Bil je poslanec, predsednik stranke, predsednik državnega zbora, evropski poslanec, predsednik vlade in predsednik države. Ko bo konec decembra zaprl pisarno nekdanjega predsednika, bo delo nadaljeval v svojem zasebnem zavodu Prijatelji Zahodnega Balkana. V slovenski strankarski politiki nima več želje sodelovati, tudi na volitvah ga ne bomo več videli.
Po preteku funkcije predsednika republike je sicer želel odmrzniti svoje članstvo v SD, a si v stranki niso želeli njegove vrnitve, čeprav ne bi bil več v njej aktiven. Košarico mu je, za hvala lepa, dala tudi Tanja Fajon, ki jo je, ko je bil še sam evropski poslanec, ona pa dopisnica nacionalne televizije iz Bruslja, potegnil v politiko. Predsednica SD in zunanja ministrica mu je najprej ponudila, da bi bil lobist za članstvo Slovenije v Varnostnem svetu OZN, potem pa ga zavrnila.
Pahorjeva knjiga, nekakšen priročnik za politične in druge začetnike, je izjemna. Tako kot je izjemen, po pahorjansko prav fantastičen, intervju z njim, ki ga objavljamo v tej številki Reporterja. Pahor si je v zadnjem letu vzel čas za premislek in se z distanco ozrl na svojo prehojeno politično pot. To so bila leta tako vzponov kot padcev, ki so mu na koncu, ko je potegnil črto, gotovo prinesla osebno zadoščenje. Začel je kot tovariš, končal je kot gospod. Velik gospod.
Začel je kot tovariš, končal je kot gospod. Velik gospod. Borut Pahor je danes gotovo eden redkih slovenskih politikov, ki obvladajo tehnologijo politike do popolnosti.
Ni mu bilo vedno lahko, kot vsak človek je tudi on delal napake. Tega se tudi zaveda in jih za nazaj prizna. Prehojena kilometrina in pridobljene politične izkušnje so ga izbrusile kot diamant. Pahor je danes gotovo eden redkih slovenskih politikov, ki obvladajo tehnologijo politike do popolnosti.
Ko je dozorel kot politična osebnost, je uvidel, kar je tudi naslov knjige, da je zmaga na volitvah le začetek, samo sredstvo. Cilj pa je drug, cilj je izpolniti pričakovanja ljudi. Pri slednjem se pri zmagovalcih volitev, pri novih političnih obrazih, praviloma zaplete. Zmagajo, nato pa dokaj hitro omagajo. Kar je posledica nezrelosti, politične neizkušenosti, a tudi nesuvernosti.
Prav suverenost politika je po Pahorju odločilen faktor za njegov uspeh ali neuspeh: »Regeneracija leve sredine se bo v Sloveniji zgodila takrat, ko bomo dobili na čelo ene od strank ali na koncu seveda tudi vlade levosredinskega politika, ki bo to suverenost imel in vplivni krogi zunaj institucij nanj ne bodo imeli odločilnega vpliva, kot ga imajo zdaj.« Tudi sam je bil, prizna, kot predsednik vlade premalo suveren, zato se tista epizoda v njegovi politični karieri ni dobro končala. Na funkciji predsednika republike je bilo povsem drugače, pravi, saj ni dovolil drugim, da vplivajo na njegovo delo.
Premier Robert Golob
Pahorjevo knjigo bi moral obvezno prebrati Robert Golob, ki v teh dneh okreva po operaciji kile, in se malo zamisliti nad sabo, če morda že ni prepozno. Kot politični začetnik je v poldrugem letu na oblasti naredil veliko napak. Ker ne obvlada politične tehnologije. Ker tudi najbrž misli, da je dovolj pameten in mu tega ni treba. Pa ni tako. Na napakah se ljudje učimo, pri Golobu pa se pogosto zdi, da ga prav nič ne izuči. Tudi prevelika samozavest vedno ni dobra. Nihče ni tak genij, niti aktualni premier ne, da bi vedel vse o vsem.
Poleg politične neizkušenosti ima Golob problem tudi s suverenostjo. Morda se je ob kaki izjavi, denimo tisti, da tudi Kučan včasih strelja kozle, skušal javno pokazati za suverenega politika, a po drugi strani je že od samega začetka, ko je stopil v vladno palačo, ponižno izpolnjeval želje levičarski civilni družbi, kimal Niki Kovač, Jaši Jenullu in podobnim. Enim je obljubljal vse mogoče in nemogoče, »happy end« sodnikom, denimo, ne da bi se pred tem posvetoval, ali so zadeve sploh pravno izvedljive. Golob ima že v načelu problem, ker sploh ne ve, kaj bi rad. Kaj so njegovi cilji in kako bi jih dosegel. Zato tako vratolomno vladanje. Danes tako, jutri drugače.
Da je tako globoko politično zabredel, si je Golob v prvi vrsti gotovo kriv sam. A politično sliko je ob tem potrebno pogledati širše in se vprašati, komu je danes v interesu, da je premier »politično truplo«, da je, če verjamemo anketam javnega mnenja, izgubil velik del zaupanja tistih, ki so mu na lanskih volitvah v tako velikem številu dali svoj glas.
Golob je bil že v izhodišču zaradi neizkušenosti šibek politik, a zdaj, ko so mu iz političnega ozadja vodeno ofenzivo Tatjane Bobnar in Boštjana Lindava ugled zbili skoraj do ničle, bo še šibkejši. Bo po novem bolj dojemljiv tudi za tiste interese, ki se jim je ali zoperstavil ali jih ignoriral? Vemo, kako je bilo z Mirom Cerarjem na premierski funkciji. Ko so mu zbili javnomnenjsko podporo in s tem legitimnost, so za njegovim hrbtom potem vladali drugi, on pa je politično vegetiral do konca mandata.
Kaj že pravi Borut Pahor, kdaj se bo zgodila regeneracija leve sredine? Pa najbrž ne samo leve sredine, to pravilo velja za celoten politični spekter. Tedaj, ko bo na čelu vlade suveren politik, ko vplivni krogi zunaj institucij nanj ne bodo imeli odločilnega vpliva, kot ga imajo zdaj. Ki bo uvidel, da je zmaga na volitvah le začetek. Cilj pa je izpolniti pričakovanja ljudi.
