Ko je Komisariat za Sveto deželo že podal vsa navodila, ko se je že odštevalo dneve do odhoda, je 5. 2. 2003 v Varnostnem svetu ZN državni sekretar ZDA Colin Powell utemeljeval potrebo napada na Irak, ker da ima zaloge orožja za množično uničevanje.
Čez dober teden dni, v četrtek, 13. 2. 2003, je mariborski škof dal poklicati peterico, da jim prestrašen sporoči žalostno novico. Škof je namreč odsvetoval potovanje v Izrael, saj naj bi imel informacije tajnih služb (morda Mosada), da obstaja resna nevarnost, da Irak sproži vojno proti Izraelu in da si ne more privoščiti, da mu tam slučajno umrje cela generacija novomašnikov.
Takratni rektor bogoslovja je fante še samo vprašal, če so razumeli škofove besede? Tiho so prikimali, vedoč, da jim je očitno obisk Izraela splaval po vodi. Ko je o odpovedi romanja bil obveščen Komisariat za Sveto deželo, je komisar bil vidno začuden nad plahostjo Štajercev, češ, kako malo vas je v hlačah, in spodbijal domneve, ki so jih privedle do te odločitve, na katero v bistvu sami sploh niso imeli vpliva.
Komisar p. Peter je fantom dal še dva dni, da se premislijo. Povedal jim je, da dokler vozijo letala v Izrael, v Izraelu ni vojne. Ko letala več ne vozijo, je Izrael v vojni.
Komisar p. Peter je fantom dal še dva dni, da se premislijo. Povedal jim je, da dokler vozijo letala v Izrael, v Izraelu ni vojne. Ko letala več ne vozijo, je Izrael v vojni. Bil pa je neki mladi teolog iz Prekmurja, po imenu Benedikt, ki je po telefonu poklical svojega najbolj prebrisanega vrstnika, in ga povprašal kaj vendar pomeni odpoved potovanja v Izrael glede dolarjev, ki so že vplačani. Dobil je odgovor, da gredo v zrak, saj potovanje ni bilo zavarovano.
Ko Prekmurcu poveš, da je ob denar, je lahko njegova reakcija silno eksplozivna, češ, to pa se ne sme zgoditi, celo življenje že čakam na ta Izrael, zdaj pa mi bo vse padlo v vodo. »Spomni se vendar česar koli, da dobimo dovoljenje, jaz hočem v Izrael«, je bil Benedikt neizprosen v telefonsko slušalko.
Drugi jutro so se pričela diplomatska pogajanja med premetenim diakonom in mariborskim škofom. Prvi je namreč vedel, da ima mariborski škof Kramberger izreden »rešpekt« do ljubljanskega nadškofa Rodeta. In tisti petek je Rode ravno odpeljal na romanje v Rim celotno ljubljansko bogoslovje. Ker še mobitelov ni bilo na pretek, je mladenič poklical na mariborsko škofijo in poskušal prepričati škofa Krambergerja z zvijačo, češ, zakaj Štajerci ne smemo v Izrael, Ljubljančani pa lahko gredo. Škof je bil vidno začuden, in je posumil, da nekaj ne štima. Zato je odgovoril, da se mora slišati s Francetom.
Ker je na drugi strani mladi bodoči duhovnik vedel, da bo Rode nedosegljiv za telefon, je še trikrat čez dan poskusil srečo, dokler ni ob 16.30 škofa postavil pred dejstvo, da se naj odloči mimo Rodeta, saj so banke odprte še samo pol ure in je potrebno tja odhiteti v primeru, da dovoljuje pot v Izrael, po dolarje. Škof je slednjič popustil in le dovolil, dal svojim štajerskim diakonom zeleno luč za pot v Izrael.
Hitro je bilo sporočeno na vse štiri strani neba, da se ob treh ponoči, 15. 2. 2003, zberejo na Kongresnem trgu, od koder jih bo avtobus odpeljal v Trst. Nato je sledi let v Rim in preko Rima v Kairo, kjer se je začela pot Stare Zaveze. Srhljiva je bila izkušnja, ko ti arabski vojak, ki varuje Sueški prekop položi kalašnikov na senco in te opozori, da je prepovedano kakršno koli fotografiranje.
Obisk vzhodnega Jeruzalema je posebej ostal v spominu diakonu Danielu. Tam so ga Palestinci pošteno oropali. Pošten rop pomeni, da so mu ukradli denar, denarnico z dokumenti pa so mu vrnili.
Po tednu dni potovanja mimo gore Sinaja in obiska votline, kjer je živel sv. Anton Puščavnik, se je skupina približala, preko Rdečega morja in Petre v Jordaniji, meji Izraela. To je državna meja, ki jo varuje do zob oborožene mlade Izraelke in Izraelci. Ko te skoraj slečejo do spodnjih hlač, da preverijo, če ne dišiš po kakšnih teroristih.
Država, v kateri fantje služijo vojsko 4 leta, punce pa dve, je začela odpirati oči za skrivnosti Izraela, države, ki je nastala leta 1948. V Izraelu so se skupini priključili Ljubljančani. Njih je nadškof Rode naposled le spustil v Izrael, zaradi Štajercev, ki so menda zviti kot presta. Dosegli so cilj, ko so skupaj obiskali prazen Jezusov grob v Jeruzalemu in veselili njegovega vstajenja od mrtvih.
Obisk vzhodnega Jeruzalema je posebej ostal v spominu diakonu Danielu. Tam so ga Palestinci pošteno oropali. Pošten rop pomeni, da so mu ukradli denar, denarnico z dokumenti pa so mu vrnili. Navdušeni romarji so se vrnili iz Palestine živi in zdravi. Čeprav so bili še v petek v Hajfi, so doma izvedeli, da je tam v ponedeljek letel v zrak avtobus ljudi. Kot eden izmed zaupnikov komisarja za Sveto deželo sporočam, da trenutno letala v Izrael ne letijo.