»Čeprav smo od Janše že utrujeni, je pač tako, da če hočeš imeti čisto stanovanje, boš po čiščenju utrujen,« je dejal prvak LMŠ Marjan Šarec ob predstavitvi predvolilnega programa, ki so ga sprejeli na sobotnem kongresu. S tem je odkrito napovedal, da bodo ob prevzemu oblasti zamenjali vse kadre, ki jih je Janševa vlada namestila po državnih organih in gospodarskih družbah v državni lasti.

Pred leti, ko sem prevzel vrt s sadovnjakom, sem spoznal tudi te nadležne kosmatince. Preden sem ugotovil, kaj jim ne diši, so mi te živalce uničile kar precej mladih jablan in drugega sadnega drevja. Čisto počasi so malo pod površjem travnika počasi najedle koreninski sistem. V tolikšni meri, da se je mlado deblo nagnilo v eno ali drugo stran.

Volitve ne bodo predčasne, ampak najbolj zgodaj, kot še dopušča zakon. V NSI upajo, da bodo do takrat zamejili epidemijo, četudi je vlada izgubili še vse bitke s kovidom. Da bi nam vsem skupaj le uspelo. Predsednik republike ne verjame, da bo epidemija vplivala na potek volitev. Mar res? Se oproščamo, Boruta Pahorja smo narobe razumeli, eno je potek volitev, drugo so izidi svobodne izbire.

»Živimo v državi, v kateri ni zanesljivo, da najdete pravico, kjer se še zmeraj raje išče sovražnike kot prijatelje. Krute besede – a jih vendarle živimo.« S temi mislimi sem leta 1989 v televizijskem dnevniku sklenila feljton ob prvem novembru. In v treh desetletjih se ni veliko spremenilo.

No, tokrat lahko napišem, da nisem med njimi. Vsaj ko govorimo o cepljenju. Čeravno sem za tiste, ki nasprotujejo vsemu: virusu, znanosti, napredku, ukrepom, zakonom, dogovoru in ne vem čemu vse, jaz butec, oni pa največji carji, ki se bodo, ko bodo okuženi s kovidom, znašli pred zasedeno bolnišnico, kjer zanje ne bo postelje na intenzivnih oddelkih.

Dnevi oz. tedni humanitarnosti, ko poslušamo, beremo in gledamo medijske zgodbe tistih, ki imajo premalo, me vedno razžalostijo in spomnijo na hrepenenja izpred tridesetih let, ko smo se borili za svojo državo in sanjali o slovenski Švici.

»Danes niso časi za tako imenovano pahorjanstvo, ampak so časi, ko se je treba odločiti, na kateri strani si.« Tako je Marjan Šarec pozval na okope, ker predsednik državnega zbora Igor Zorčič ni sledil obstrukciji seje državnega zbora. Ali ni mar Milan Kučan napovedal, da je zdaj čas opredeljevanja in ne čas za sanje? To je bilo pred tridesetimi leti, danes je nov dan.

Po nekaterih virih naj bi vlada razmišljala o vnovičnem zaprtju države v naslednjih dveh tednih, če se epidemiološke razmere ne bodo bistveno izboljšala.

Precej »zaslužnih« je, da so me po letu 1990 zmerjali s Kučanovo novinarko; še najmanj M. Kučan, lahko pa Vladimir Vodušek, dr. Borisav Jović ali Aleksandra Plavevska, dopisnica srbskega časnika Politika ekspres iz Slovenije, kaj pa sem temu pridala najbrž tudi sama.

Nekaj strank v teh dneh že bolj hrupno zaganja svojo mašinerijo. Dolgo pričakovani celjski kongres SMC se je začel ob nenavadni, a še spodobni uri, ob petih popoldne, tudi dan je bil nenavaden – v četrtek. Spodobne stranke navadno začno kongrese v soboto ob deseti uri dopoldne; potegnejo se v pozno popoldne ali večer. Nenavadno je tudi to, da je bil zaprt za novinarje. Da bi na 200 delegatov prišlo kar 100 gostov pa se še ni zgodilo.

Parlament je zaprl vrata, politika gre bolj kot ne na počitnice, predsedovanje Svetu EU sicer poteka polno, a le ne more razburkati poletnega zatišja; niti sporočila iz Bruslja, bolj odločna naj bi bila jeseni … Pač poletje! Mir in bolj kot ne politični dolgčas. Še kolesarjenje ni bilo to, kar je nekoč bilo! Tadej Pogačar je bil pač predober, in tako je bil še Tour manj zanimiv, a tukaj so olimpijske igre!

»Vsaka država ima svojo mafijo, edino v Sloveniji ima mafija svojo državo,« je novembra 2019 takratni poslanec SDS Žan Mahnič ponovil izjavo, ki jo je leto in pol prej izrekel Anastazij Martinčič, priča v sodnem procesu Balkanski bojevnik. Po fotografijah in dokumentih, ki jih je v petek objavil portal Necenzurirano, na njih pa vidimo, da se je prvak SDS Janez Janša na Mavriciju udeleževal golfskih turnirjev skupaj z največjimi dobavitelji v zdravstvu, se lahko z izjavami sedanjega državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade celo strinjamo.

Poslanstvo predsedujoče države Sveta EU je dosjeje prejšnjega predsedstva gladko poganjati naprej; če ima srečo in še kaj spretnosti, ji uspe kakega v enem semestru tudi skleniti. Vera v to, da bo predsednik vlade Janez Janša medtem v Bruslju »nihilističnim propagandistom nalival čistega vina«, je zagovor instrumentaliziranja za cilje slovenske notranje politike in bližajočih se volitev.

Letošnji julijski dnevi so precej drugačni kot tisti leta 1991, takrat smo bili polni vneme, kljub vojni nas je navdajalo upanje; skupaj s kolegi sem tekala prek barikad od RTV, najpogosteje do Cankarjevega doma ali vladnih in predsedniških prostorov v Ljubljani.

Do prejšnjega petka se je pri nas proti kovid-19 cepilo s prvim odmerkom 40 odstotkov ljudi, z vsemi odmerki 35 odstotkov. Pomeni, da smo še daleč od želenih vsaj 60 odstotkov cepljenega prebivalstva oziroma vsaj 80 odstotkov, koliko naj bi bilo potrebno za kolektivno zaščito zoper različico virusa delta.

Referendum o zakonu o vodah sicer niso volitve, so pa najbolj verodostojna javnomnenjska anketa o zaupanju volivcev sedanji vladi pod vodstvom Janeza Janše.

Današnji referendum je dal res krepko zaušnico vladi, domala plebiscitarno. Če je res, kar so trdili v koaliciji, da je bil to referendum o vladi, potem bi vladne stranke v tem trenutku krepko izgubile volitve. Proti zakonu je glasovalo domala 75 odstotkov ljudi, kolikor se jih je udeležilo zadnjih volitev v državni zbor.

Ves teden smo se spominjali. 30 let! Hitro tečejo leta. Proslava je bila malce sladkobna in dolga, a ob taki priložnosti vam mora priti v oči kakšna solza, sicer to ni proslava. Za marsikoga je domoljubje nekaj neumestnega, drugim pa je lepo slišati slovensko himno še kje, ne le na športnih prireditvah. In skušali so popraviti izpad tona, ko je nadškof Šuštar pred tremi desetletji v tišini blagoslavljal lipo; zdaj jo je ljubljanski nadškof Stanislav Zore, čeprav nekje drugje, kot jo je nadškof Šuštar. So jo presadili ali pa na novo posadili …

Poljaki zelo dobro poznajo maršala Jozefa Pilsudskega: velja za očeta obnovitve poljske države leta 1918, kateri je pozneje vladal s trdo roko. Tako (predvsem levi del) meni, da je dvakrat osvobodil Poljsko: prvič leta 1920, ko je odbil napad sovjetske Rdeče armade, drugič pa 1935, ko je umrl.

Mnogi ljudje se sprašujejo, ali je edina možnost, da bodo lahko normalno dopustovali na sosednjem Hrvaškem, Grčiji ali drugod, da se pač pustijo okužiti, upajo na čim manj zapletov, nato pa bodo kot prebolevniki lahko naslednjih šest mesecev potovali brez meja po Sloveniji in iz nje.