Politično podrejanje represivnih organov, še posebej policije, so mokre sanje vsakokratne oblasti. Naj še tako eni ali drugi trosijo floskule o depolitizaciji policije, da mora biti pri svojem delu neodvisna in strokovna, da bodo prejšnje politične kadre zamenjali s strokovnimi, gotovo prihaja do (poskusov) vmešavanja v konkretne zadeve. Kadrovska politika je pri tem glavni faktor, zato vsaka nova oblast z razlogom na vodilne položaje v policiji postavlja svoje nameščence. Pravijo, da s tem izvajajo oblast, da ni to nič narobe, saj so od ljudi na volitvah dobili legitimnost. Toda stvari niso tako preproste. Obstajajo pravila, zakonodaja, ki regulira državno represijo, določen je tudi nadzor nad vsemi temi postopki. Obstaja meja med demokratično in policijsko državo, ki je oblastniki ne bi smeli prestopiti.
Janez Janša in Aleš Hojs sta v času izrednih razmer in pandemije v policiji izvedla temeljito kadrovsko čistko. Robert Golob poskuša policijo spraviti nazaj v »prvotno stanje«, v čas pred nastopom tretje Janševe vlade, a je pri tem naletel na nepričakovan odpor notranje ministrice, ki je bila tudi sama žrtev političnih čistk prejšnje vlade. Bobnarjeva se je premierju postavila po robu, saj naj bi ta od nje zahteval preveč, zato tudi vršilec dolžnosti generalnega direktorja policije Boštjan Lindav ni dobil polnega mandata. A konflikt med Golobom in Bobnarjevo ima širše politične dimenzije. Ne gre samo za spopad glede kadrovanja v policiji, načina varovanja predsednika vlade ali za trk dveh velikih političnih egov, ki sta v politiko prišla iz različnih svetov – Golob iz državnega gospodarstva, Bobnarjeva pa iz policije.
Goloba v resnici ne ogroža samo šef opozicije Janez Janša, potolčen po izgubljenih volitvah in referendumih, proti njemu zadnjega pol leta rovari tudi »stric iz ozadja« Milan Kučan, podobno kot je v devetdesetih rovaril proti tedanjemu premierju in predsedniku LDS Janezu Drnovšku.
Robert Golob je za »strice« na levici premočan, njegovo Gibanje Svoboda je na aprilskih volitvah dobilo preveč glasov, zato mu je treba pristriči krila in ga tako politično oslabiti. Goloba v resnici ne ogroža samo šef opozicije Janez Janša, potolčen po izgubljenih volitvah in referendumih, proti njemu zadnjega pol leta rovari tudi »stric iz ozadja« Milan Kučan, podobno kot je v devetdesetih rovaril proti tedanjemu premierju in predsedniku LDS Janezu Drnovšku. Spomnimo se le predsedniških volitev in Kučanove podpore Nataši Pirc Musar. Kako je Kučan ob tem z enim stavkom, da bi bilo sistemsko nesprejemljivo, če bi imela ena stranka v rokah tri najpomembnejše politične funkcije v državi, potopil kandidaturo tedanje podpredsednice Gibanja Svoboda Marte Kos.
Očitno preveč svojeglavemu in za politične sugestije iz ozadja ne dovolj dovzetnemu premierju po različnih kanalih že dajo vedeti, da je na oblasti v prvi vrsti po njihovi zaslugi, po zaslugi civilne družbe. Da ni večen in vsemogočen, da mu podpora lahko upade tako hitro, kot je prišla. V ozadju politične igre prestolov gre za srdite spopade za obvladovanje vzvodov politične in ekonomske moči, za nadzor nad kapitalom, nad glavnimi tokovi denarja.
Vihar med Golobom in Bobnarjevo je Janša na tviterju pospremil s prirejenim citatom pokojnega Janeza Drnovška, da se bodo pobili med sabo, kot so se vedno doslej. Janševi medijski apologeti pišejo, da je po znani kitajski modrosti treba le sedeti na bregu reke in čakati, da trupla političnih tekmecev priplavajo mimo. Toda če bi bilo res tako, zakaj je potem predsednik SDS rinil v referendume, ki so se mu vrnili kot bumerang, Golobu pa so še bolj zrasla krila? Janša zadnje čase pogosto uporablja besedno zvezo »vzporedni mehanizem«, ki si jo je sposodil pri ekonomistu Radu Pezdirju, pa si jo sposodimo še mi. »Vzporedni mehanizem« vladi Roberta Goloba predstavljajo nekdanji predsednik republike Milan Kučan, njegova novoizvoljena predsednica države Nataša Pirc Musar in nekaj levičarskih aktivistov iz civilne družbe.
»Vzporedni mehanizem« vladi Roberta Goloba predstavljajo nekdanji predsednik republike Milan Kučan, njegova novoizvoljena predsednica države Nataša Pirc Musar in nekaj levičarskih aktivistov iz civilne družbe.
»Vzporedni mehanizem« so tudi nekatere lobistične organizacije, kot je komunikacijska skupina Pristop. Vsi tisti, ki so pod zadnjo Janševo vlado, pa tudi prejšnjimi bogato služili po ministrstvih in državnih podjetjih, pa se danes čutijo ogrožene, da jih bodo Golobovi ljudje spravili stran od korita. Denimo pri največji državni kravi molznici – Telekomu Slovenije in še kje. Lobisti naj bi zato plačevali medijske napade na glavne zaupnike Roberta Goloba, na nekdanjo novinarko Vesno Vuković in državnega sekretarja Damirja Črnčeca, da bi premierja čim bolj oslabili in osamili. Želijo si, da bi igral po njihovih taktih, za njihove interese, tako kot naj bi v mandatu 2014– 2018 nekdanji premier Miro Cerar.
Ne gre samo za oblast, gre predvsem za denar. Naš denar.