Robert Golob bo držal in presegel rekorda pri postavljanju vlade – ima ga Lojze Peterle s prvo vlado. Najbrž je bil prehiter, naredil bo marsikatero napako, ki jo sicer ne bi, če bi si vzel več časa.

Zadnje volitve so bile očitno ena sama matematika, eno samo preračunavanje, če poslušate nekatere volivce: Bratuškove nisem volil, ker bi bil to izgubljen glas, Šarca sem volil, da bo imel Golob s kom sestaviti koalicijo, Povežimo Slovenijo nisem volil, da Tonin ne bi izpadel …. In tako naprej.

Politična polarizacija in medsebojno sovraštvo med glavnimi političnimi akterji sta v Sloveniji naredila tako globok prepad, da se je ob zadnjih volitvah pojavilo celo vprašanje, ali bo poražena stran sploh priznala rezultat volitev. Janez Janša jih tokrat je, čeprav s stisnjenimi zobmi. Vendarle ni sledil svojemu političnemu vzorniku Donaldu Trumpu, ki še naprej širi laži o volilni prevari in ne priznava zmage Joeja Bidna.

Teden dni pred volitvami, v soboto, sem obiskal stojnice na tržnici prestolnice – tiste s strankarskimi rekviziti in aktivisti. Pri SAB sem dajal korajžo Angeliki Mlinar in Ivu Vajglu. S prstom na fotografijo Goloba je na štantu Gibanja Svobode kazala starejša državljanka, češ ta je ta pravi.

Oblast smo tokrat dobili na rednih volitvah. Zadnja leta smo bili bolj vajeni protestov, vodnih topov, predčasnih volitev … In nič posebnega se ni zgodilo v primerjavi s prejšnjimi volitvami, mnogi namreč v svojih analizah vidijo premik volilnega telesa na levo: slovenski volivci so bili in so večinoma na levi, približno tretjina je na desni in tudi tokrat je bilo tako. In desnica ni dobila nič manj kot v preteklosti, prej kakšen mandat več.

Robert Golob drvi napovedanemu rekordu naproti: v 34 dneh bi rad sestavil vlado, tako kot njegov prijatelj Lojze Peterle. Je to res tako nujno? Dve leti smo lahko živeli v nesvobodi in še prej dve leti v zmedi petih neoperativnih strank levice in leve sredine.

Nedvoumno je Rado Pezdir opravil veliko delo z raziskovanjem vzporednih ekonomskih mehanizmov v Sloveniji in Jugoslaviji. Prvi je to javno razkril kar sam Niko Kavčič, ki je to vzporedno ekonomijo v okviru Udbe, državne varnosti, po letu 1950 tudi vodil.

Če Robert Golob ne bo bistveno spremenil politične kulture vodilne politike, bo na naslednjih volitvah tudi njega s političnega prizorišča pospravil nov obraz.

V nedeljo se obeta vseslovenski referendum za ali proti Janezu Janši, ki na nedeljske volitve odhaja močan kot še nikoli prej.

Vsako leto mi predvolilni čas, pogosto že prej, vzame voljo, da bi sploh šla na volitve. Prepiri, blatenja, očitanja, obljube, ki jih potem večinoma ne uresničijo. Kaj smo hudega storili, da moramo vse to prenašati! A prav zato, je treba iz tega praviloma populističnega bazena izbrati najboljše in oditi obkrožiti ime, priimek, politično stranko ...

Slovenija je polepljena z velikimi plakati strank, ki nastopajo na volitvah. Na plakatih od NSi je pet njihovih ministrov v belih srajcah z zavihanimi rokavi pod napisom čista 5ka (čista petka). Med drugim naj bi bili ministri vredni čiste petke, »ker so varuhi tradicionalnih vrednot«. Poleg tega menda »vrednote, o katerih govorijo, tudi živijo«. Toda minister za kmetijstvo Jože Podgoršek je danes odstopil po razkritju, da so njegove vrednote drugačne, kot bi pričakovali.

Dr. Robert Ličen je pred dnevi na twiterju zapisal tole misel:«Ubogi so politiki, ki nimajo toliko samospoštovanja, da bi opozorili volivce na to, v čem so sami boljši od drugih, ampak gradijo podobo na tem, kako so drugi slabši od njih.«

Po enem od nizov soočenj se je pojavil nenavaden očitek: voditeljica SD Tanja Fajon je tudi tokrat raje napadala vlado, namesto da bi razložila vsebinske koncepte svoje stranke SD.

Kakšen balzam je za notranji mir nekaj dni »manjkati«, biti zunaj države! A za nas ni rešitve, saj tehnologija napreduje, poleg časnikov, ki nas počakajo, lahko televizijo, radio vrtimo nazaj, da ja česa ne zamudimo. Je pa res, da si je vse mogoče ogledati z nekaj več distance.

Pravijo, da nas le malo zgodb toliko nauči o kesanju in odpuščanju kot prav Jezusova prilika o izgubljenem sinu.

V nedeljo, 24. aprila se bo ponovil že večkrat viden referendum o Janezu Janši. Za ali proti njemu. Napetost se stopnjuje, volilni izid bo do zadnjega nepredvidljiv. Janša še ni odpisan, še vedno obstaja možnost, da je njegova SDS relativni zmagovalec volitev in da po spletu zanj ugodnih okoliščin še četrtič sestavi vladajočo koalicijo.

Janez Janša gre na aprilske volite na vse ali nič. Nič ne taktizira, brezkompromisno pelje svojo agendo naprej, kot da bi to bil njegov zadnji mandat. Relativna zmaga SDS pred štirimi leti mu je dala krila. Z afero Patria je bil že odpisan, a se je vrnil skozi velika vrata.

Kako pretresljivi so posnetki opustošenih ukrajinskih mest in obupanih ljudi! Pretresljive so tudi prošnje V. Zelenskega – za še večjo pomoč Zahoda. Če je verjel, da bo pol sveta tudi fizično branilo Ukrajino, je bil, na žalost, naiven.

Da so mediji odločilen faktor za zmago na volitvah, je pred sedmimi leti, ko je prišel iz zapora v zadevi Patria, na »medijskem posvetu« na podstrešju vile SDS na Trstenjakovi razpredal Janez Janša.

Pred nekaj leti mi je Silvester Šurla podaril knjigo nekoč najboljšega svetovnega šahista Garija Kasparova z naslovom Zima prihaja. Zdaj, leta kasneje, lahko le z žalostjo v srcu ugotovim, kako prav je imel avtor knjige. Zima je tu.