Slovenija je včeraj dobila predsednico. Po 99,99 odstotka preštetih glasovnicah je Nataša Pirc Musar v drugem krogu predsedniških volitev prejela 53,86 odstotka glasov, Anže Logar pa 46,14 odstotka. Na volišča je prišlo dober odstotek (morda celo dva) več volivcev kot v prvem krogu. Nekaj podobnega se je zgodilo leta 2007, ko je bil zmagovalec prvega kroga Lojze Peterle, neodvisni kandidat s podporo vseh treh desnih strank, ki so bile takrat del prve Janševe vlade, saj je Peterle v drugem krogu dobil le okoli 31 odstotkov glasov oziroma štiri več kot v prvem.

Kaže, da bo tokrat kar uspelo spremeniti ustavo. Potrebna večina se bo našla za to in ono spremembo. Volilno zakonodajo smo spreminjali leta, a le malenkosti. Volilni sistem je vsaka stranka skušala postavljati in spreminjati »po svoji meri«, da bi od njega imela čim več koristi. Čeprav manj, je še vedno tako.

Kdo v nedeljo bo boljši: Janšev vajenec Anže Logar ali Kučanova protežiranka Nataša Pirc Musar? Anketarji so poskrbeli za pravo dramo, za enega od njiju se bo v nedeljo zvečer spremenila v toliko večjo tragedijo – predvsem to velja predvsem za favoritko Natašo Pirc Musar.

Ko je prvi pokomunistični poljski predsednik Lech Walesa leta 1995 izgubil volitve, se je vrnil na svoje staro delovno mesto električarja v ladjedelnici v Gdansku, kjer je začel svojo poklicno kariero. Tam sicer ni ostal dolgo, saj je kmalu za tem ustanovil svoj institut in pozneje še svojo krščansko demokratsko stranko.

Vsakokratne volitve imajo svojo vsebino, povedo marsikaj o politiki in o nas. Tokratni prvi krog predsedniških volitev je povedal, da je skorajda polovici državljanov, volivcev vseeno, da jih ne zanima, kdo bo predsednik, četudi je zdaj volilo več ljudi kot leta 2017.

Junija lani se je Robert Golob, takrat še prvi človek družbe Gen I, udeležil prireditve v Šentjerneju in Šmarjeti, s katero je Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO) počastilo 30. obletnico razglasitve samostojnosti in neodvisnosti slovenske države. Bil je osrednji govorec pri razpravi o zelenem prehodu slovenske energetike.

Po tridesetih letih smo dobili prvega nekdanjega predsednika, ki si želi odmrzniti strankino knjižico. Res je, ni jih bilo veliko, pa vseeno, ta »podnebna sprememba« Boruta Pahorja je na mestu. Stranke so vse bolj na slabem glasu, vsi bi bili neodvisni, že skoraj pregnane so iz lokalne politike. In zdaj se javi nekdo – in to ni kdorkoli – ki pravi, pravzaprav skoraj moleduje: rad bi nazaj rdečo knjižico!

Prejšnji teden je skupina okoli 40 slovenskih intelektualcev večinoma leve politične provenience na vlado naslovila odrto pismo, v katerem predlagajo spremembo slovenske politike do Rusije. Prvopodpisana sta Spomenka Hribar in Aurelio Juri. Vlado kritizirajo, ker »nekritično sledi« enotni politiki EU in Nata pri zoperstavljanju agresiji Rusije na Ukrajino. Strinjajo se sicer, da je Putinova agresija zločinska in neopravičljiva, toda po njihovem se Zahod ne odziva primerno.

Bolj spremljaš medije, manj veš, pri čem si. Dvomi so na vsakem koraku: ne sklepajte pogodb do konca meseca, potem bo vse bolje, pravi premier Golob in napoveduje, da ne bo tako hudo, kot je mislil. Tudi minister Han pravi, da ni skrbi …. Gospodarstvo pa že odpušča delavce, ker naj ne bi moglo plačevati predrage energije; hudo je ne glede na to, če to izkorišča za kadrovsko racionalizacijo. Poleg tega skrajšujejo delovni čas in ponekod pošiljajo delavce na t. i. čakanje.

Ne glede na vse objavljene javnomnenjske raziskave bo prvi krog nedeljskih volitev za predsednika republika edina prava anketa. V fotofinišu volilne kampanje bo prišlo do opredelitve še tistih neodločenih volivcev, katerih glasovi bodo na koncu odločilni, katera dva od treh favoriziranih kandidatov se bosta uvrstila v drugi krog volitev, ki bo 13. novembra. Precej velika verjetnost je, da bo v predsedniški finale uspelo priti Anžetu Logarju, Milan Brglez in Nataša Pirc Musar pa bosta za uvrstitev trepetala do zadnjega.

Ko tole pišem, so otroci z rakom na ljubljanski pediatrični kliniki že videli razvpit filmček boksanja predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič in Deana Zavca, ki je, tudi po raznih spletnih anketah, močno razburil večino prebivalcev.

Zbranih 157.138 podpisov za razpis treh referendumov je poslanec SDS Branko Grims razglasil za zgodovinski dosežek. Zgodil da se je prelomen trenutek v slovenski politiki. Kaj pa bi bil res pravi prelomen in zgodovinski trenutek? Ko bo tisti, ki je bil na referendum potolčen, prevzel odgovornost in odstopil.

Slovenska desnica, ki si jo je uzurpiral Janša, tone vedno globje. Iz leta v leto postaja bolj izrojena. Intelektualce so zamenjali partijski jurišniki, ni več glasu razuma. Ni več nikogar, ki bi Janši nastavil ogledalo.

Glavnima favoritoma na predsedniških volitvah, odvetnici bogate elite Nataši Pirc Musar in »neodvisnemu« kandidatu SDS Anžetu Logarju se je tik pred uradnim pričetkom volilne kampanje pridružil še evropski poslanec s podporo Gibanja Svoboda in SD Milan Brglez.

Geopolitika, hibridna vojna, klasična vojna, jedrska vojna ... Še kaj? Ruski predsednik Vladimir Putin pravi, da nič ni močnejšega od volje na območjih, ki jih je seveda pred tem zasedel z močjo vojske. Uveljavlja voljo do moči, razglaša džihad proti Zahodu. Le moči jedrskega orožja včeraj ob podpisu dokumentov o »anschlussu« štirih ukrajinskih regij k Rusiji ni še enkrat omenil.

Levica ima gotovo notranje probleme; vajeni so opozicijske drže, ki jo večina članstva in poslancev še vedno ohranja in jim je pisana na kožo; tisti, ki so v vladi, so v bistvu v težkem položaju. So zdaj nekako sklenili kompromis? Je to korak za dviganje priljubljenosti? Ali pa bodo predsedniške volitve merjenje moči znotraj Levice? Bo to spopad med Mescem in Kordišem?

Pred tednom dni smo spodbudno zapisali, da je Janezu Janši oziroma SDS vsaj delno uspelo z nasprotovanjem zakonu o vladi, s katerim bi nova koalicija ustanovila tri nova ministrstva in reoorganizira resorje. Koordinator Levice Luka Mesec se je po stotih dneh vlade premislil in v pogovoru za STA ugotovil, da bi kar on v rokah držal celotni resor ministrstva za delo. Ni več ministrstva za solidarno družbo. Odločil se je sam, je še dodal. Hudo smo se zmotili, ko smo sklepali, da potemtakem nikogar ni nič vprašal v Levici. Vprašati bi moral svojega šefa – Roberta Goloba.

Zasledila sem, da je bil minister za zdravje B. Loredan na digitalnem izobraževanju na Finskem in v Estoniji, da bi njihovo prakso prenesel v Slovenijo. Morda bi bilo dobro, če bi šel še na Štukljevo cesto v Ljubljani, kjer ima sedež podjetje Better, ki bo s svojo digitalno platformo poskrbelo, da bo angleški zdravstveni sistem »obvladal« deset milijonov Angležev in preprečil podvajanja in podobne zadeve, ki so se pri naših dveh milijonih Slovencev nakopičile in dodatno podaljšale čakalne vrste. Z informacijskim sistemom v zdravstvu smo kakšnih deset let zadaj …

Ne morem vam povedati, kako zelo me utrujajo pogovori, ko mi kdo pripoveduje, kako je naokoli prinesel državo. In to meni, ki vedno državi poravnam vse tisto, kar ji po ne vem kakšnih zakonih pripada, in ki vzame le tisto, kar sam zasluži oziroma mu bog ve zakaj da država.

Je mogoče, da gre v zadevi kandidatka Gibanja Svoboda za dobro premišljeno igro šefov koalicije? Njen končni izid je bila zamenjava Marte Kos z Milanom Brglezom.