Ampak, kje se še najde kakšen kulturni kotiček ali dogodek, kjer še vedo, kaj kultura je. Recimo, sredi tega meseca sem imel čast v zagorski knjižnici gostiti kolegico z Reporterja Katarino Keček. Nisva govorila le o njenem nagrajenem knjižnem prvencu Umetnost zavijanja z očmi, govorila sva tudi o njeni knjigi Okupatorjeva hči, ki bo upam kmalu ogledala luč sveta. In s tem v zvezi tudi z njenim težkim življenjem, ko s(m)o njo in še deset tisoče drugih izbrisali. Ni vas, s(m)o rekli. Znajdite se, ali pa pojdite, od koder ste prišli, se je takrat slišalo. „Kam pa naj grem, saj sem se tu rodila?“ se je takrat spraševala Katarina, takrat še Stojanović. Kar nekaj časa sva o njeni kalvariji govorila, prisluhnili so nama čisto vsi v knjižnici, nihče ni zavijal z očmi in niti en sam ni predčasno zapustil prostore knjižnice. Pa morebiti kdo ni povsem delil mnenja z nama.
Ni vas, s(m)o rekli. Znajdite se, ali pa pojdite, od koder ste prišli, se je takrat slišalo. „Kam pa naj grem, saj sem se tu rodila?“ se je takrat spraševala Katarina, takrat še Stojanović.
Le dober teden kasneje, ko se je s kratkim govorom na izbris in izbrisane spomnila tudi predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, ni bilo tako. Poslanci SDS so dvorano zapustili. Kasneje so nekateri pojasnjevali, da je zanje kakšna druga obletnica bolj pomembna, recimo izid znamenite 57 številke Nove revije, ki je luč sveta ugledala 20.februarja 1987. Lahko bi ostali v državnem zboru, ko je predsednica govorila o izbrisanih in se potem prijavili k besedi, pa še sami kaj povedali o obletnici izida 57 številke. A je očitno politična kultura, kot sem uvodoma zapisal, pri nas na psu.
A gremo še k drugi temi. Evropski poslanci so v tem mesecu potrdili prepoved prodaje avtomobilov in lahkih gospodarskih vozil z bencinskimi ali dizelskimi motorji od leta 2035. To so potrdili s 340 glasovi za in 279 proti. Levičarji, liberalci in zeleni so bili za, poslanci najmočnejše poslanske skupine v evropskem parlamentu ELS pa so bili proti. Saj ne vedo, kaj delajo! Izbrisati nekaj, kar je tako močno ukoreninjeno v evropsko avtomobilsko industrijo in v večino nas je nespametno in tudi povsem nerealno. Nimamo ne temu primernega električnega omrežja, ki bi nam omogočilo hitro polnjenje baterij električnih avtomobilov, niti ga ne bomo pravočasno zgradili. Saj vsi vemo, kako pri nas to gre. Za nameček bi potrebovali še najmanj eno jedrsko elektrarno, pa še za to ne vemo, kaj bi z njo. Tisti, ki tako radi prisegajo na električne avtomobile, pa tudi ne pomislijo, da mora tudi te avtomobile nekdo izdelati, da ne pleteničim o tem, kaj sestavlja baterije. Pomislite malo na suženjsko delo v nahajališčih litija. Za začetek bo dovolj.