Nedavno pismo, ki ga je Tonin napisal članom stranke, je predvsem izraz njihove nemoči. Ko laže Janša, mu vsaj njegovi slepo verjamejo, ko laže Tonin, pa se mu vsi smejijo. Zarotniško pisanje o tajnem paktu med Gibanjem Svoboda in SDS, med Robertom Golobom in Janezom Janšo, je na ravni znanstvene fantastike. To na politični sceni vedo vsi, tudi avtorji Toninovega pisma. Resnica je namreč obratna. NSI, ne SDS, v tem mandatu zelo dobro sodeluje s prvo vladno stranko.
Pravzaprav je sodelovala do izbruha afere z resničnostnim šovom Marjana Šarca, pri čemer sta si v lase spet skočila dva »kamniška petelina«. Tonin je po Jerneju Vrtovcu napadel Šarca, Šarec pa je nato nazaj udaril po svojem predhodniku na Ministrstvu za obrambo. Zaradi korupcijskih afer na Darsu se je na tnalu znašel tudi Valentin Hajdinjak, nekdanji podpredsednik NSI, ki ga je Golobova vlada, tako kot še nekaj drugih kadrov NSI, pustila na položajih v državnih podjetjih in družbah.
Janša je očitno moral vodstvo NSI pošteno prestrašiti, da je to pisalo pismo članom s takšno fantazijsko vsebino. Pismo je gotovo posledica tudi klicev »zaskrbljenih članov« na tajništvo stranke, ki preveč gledajo Janševo propagandno televizijo in potem radi grozijo, da bodo odšli k SDS.
Danes, ko v slovenski politični areni divja vojna vseh proti vsem, je pravzaprav vseeno, kdo se je v zakulisju dogovoril za pakt med NSI in Gibanjem Svoboda: ali je bil to vplivni glavni tajnik stranke Robert Ilc ali strankin stric iz ozadja Marko Pogorevc. Lahko, da sta bila kar oba. In še, da je Pogorevc, ki naj bi zadnja leta lobiral za idrijskega tajkuna Stojana Petriča, to zavezo potrdil še z Milanom Kučanom, ki ga bolj ceni kot Janeza Janšo.
A ni spodletelo samo Toninu, spodletelo je tudi Pogorevcu in Kučanu, da bi iz NSI naredili nekakšno »žlahtno konzervativno stranko«. Janša je očitno moral vodstvo NSI pošteno prestrašiti, da je to pisalo pismo članom s takšno fantazijsko vsebino. Pismo je gotovo posledica tudi klicev »zaskrbljenih članov« na tajništvo stranke, ki preveč gledajo Janševo propagandno televizijo in potem radi grozijo, da bodo odšli k SDS.
Ko so pred šestimi leti v NSI čez noč odstavili Ljudmilo Novak in iz politične sredine spet stekli nazaj Janši v objem, po zadnjih volitvah pa se od njega znova distancirali in sklenili, da v vlado, ki bi jo on še kdaj vodil, ne gredo več, so se zdaj znašli pred zidom v slepi ulici. Janša je pričakovano proti njim po družbenih omrežjih spet sprožil vojno in jim podtaknil še Anžeta Logarja.
Matej Tonin in Janez Janša
Da je Logar največja nevarnost za obstoj NSI, se dobro zavedajo pri Toninovih. Logar, če bo ustanovil stranko, pa lahko NSI pobere precejšen delež glasov predvsem mlajših, bolj liberalnih desnosredinskih volivcev. Blaž Brodnjak in Igor Masten, ki smo ju včasih gledali na dogodkih NSI, se danes kažeta z Logarjem, tudi Rado Pezdir, ki je v zadnji predvolilni kampanji na dogodkih SDS prodajal svojo knjigo, že dolgo ni več pri NSI. Stranka ima 24 let po ustanovitvi problem tudi z identiteto: že dolgo ne nagovarjajo več vseh kategorij volivcev, zastopajo samo še interese kapitala. Niso slovenska različica nemške CDU, po kateri se radi zgledujejo, prej FDP (nemški liberalci so trenutno v koaliciji s socialdemokrati).
Pri političnem klanju na slovenski desnici je še en paradoks: SDS bi sodelovala z vsemi političnimi strankami, a je levo od sredine nihče ne mara. Ko pa v NSI tako ali drugače sodelujejo z levim polom, jih predsednik SDS takoj označi za »izdajalce«. Janša si po 24 letih od ustanovitve NSI, pri čemer je bil njen krstni boter, še vedno lasti krščanske demokrate in jih drži za vrat.
Toda, ko s prstom kaže na »izdajalce«, vedno pozabi na svoje rabote z levičarji. Kako je na primer v času njegove tretje vlade milijardni projekt drugega tira dobilo podjetje Kolektor, ki je v času vlade Marjana Šarca ostalo brez posla v zvezi z gradnjo druge cevi predora Karavanke. Tisti, ki nimajo spomina zlate ribice, se spomnijo, kako je isti Janša zaradi drugega tira ‒ celo z referendumom ‒ rušil vlado Mira Cerarja.
Pri političnem klanju na slovenski desnici je še en paradoks: SDS bi sodelovala z vsemi političnimi strankami, a je levo od sredine nihče ne mara. Ko pa v NSI tako ali drugače sodelujejo z levim polom, jih predsednik SDS takoj označi za »izdajalce«.
Seveda v slovenski politiki že dolgo ni nobenih načel, so samo še interesi, ki jih poganja državni denar. To velja praktično za vse politične akterje, tudi za tiste dvoličneže, ki se noč in dan borijo proti globoki državi »za stvar«. Ali za »socialno čuteče« socialne demokrate, ki imajo polna usta parol o delavskem razredu, delajo pa na primer za poslovne interese Kolektorja in njegovega tajkuna Stojana Petriča, ki si na stara leta potiho domišlja, da bi lahko bil še tehnični mandatar in se je dal imenovati še za direktorja Dela. Da lahko hodi po časopisni redakciji in naroča, proti komu se ne sme pisati in s kom na politični sceni je treba obračunati, če so ogroženi njegovi poslovni interesi. Potem pa še grozi naokrog, da bo Delo prodal desničarjem, če ne bo dobil kakega državnega posla.
Za veliki finale je leta 2023 od mrtvih vstal še Kučanov klan. Nekdanji predsednik partije in države se je z Natašo Pirc Musar v predsedniški palači namreč reinkarniral na slovensko politično sceno. Na eni strani imamo tako spet Kučana, ki naj bi odpisal svojeglavega Roberta Goloba, na drugi pa Janšo in njegovega prijatelja Roka Snežiča. Državo pa v kaosu, brez vizije in politične alternative.
