Vlada Roberta Goloba je obljubila depolitizacijo nacionalke. Čeprav so volivci na referendumu odločno podprli novelo zakona o RTV, je nasedel na ustavnem sodišču. Pravnim bitkam ni videti konca. Po začasnem zadržanju zakona se pred končno odločitvijo izločajo ustavni sodniki. Sodišča so za nazaj že ugotovila, da so bila imenovanja direktorjev na RTV nezakonita. Programski svet je v blokadi, nacionalno televizijo upravljajo vršilci dolžnosti.
Janezu Janši igra srce. Dogaja se labodji spev, ki ga je napovedal leta 1990. TV Slovenija je postala Nora24TV. Uroš Urbanija, v. d. direktorja TV Slovenija, v času tretje Janševe vlade pa direktor Ukoma, si zasluži najvišje priznanje, diamantni znak SDS. Pa še eno veliko odpravnino, ko ga bodo predčasno odslovili s funkcije, da si bo tokrat z denarjem plačnikov RTV-prispevka lahko kupil še kako dodatno kočo na Veliki Planini in nadaljeval svoj turistični biznis.
Informativni program je v razsulu, gledanost hitro upada, na konkurenčni komercialni POP TV si manejo roke. Njih je premier Robert Golob že »depolitiziral« takoj, ko je prišel na oblast. Direktor Branko Čakarmiš in predstavniki čeških lastnikov so že bili na obisku v kabinetu predsednika vlade. Tudi z državnim Telekomom Slovenije so se takoj po zamenjavi oblasti dogovorili. Golob je na POP TV vedno dobrodošel, za njegovo promocijo so v zahvalo pripravljeni zlorabiti tudi magazinsko oddajo Preverjeno.
Medijska pluralnost gotovo ni to, da pred najglasnejše zvočnike spustiš leve in desne skrajneže, da prevpijejo vse druge. To ni novinarstvo, to je propaganda – enkrat za ene, drugič za druge.
Janša ima nacionalko, Golob pa komercialko. Tako enostavno je to. Pa naj še kdo reče, da v Sloveniji ni medijskega pluralizma. Propagandisti eni, propagandisti drugi. Na komercialki sicer malo bolj obvladajo televizijsko obrt in se ob tem tudi bolj uspešno sprenevedajo, da so politično neodvisni, na nacionalki so pri tem večji amaterji in politikanti.
Politika, leva ali desna, lahko medije samo politizira, ne more pa jih depolitizirati. Ko gre medij v posteljo s politikom, je samo še propagandno orožje. Enkrat bolj odkrito, drugič malo bolj sofisticirano. Namesto da bi bili mediji v službi javnosti, so pogosto, ne vedno, v službi politike. Neodvisnega, objektivnega novinarstva ni veliko. Pogosto je kaj zadaj, če ne politika pa kapital. Lahko tudi oboje.
Komercialni mediji, ne samo televizije, so lahko politično pristranski. Ljudje jih gledajo, poslušajo, berejo, kupujejo ali pa tudi ne. To je njihova stvar, svobodna volja. Pri nacionalnih medijih je drugače. Že zato, ker smo jih prisiljeni financirati, če jih konzumiramo ali ne. 12,75 evra mesečne RTV-naročnine na leto znese 153 evrov. Ni malo denarja za družinski proračun.
Oblastniki ukinjajo dopolnilno zdravstveno zavarovanje, RTV-prispevka ne bodo odpravili. A tudi pri komercialki niso finance povsem nedolžna stvar, saj jih prav tako obvezno plačujemo po programskih shemah operaterjev.
Nacionalna RTV Slovenija bi morala biti čim bolj politično nepristranska, pa velikokrat ni. Ne samo zdaj, tudi v preteklosti ni bila. Ni samo »politkomisar« Uroš Urbanija problem, kaj vse se je dogajalo na Kolodvorski v preteklosti, denimo v eri pokojnega šefa prenovljenih komunistov Janeza Kocijančiča.
Najbrž tudi v bodoče ne bo, pa naj Golobovi še tako obljubljajo depolitizacijo. Nacionalna RTV je za vsako politiko prevelik sadež poželenja, ki se mu je težko upreti. Linearna televizija pa ima v dobi interneta in družbenih omrežji še vedno največji doseg med vsemi mediji.
TV Slovenija je velika sramota. Tolikokrat so jo že politično zlorabili, da si bo težko povrnila zaupanje gledalcev. Za vsak medij in vsakega novinarja velja nekaj osnovnih pravil. Verodostojnost se lahko hitro izgubi, težje jo je povrniti. Mediji bi morali imeti enake vatle za vse politike: leve in desne, tiste na oblasti in one v opoziciji. Do vseh bi morali imeti profesionalno distanco in biti do njih kritični, ne pa jih hvaliti. Gledati bi jim morali pod prste, ne pa zganjati politične propagande.
To so seveda ideali, h katerim bi morali stremeti. A novinarji s(m)o samo ljudje, vsak s svojim prepričanjem, z vrednotami. Povsem objektivnih medijev ni, če sploh so. Najbolj politično pristranski so običajno tisti, ki se najbolj trkajo po prsih, kako so neodvisni.
Medijska pluralnost pa gotovo ni to, da pred najglasnejše zvočnike spustiš leve in desne skrajneže, da prevpijejo vse druge. To ni novinarstvo, to je propaganda – enkrat za ene, drugič za druge. Uroš Urbanija, Jadranka Rebernik, Rajko Gerič, Jože Možina, Igor Pirkovič, Vida Petrovčič, pa še kdo, tega ne razumejo in ne bodo nikoli razumeli.
