Slovenija je postala ena sama kolona! Avtomobili se valijo po naših cestah, napajajo hrvaške in na srečo tudi slovenske turistične zmogljivosti. Za turizem dobrodošlo, za promet pa očitno še dolgo ne bo rešitve.

Čaka nas burna politična jesen volitev in referendumov, politika bo še naprej na visokih obratih. Novi premier Robert Golob se še utrjuje na oblasti, na drugi strani se novi/stari lider opozicije Janez Janša še vedno ni sprijaznil s porazom na aprilskih volitvah.

Imamo krizno vlado, volivci so bili očitno jasnovidni, ko so volili R. Goloba, energetskega strokovnjaka; tudi Golob je bil jasnoviden, ko je na čelo obrambe in zaščite postavil gasilca M. Šarca, zdaj sicer tudi obrambnega ministra. Kot naročeni so mu prišli požari, da je lahko bil v ospredju, bi lahko rekli nesramno. Zdaj bodo oklepniki v drugem planu … Potrebujemo še strokovnjake za poplave, zmrzali in za vse mogoče, za zdravstvo ga morda imamo, potrebujemo pa predvsem strokovnjake za vladanje!

Pravijo, da se psi pogosto ujemajo z osebnostjo svojih lastnikov. Psihološke študije so pokazale, da imajo ljudje, ki so bolj neprijetne narave, v lasti bolj agresivne pasme psov. Čivava, denimo, ima samosvoj karakter, opisujejo jo kot zelo predrzno, pogumno, domišljavo, ponosno žival, ki zna biti tudi ljubosumna, nezaupljiva in samosvoja. Je hišni pes, na pogled droben in krhek, a pogumen in temperamenten, ne boji se drugih psov. Velja za inteligentnega, se hitro uči in se zelo naveže na lastnika, do tujcev pa je zadržan in rad zarenči. Čivave nadvse rade precej glasno tudi lajajo.

Privrženci ukrajinskega odpora bi bili lahko veseli, ker je na svoje tretje potovanje v tujini zunanja ministrica Tanja Fajon odletela v Kijev. S tem je pregnala še zadnje dvome v svojo »proruskost«. A jim to ne gre v račun. Podobni so tistim, ki se jezijo, ker je denimo Janez Janša, nekoč privrženec ultrakomunističnega levičarstva, postal demokrat.

Ne vem, kaj težje sprejemamo: da Tadej Pogačar izgublja proti Jonasu Vingegaardu ali da mora Primož Roglič zapustiti dirko? Gotovo ni malo žensk, ki šport spremljamo morda bolj kot moški, razlika je verjetno pri izbiri športov; nad nogometom je najbrž navdušenih mnogo manj žensk kot moških. Tekanje po igrišču je zanimivo samo takrat, ko kakšen brhki mladenič zabije gol. To pa je praviloma zelo redko.

Za Borutom Pahorjem se nam bo še kolcalo. Zadnjih deset let je Slovenija imela predsednika republike, ki si je resnično prizadeval biti predsednik vseh Slovencev, tako levih kot desnih. Ker ni hotel biti moralna avtoriteta in se je bolj ali manj spretno izogibal opredeljevanju pri najbolj vročih ideoloških temah, je bil pogosto tarča bolj z leve kot desne.

Po dokaj glasnih očitkih opozicije, da vlada ne sprejema pravih, dovolj učinkovitih ukrepov za zajezitev inflacije in da se ne zaveda razsežnosti krize, ki nam grozi, se v zadnjih dneh le premika. Sicer je takšna drža opozicije logična oz. pričakovana in od opozicije (vsakokratne) tudi ni kaj drugega pričakovati. Edini problem bi bil, če bi imela prav. A R. Golob zatrjuje, da je optimist, da so na oblasti le nekaj tednov, a vseeno skrbijo za državljane – in k podpori ukrepov poziva tudi J. Janšo in M. Tonina.

Čakamo (le še) na odločitev Ljudmile Novak. Tako je videti. In predsedniški ples med politiko in ljudstvom se lahko začne. Dame še vedno volijo.

Mediji so v zadnjih dneh objavili zelo veliko intervjujev z novimi oblastniki, predvsem s predsednikom vlade Robertom Golobom in predsednico državnega zbora Urško Klakočar Zupančič. Tudi na ta način spoznavamo, kaj bo delala oblast, kako nam bo krojila prihodnost.

Duh je že zdavnaj ušel iz steklenice. Ustvarili so medijsko pošast, ki renči, bruha ogenj in tolče z repom. Načrtno širijo sovraštvo, hujskajo, pri ljudeh spodbujajo najnižja čustva. Ne, to ni novinarstvo, to niso mediji, to je najbolj ogabna in primitivna politična propaganda. Nova24tv ni samo glavno propagandno orožje Janeza Janše, je tudi njegov najbolj temačni odsev v ogledalu. Gre za politično-propagandni projekt, ki se je rodil v njegovi glavi, ko je prišel iz zapora na Dobu in ga je januarja 2015 predstavil širšemu krogu povabljenih na sedežu SDS, na podstrešju vile na Trstenjakovi.

Predsednik republike Borut Pahor je imel prejšnji petek svoj zadnji govor na osrednji državni proslavi. Uporabil je tudi Šalamunov legendarni navedek o Slovencih kot prehlajenem predmetu zgodovine. Ne prvič. Da nismo prehlajeni, je povedal že pred petimi leti na Destrniku. Zakaj pa ne, saj je po njegovi smrti prevzel častno pokroviteljstvo Centra za poezijo Tomaž Šalamonu v središču prestolnice.

Nekateri zdaj končno lahko dihajo, drugi se dušijo, tretji čakajo – kaj sploh bo. Približno takšno je razpoloženje med ljudmi, ki ga je zdaj mogoče zaznati domala na vsakem koraku – ko gre za novo oblast, seveda. Nova vlada se nekako sidra in počasi, res le korakoma spoznavamo delčke njene drže.

Pred tridesetimi leti je Milan Kučan gladko pometel s konkurenco. Na prvih volitvah za predsednika republike v samostojni Sloveniji, 5. decembra 1992, je prepričljivo zmagal že v prvem krogu. Ob visoki 85-odstotni volilni udeležbi je prejel skoraj 64 odstotkov glasov.

Veš, Matjaž, boš, Matjaž, si si zagotovil dobro pozicijo, Matjaž (Han – SD), samo da ti bo Golob dovolil … Hvala, Franc, veliko veš, Franc (Breznik – SDS), več od mene … Tako nekako je potekal dialog med Matjažem in Francem na zaslišanju kandidata za gospodarskega ministra M. Hana. Kar šok, kajne!?

Politične funkcije pridejo in gredo. Vsaka nova vlada s sabo pripelje svoje ljudi. Tiste, ki jim zaupa. Državne sekretarje, člane ministrskih kabinetov, že takoj na začetku običajno zamenjajo direktorja policije, Sove, Ukoma …, sledijo menjave v raznih državnih agencijah, v državnem gospodarstvu.

V sredo, 1. junija, je v državnem zboru prisegla vlada Roberta Goloba, predsednika Gibanja Svoboda, ki je na volitvah zmagalo s 34,5 odstotka glasov in dobilo 41 poslancev, kar je največ v zgodovini. Tudi vlada je bila sestavljena v rekordnem času, natanko 37 dni po volitvah in sedem dni po izvolitvi Goloba za mandatarja.

Me je že kar skrbelo, da prihaja medijski dolgčas, da se ne bomo imeli nad čim razburjati, ko na vrhu vlade ni več J. Janše. Koga pa bomo kritizirali? Kdo nam bo paral živce?

Če bo šlo tako naprej, bo poražena SDS vložila še referendum o tem, ali lahko zmagovalec volitev Gibanje Svoboda v svoje vrste priključi tudi na volitvah poraženi LMŠ in SAB.

Verjetno nisem edini, ki pospravljam stare časopis in ugledam kakšno misel, ob kateri se pospravljanje ustavi. Ko še ni bilo Roberta Goloba, lani septembra, je režiser dramatizacije Jančarjevega romana To noč sem jo videl zapisal: »Danes nihče ne mara svobode, zato bi jo Veronika Zarnik odnesla še slabše kot v svojem času.«