Slovenska vlada se je od pokojnega nekdanjega šefa Udbe Janeza Zemljariča poslovila s 25 gardisti Slovenske vojske, trobilnim kvintetom Policijskega orkestra in tremi častnimi salvami. S prvo so ustrelili spomin na slovenskega književnika, oporečnika in soustanovitelja Osvobodilne fronte Edvarda Kocbeka, ki ga je Zemljarič osebno zasliševal in mu grozil z zaporom, ker je v intervjuju za tržaško revijo Zaliv, ki jo je urejal Boris Pahor, razkril povojne poboje.
Kocbeku je Udba vse do konca življenja prisluškovala in ga tajno spremljala, zapreti pa si ga ni upala zaradi njegovega mednarodnega ugleda. Namesto njega je SDV zaprla njegova najožja sodelavca, novinarja Viktorja Blažiča in sodnika Franca Miklavčiča.
Z drugo častno salvo so ustrelili spomin na zamejskega pisatelja Borisa Pahorja, ki ga je Zemljaričeva Udba nadzirala celo v Trstu, pri njem doma opravila tajno hišno preiskavo in mu prisluškovala. Za nekaj časa so mu tudi prepovedali vstop v matično domovino Slovenijo, ki je bila takrat del Jugoslavije.
Gotovo ima Zemljarič kot predsednik vlade v letih od 1980 do 1984 tudi zasluge za gradnjo Cankarjevega doma, Kliničnega centra, Hale Tivoli, avtocestnega križa itd., toda zaradi hudodelskih akcij Udbe, ki jo je vodil, si ni zaslužil pogreba z najvišjimi državniškimi častmi.
V času, ko je SDV vodil Zemljarič, so udbovci aretirali in zasliševali tudi Draga Jančarja, ki je bil nato obsojen na leto dni strogega zapora, vendar je bil zaradi pritiska pisateljev po nekaj mesecih izpuščen. Podobno so nadzirali še mnoge slovenske književnike in intelektualce, med drugim Toneta Partljiča, Vladimirja Kavčiča, Daneta Zajca, Lojzeta Kovačiča, Nika Grafenauerja, Tarasa Kermaunerja, Ernesta Petriča, Staneta Kavčiča. Slednjega so leta 1972 odstavili s položaja predsednika vlade zaradi preveč liberalnih pogledov, nato pa so ga udbovci tajno spremljali vse do smrti leta 1987.
Bivši šef Udbe Janez Zemljarič je na sodišču neuspešno preganjal Reporterjeva sodelavca Primoža Lavreta in Igorja Kršinarja.
Zemljarič je kot šef SDV v letih od 1974 do 1978 organiziral ugrabitev srbskega poslovneža Bate Todorovića, v Reporterju smo razkrili tudi njegovo vpletenost v udbovske umore hrvaških emigrantov. Ob koncu svojega udbovskega mandata se je zapletel še v teroristične akcije na avstrijskem Koroškem, ki so se klavrno končale z bombnim napadom na velikovški muzej, v katerem sta bila ranjena in ujeta dva udbovca.
Takrat je bil kot notranji minister nadrejen šefu SDV Tomažu Ertlu, s katerim sta nato napredovala do predsednika vlade oziroma notranjega ministra. Zato je bila tretja častna salva strel v samostojno in demokratično slovensko državo, ki kot članica EU nima nobene povezave s prejšnjim totalitarnim režimom in njeno tajno policijo.
Gotovo ima Zemljarič kot predsednik vlade v letih od 1980 do 1984 tudi zasluge za gradnjo Cankarjevega doma, Kliničnega centra, Hale Tivoli, avtocestnega križa itd., toda zaradi hudodelskih akcij Udbe, ki jo je vodil, si ni zaslužil pogreba z najvišjimi državniškimi častmi. Zato so trije častni streli za nekdanjega šefa zločinske Udbe posmeh njenim žrtvam in sramota za slovensko vlado, ki jih je odobrila.
