Upam, da se je vmes zgodilo kaj nepredvidenega in da do te svetovne premiere nikoli ne pride. Takšen hvaležen dogodek bi bil na primer prihod vesoljcev z neznanega planeta, ki bi ukradli famozni posnetek dvoboja in ga zalučali daleč stran, nekam za Madžarsko, v črno luknjo. Čeprav za marsikoga lahko zveni napad marsovcev kot nekaj groznega, sem prepričana, da je to nekaj najboljšega, kar se lahko v tem hipu zgodi tem otrokom.
Znabiti jim bo celo zabavno, otroci namreč na vesoljce gledajo čisto drugače. Lahko pa bi se kolesarji civilne družbe organizirali in ugrabili posnetek na poti v bolnišnico. Pri tem bi jim še kakšen Janšev volivec glasno ploskal. »Cenena cirkuška samopromocijska predstava ni ne primeren ne dostojen način za izražanje podpore otrokom in staršem na Oddelku za hamatologijo in onkiologijo Pediatrične klinike v Ljubljani,« je povedal psiholog Kristjan Musek Lešnik, in njegovemu strokovnemu mnenju ne morem oporekati.
Oporeka pa predsednica DZ javnemu ogorčenju nad posnetkom. Če, sram nas naj bo novinarje in javnost, ker smo uničili otrokom lepo presenečenje. Jako presenečenje, res. Potrudi se v parlamentu, draga ženska in mati, da staršem teh otrok ni treba prosjačiti po facebooku za evre, ki jih potrebujejo za zdravljenje svojih otrok v tujini, ker so naši dobro plačani zdravniki dvignili roke nad njimi.
Poskrbi, draga predsednica, da bo zdravstvo delalo tiptop, da naši mali onkološki bolniki ne bodo hodili v Italijo na protonska obsevanja, ker naša država nima denarja za moderni radiološki center. Sramota. Poskrbi, draga Urška, da naši otroci dobijo ustrezne invalidske pripomočke, ki jih zaradi bolezni potrebujejo, ne pa da moramo za nožno protezo najstnika po raku, ki mu je odnesel levo nogo, zbirati denar na dobrodelnih dogodkih.
Dejanu Zavcu želim, da se čim prej vrne domov, na Ptuj, tja, kjer bo morda res kaj dobrega lahko naredil s svojim talentom za boksanje.
Kakšna gnila država smo, da ne moremo poskrbeti niti za svoje otroke. Prepričana sem, da bi Klakočarjeva in Zavec bolj pomagala otrokom, če bi samo sledila številnim klicem za pomoč, ki se vrstijo na naših socialnih omrežjih.
Te dni je pol Slovenije po privatnih poteh iskalo otroško dihalno masko, ki jo za življenje nujno potrebuje 10-letna Samanta, ki ima redko bolezen mišic. Zanjo ni poskrbela ne bolnišnica, ne zavarovalnica, ne država, kamor vsi plačujemo prispevke tudi zaradi takšnih zadev. Življenje ji je rešila prijazna gospa, ki je imela to masko doma. Sramota za državo. In bravo za ljudi, ki pomagajo drugim brez patetične potrebe po samopromociji.
Kar se pa Dejana Zavca tiče, mu pa želim, da se čim prej vrne domov, na Ptuj, tja, kjer bo morda res kaj dobrega lahko naredil s svojim talentom za boksanje. Lahko bi pomagal kakšnemu otroku do boljše samopodobe, do fizične kondicije, vzbudil pri mnogih veselje do športa. V parlamentu Zavcu žal ne gre, čeprav morda nekateri mislijo, da je tudi ta prostor demokracije nekakšen ring.
Lahko da je, vendar je to mišljeno metaforično. Tam se boksamo z besedami in ne z rokami. Da je Zavec samo boksar brez vokabularne širine, dokazuje tudi podatek, da ta človek v parlamentu v petih mesecih ni izrekel niti ene same besede. Niti ene, so zabeležili na spletni strani Parlametra, kjer beležijo marsikatere parlamentarne podatke.
Brezveze nadaljevati. Zavec, go home.