Vsakič, ko se zamenja oblast, se na Reporterjevi lestvici vplivnih Slovencev zamenja dobra tretjina imen, tokrat jih je kar 37. Kaj to v resnici pove? Da ima politika še vedno zelo zelo velik vpliv v družbi.
Predsednica republike Nataša Pirc Musar je konec minulega leta obula velike čevlje. Malce jo je – ob vsej samozavesti – strah, zato je v njih bolj zadržana, malce se je že opekla – denimo pri koroških Slovencih.
Marsikomu, ki pride na oblast, se hitro zvrti. Robert Golob ni nobena izjema. V politiki sicer ni novinec, a mesto predsednika vlade je neprimerljivo z mestom državnega sekretarja. S funkcijo, ki jo je opravljal dobro leto pred več kot dvema desetletjema v vladi Janeza Drnovška. Tudi direktorski položaj v državnem gospodarstvu, na Genu-I, je nekaj povsem drugega od vodenja izvršilne veje oblasti.
Predsednik Borut Pahor je tik pred odhodom s svoje funkcije uresničil željo Janeza Janše, Igorja Bavčarja, Dimitrija Rupla, Lojzeta Peterleta, Jelka Kacina in Janeza Bučarja, sina pokojnega Franceta Bučarja, da jim vrne odlikovanja zlati častni znak svobode, ki so ga leta 1993 protestno vrnili takratnemu predsedniku Milanu Kučanu v znameniti vrečki Bate.
»Odprte so vse opcije. Odločitev, za katero pot se bom odločil, pa bo odvisna tudi od politične dinamike,« je izjavil Anže Logar v intervjuju za portal N1. Minilo je več kot mesec od drugega kroga predsedniških volitev, na katerih je dobil več kot 46 odstotkov glasov oziroma dobrih 414 tisoč.
Supervolilno leto gre h koncu, za nami so že vse volitve, država pa je še naprej na najvišjih političnih obratih. Po treh dobljenih referendumih je silovito počilo v vladi, ogenj med premierjem Robertom Golobom in notranjo ministrico Tatjano Bobnar pa je tlel že dlje časa. Tako glasnemu obračunavanju med vladajočimi na odprti politični sceni že dolgo nismo bili priča. V javnem spopadu je na koncu pričakovano kratko potegnila ministrica, ki je izgubila zaupanje predsednika vlade, a tudi ta iz konflikta gotovo ne bo odšel nepoškodovan.
Največje presenečenje lokalnih volitev se je seveda zgodilo v knežjem mestu, kjer je 33-letni arhitekt Matija Kovač v drugem krogu prepričljivo premagal »večnega župana« Bojana Šrota, ki je Celju vladal vse od leta 1998.
Ko sem bila na predstavitvi knjige Zvezdane Mlakar in Roka Smoleja Pogovori, ki so mi spremenili življenje, sem morala znova veliko razmišljati o nacionalni televiziji. Zanimivo, da so se domala vsakokratni novi TV-oblastniki vselej najprej lotili razmeroma uspešnih programov in oddaj.
Po mnenju opazovalcev Sveta Evrope, ki so spremljali potek lokalnih volitev pri nas, bi morali v Sloveniji začeti razpravo o trajanju županskih mandatov, tako da bi se ti omejili na največ dva zaporedna mandata.
Če ne bi bilo Janše, bi si ga morali na levici izmisliti. Prav on je tisti, ki najbolj mobilizira volilno telo levo od sredine. Dokler bo Janša, bo zmagovala levica in bila po novih obrazih na oblasti.
Anže Logar je v predsedniški kampanji izjavil, da je nekaka dvoživka – kandidat in poslanec. Obvestil je vodjo poslanske skupine, da kot kandidat ne bo sodeloval pri vsakodnevni politiki poslanske skupine in da torej ne bo dajal podpisov pod zakonodajne iniciative, glasoval bo po lastnem prepričanju, ne tako, kot se je dogovorili s poslanci v stranki. Volitve so minile, ni več dvoživka, vendar ni, denimo, pridal svojega podpisa za izvedbo posvetovalnega referenduma o spremembah zakona o dohodnini.
Na trojnem referendumu so volivci prvaku SDS Janezu Janši prisolili trikratno klofuto, saj je vse po vrsti izgubil, dva celo z več kot 60-odstotno potrditvijo zakonov, na nobenega ni uspel pripeljati niti petine volilnih upravičencev, ki so potrebni za kvorum. Potem ko nam je povzročil okoli 4,8 milijona evrov stroškov, pa jo je še pred razglasitvijo rezultatov ocvrl v tujino, najverjetneje spet na počitnice.
Skoraj na koncu supervolilnega leta smo. Referendumi so prišli na vrsto na koncu, ko se je – tako je bilo videti glede na lokalne volitve – krivulja volilne udeležbe začela spuščati. Janez Janša kot prvi pobudnik referendumov je računal na višji mobilizacijski potencial volivcev stranke SDS, ki bi prišel do izraza ob nižji udeležbi. Kar se ni uresničilo.
O predsedniških volitvah smo v bistvu že domala vsi vse povedali. Zanimiva je morda le še statistika: v prvem krogu so levi in sredinsko levi kandidati dobili 538 tisoč glasov, v drugem je za N. Pirc Musar glasovalo dobrih 480 tisoč volivcev. Desna kandidata sta v prvem krogu dobila 334 tisoč, za A. Logarja pa je v drugem krogu glasovalo dobrih 411 tisoč volivcev.
Trojni referendum je referendum o vladi Roberta Goloba. Sila nenavadno je ta odločitev prvaka SDS opozicije, da svojemu volilnemu telesu daje upanje na zmago, potem ko je bil poražen na aprilskih volitvah in se vlada ni niti konstituirala po svojih predstavah. Kaj bo storil Janez Janša, če ga spet premaga »vzporedni mehanizem«?
Ni se zgodil čudež, predsednica je. Natašo Pirc Musar sta v predsedniško palačo spravila tako Milan Kučana kot Janez Janša. Prvi, ker jo je javno podprl, drugi pa, ker je vseskozi bil za kandidaturo Anžeta Logarja. Volivci so še enkrat volili proti Janši in izvolili Pirc Musarjevo. Predsednik SDS je bil letos že drugič poražen, v nedeljo na treh referendumih pa bo najverjetneje še tretjič. Supervolilno leto bo najbrž tudi letos že tradicionalno končal s počitnicami v toplih krajih. Na Mavriciju se v decembru začne turnir amaterjev v golfu. Prijatelja z jahte ga že čakata za novo partijo.
»Dvema, trem bomo dali odpoved, potem pa bo mir!« je pred državnozborskimi volitvami na nekem predavanju, ki ga je predvajala Nova24TV, grozil programski svetnik RTV Slovenija Slavko Kmetič. Upokojeni strojevodja, ki se nikoli v življenju ni ukvarjal z mediji, kaj šele s televizijo, je bil za programskega svetnika izvoljen v imenu civilne družbe, a ga je skrbno izbrala SDS. Dovolj je bila izkaznica SDS.