Relativno dolgočasna predvolilna kampanja bo zadnji teden zato še precej napeta. V teh dneh je najbolj na koncu z živci prav Pirc Musarjeva, ki je junija prva napovedala kandidaturo in bila dolgo v anketah absolutna favoritka. S podporo nekdanjih dveh predsednikov Milana Kučana in Danila Türka se je že videla v predsedniški palači in je zato samozavestno registrirala spletno domeno s pomenljivim naslovom predsednica.bo.
Z objavo naslovne zgodbe, kako sta obogatela zakonca Pirc Musar na začetku poletja v Reporterju, se je sprožil medijski plaz, ki ga premožna odvetnica slovenske elite ni pričakovala. Hobotnica podjetij, ki sta jo po odhodu iz Aktive Group razvpitega pidovskega milijonarja spletla zakonca Pirc Musar in ki je s svojimi lovkami segala v davčne oaze, je mnogim volivcem na koncu le odprla oči. Da kandidatka ni tak angel, za kakršnega se predstavlja.
Jagodni izbor sedmih kandidatov za predsednika republike letos marsikoga ne prepriča. Neposredne volitve predsednika republike postajajo iz mandata v mandat bolj brezvezne, dolgočasne in nepotreben cirkus.
Predzadnji teden volilne kampanje je bila odvetnica Melanie Trump že vidno upehana. Volilna dirka zanjo traja že predolgo in vsak teden je v medijih več očitkov na njen račun. Letijo z vseh strani, zadnje tedne še bolj z leve kot desne. Da je odvisna od tranzicijskega kapitala, da je kot odvetnica v delovnih sporih zastopala korporacije proti sindikalistom, v imenu bogatih in vplivnih pošiljala grozilna pisma.
Bolj kot se kampanja bliža koncu, bolj se v javnosti riše pravi obraz Nataše Pirc Musar. Brezkompromisne odvetnice, ki bi za denar naredila vse. V prvi vrsti varuhinje človekovih pravic Viktorja Knavsa in plejade tranzicijskih bogatašev, ki si z njenimi odvetniškimi storitvami skušajo oprati slabo ime, zagotoviti zasebnost in nedotakljivost.
Nataša Pirc Musar se je v resnici kot odvetnica borila za človekove pravice navadnih ljudi podobno, kot se je zanje v prejšnjem režimu prizadeval njen podpornik Milan Kučan. Pirc Musarjevo v kampanji tepe tudi njen agresivni značaj, ki ga je s pridom uporabljala pri svojem odvetniškem poklicu, zdaj pa nikakor ne more iz svoje kože. Niti pred kamerami se ne more več obvladati. Je prepirljiva in napadalna, o vsem ima svoje mnenje in deluje kot vaška opravljivka. In ta ženska bi bila na funkciji predsednice republike rada »moralna avtoriteta« naroda?!
Njena »brezmadežna« podoba je v zadnjem tednu kampanje že tako resno načeta, da celo v njenem štabu ne izključujejo, da se ji ne uspe uvrstiti v drugi krog. Kar so že pred mesecem dni ugotovili »strici iz ozadja« slovenske levice in zato v predsedniško dirko po nepričakovanem odstopu Marte Kos poslali rezervnega kandidata Milana Brgleza.
Pirc Musarjeva je med precejšnjim delom levih volivcev že tako močno diskreditirana, da jo v primeru njene uvrstitve v drugi krog lahko na koncu premaga Anže Logar. Del potencialnih levih volivcev bi lahko zaradi dveh slabih izbir v predsedniškem finalu raje ostal doma, kot pa volil Musarjevo. Pri manj omadeževanem Brglezu, tako računajo njegovi predlagatelji, pa naj se to ne bi zgodilo, saj bi lahko zaradi vnovičnega »antijanša« efekta prišlo do večje mobilizacije levega volilnega telesa, ki bi zaradi nasprotovanja Janši glasoval proti Logarju.
Ta je v kampanji presegel samega sebe, saj se je povsem vživel v lik odhajajočega predsednika republike Boruta Pahorja. Postal je njegov politični klon. Anže Logar ima v sebi neverjeten igralski talent, saj tako kot danes igra Pahorja, je v še ne tako daljni preteklosti, spomnimo se le njegovih nastopov v parlamentu, pogosto imitiral svojega strankarskega šefa Janeza Janšo.
Jagodni izbor sedmih kandidatov za predsednika republike letos marsikoga ne prepriča. To so t. i. neodločeni volivci, ki bodo do zadnjega oklevali, ali je v nedeljo sploh vredno oditi na volišče. Če jim nobeden od kandidatov ni posebej blizu, lahko na koncu volijo taktično za manjše zlo, za ali proti Janši, čeprav sploh ne kandidira za predsednika. Končni izid tako prvega kot drugega kroga predsedniških volitev ne bo odvisen samo od tistih, ki bodo šli na volitve, ampak tudi od onih, ki bodo ostali doma.
Neposredne volitve predsednika republike postajajo iz mandata v mandat bolj brezvezne, dolgočasne in nepotreben cirkus. Podobno kot je v našem političnem sistemu brezvezna protokolarna funkcija predsednika republike. V Nemčiji, od koder so očetje slovenske ustave na začetku devetdesetih skopirali parlamentarni politični sistem, predsednika voli parlament, ne pa ljudstvo neposredno. Ta anahronizem bi lahko, če bi bila politična volja, pri nas tudi odpravili. Tako kot nameravajo še v tem mandatu ukiniti državni svet.