Najbogatejša država na svetu, najbolj kriva za sedanje podnebne razmere, je pod Donaldom Trumpom prezrla podnebna pogajanja v Braziliji.

Afera Epstein je na neki način lahko celo koristen korektiv, posebej če bodo volitve prihodnjo jesen nadaljevale letošnji modri val.

Podobno kot je Savdska Arabija odvisna od nafte, ZDA sedaj poganja ekonomija umetne inteligence (AI). Tri četrtine dobičkov borznega indeksa S&P 500 so povezane z AI.

Ameriška demokratska stranka, povsem izrinjena z oblasti, demoralizirana in brez jasne usmeritve, je z zmagami na torkovih volitvah vstala iz pepela poraza proti Trumpu.

Prva dama Betty Ford je menda nekoč dejala »če je zahodno krilo Bele hiše um naroda, potem je vzhodno njegovo srce«.

Zadnji poskus ameriškega predsednika Donalda Trumpa, da »v enem dnevu prinese mir v Ukrajino«, se je končal podobno kot predhodni.

Javna razprava ameriške politične arene je v zadnjih letih od vzvišene retorike Jeffersonovih listin strmoglavila k žmohtu športnih garderob.

»Amerika ni država. Amerika je le biznis,« gangster Jackie Cogan konča film Ubij jih nežno. In biznis je za nekatere več kot dober. V Združenih državah ne živi le daleč največ milijarderjev, tam nastaja tudi nova kasta najpremožnejših v tej sladki smetani razkošja. Po štetju revije Forbes zasedajo prvih osem mest na lestvici najbogatejših Zemljanov, njihov vpliv na državo in prek nje na ves svet pa je vse močnejši.

Aforizem, da se lahko zaneseš na Američane, saj bodo vedno naredili pravo stvar, potem ko bodo uporabili vse druge možnosti, v času predsednika Donalda Trumpa postaja dejstvo. Vprašanje je, ali bo svet prenesel igranje z vsemi drugimi možnostmi, medtem ko Američan ohranja svojo nenavadno navezanost z ruskim avtokratom Vladimirjem Putinom. Še posebej ker Trump posvaja njegov izkrivljeni pogled na demokracijo in ga prenaša v ameriško politiko.

Združene države bodo prihodnje leto praznovale četrt stoletja, odkar so se osamosvojile izpod žezla norega kralja Jurija III. Vodil jih bo predsednik, ki bi raje bil kralj in je Belo hišo spremenil v pozlačeni kič. Sedaj prevzema tudi glavno mesto, zasnovano kot izložbo demokracije, in ga spreminja v podaljšek svoje moči.

Izvoljeni poslanci zaradi ogorčenega političnega spopada bežijo iz države, njen voditelj za njimi pošilja policijo, grozi jim z zaporom ter odvzemom položaja. Prizorišče je Teksas, ubežniki več kot petdeset demokratskih poslancev v lokalnem parlamentu, srčika spora namera njihovih republikanskih kolegov, da s spreminjanjem volilnih okrožij zavzamejo pet sedežev v kongresu ZDA.

Donald Trump je vedno obvladoval dviganje prahu okoli sebe. Metode nenehnega zanikanja in preusmerjanja pozornosti je v Washingtonu zlil v politično umetnost obvladovanja afer. A se po komaj šestih mesecih drugega predsedovanja otepa sumničenj zaradi povezav s pokojnim spolnim prestopnikom Jeffreyjem Epsteinom. Bela hiša se dela, da je najhujše že mimo, toda ankete pravijo, da so volivci, tudi na desnici, ogorčeni.

Ameriški predsednik Donald Trump in njegovi kritiki se strinjajo o eni stvari: njegovo predsedovanje bi dramatično vplivalo na ameriško gospodarstvo. Prvi govori o novi zlati dobi Amerike, drugi napovedujejo gospodarsko izredno stanje. Po petih mesecih se ni zgodilo nič od tega, na površini stvari niso ne odlične ne grozne, čeprav se v ozadju kopičijo silnice, ki bi lahko pripeljale do ekonomske katastrofe. Vse bolj so nezadovoljni tudi volivci, a jih ta hip jezijo predvsem obrobnosti.

Razvpiti poslovnež Elon Musk je izgon iz vlade in (spletni) prepir z ameriškim predsednikom nadgradil v grožnjo o ustanavljanju nove stranke Amerika, s katero naj bi zamajal dvostrankarski politični sistem ZDA. Tretja stranka je vedno sveža in večno jalova ideja ameriškega političnega prostora. Poleg tega Muskova osebnost živčnega otroka z govorno motnjo ni ravno magnetno karizmatična. Toda milijarde dolarjev, ki jih ima na voljo, so v času nezadovoljstva mogočno orožje.

Gradnja Zlate kupole, protiraketnega ščita, ki naj bi Združene države varoval pred izstrelki dolgega dosega, kljub številnim pomislekom dobiva finančne temelje. Kongres po ukazu ameriškega predsednika Donalda Trumpa projektu namenja prve milijarde dolarjev, čeprav kritiki trdijo, da je zamisel o ščitu draga in tehnično pomanjkljiva utvara, s katero bodo ZDA še bolj razmajale globalno varnost, ne da bi učinkovito odvrnile nasprotnike.

V sredo zjutraj se je svetovni epicenter kapitalizma zbudil in v grozi ugotovil, da se New Yorku obeta socialistični župan. Na izbiranju, kdo bo demokrate jeseni zastopal na županskih volitvah, je demokratični socialist Zohran Mamdani premagal druge izbrance politične, medijske in finančne smetane. Slednja je med ogorčenim grčanjem že začela pakirati prtljago, sporočilo Newyorčanov pa odmeva v že tako razmajani demokratski stranki.

Vrnitev Donalda Trumpa v Belo hišo je bila podložena z obljubo, da »Najprej Amerika« pomeni tudi konec tveganih in dragih spopadov v tujini. Njegovo navidezno mirovništvo je (bilo) odmik od ustaljenih politik tako republikancev kot demokratov, zato je del njegovega gibanja MAGA bojeviti zasuk proti Iranu označil za izdajo protivojnega mandata. A tako kot vedno ne gre za strateško odločitev, temveč še eno muhavost voditelja brez jasne strategije.

Bela hiša ima Ameriko tam, kjer jo hoče. Po liberalnih mestih se je razvnel upor, ki ga konservativno podeželje prezira ali vsaj ne razume. Na ulicah je vojska, ne samo rezervisti Narodne garde, ampak tudi marinci. Demokratski politiki se lovijo med podpiranjem protestov in obsojanjem nasilja. A enačba ima neznanke tudi za predsednika – ljudje so vse bolj nezaupljivi do nasilnih izgonov in iskre se lahko hitro razvnamejo v vsesplošno nejevoljo.

Ljubezensko razmerje med Donaldom Trumpom in Elonom Muskom je bilo vedno krhko sožitje dveh tempiranih bomb. Po eni strani je trajalo presenetljivo dolgo, da sta najmočnejši politik in najbogatejši Zemljan zavezništvo preobrnila v jedek spopad. A nista razočarala, njuno javno ravsanje je ravno tako nizkotno, maščevalno, malenkostno, operetno in otročje, kot smo se vedno nadejali.

Odločitev ameriške vlade, da ustavi izdajanje vizumov za študij v Združenih državah, je le zadnja v seriji njenih skoraj samouničujočih korakov. Akademiki govorijo o »vojni proti znanosti«, sistematično dušenje cvetočega akademsko-raziskovalnega okolja je težko razumeti, kaj šele pojasniti. Še posebej, ker je preplet vrhunskih univerz in raziskovalnih ustanov, iz katerih vrejo inovacije in poganjajo gospodarstvo, največja konkurenčna prednost ZDA.