovce, Eva pod snopom umetne svetlobe poganja kolesje starega šivalnega stroja. Lovi urice pred odprtjem umetniško-rokodelskega ateljeja, da se bo lahko v celoti posvetila strankam, kaj prodala.

Bolj absurdnih protestov v vsej svoji dolgi kilometrini še nisem doživela, kot so bili protesti pacientov! Če jih ne bi organizirali poklicni protestniki, bi še razumela … Če ne bi kup ljudi obupano iskal zdravnika, bi bilo vse skupaj še zabavno, tudi sicer je bila prava tragikomedija: ne protestiramo proti vladi, protestiramo za javno zdravstvo.