Je umetnica globalnega formata, nagrajenka svetovnih rokodelskih sejmov. Njene umetelne in hkrati uporabne kreacije, kot so usnjeni pasovi za glasbila, pa prefinjeno dodelani čevlji in zapestnice, so si zaželeli ameriški zvezdniki, Axl Rose iz Guns N' Roses pa kistarist skupine Whitesnake Doug Aldrich, Phil X iz zasedbe Bon Jovi …
Razširili so glas o EvilEve, znamki, s katero se je Slovenka iz muhe enodnevnice, kot jo je dojemala z dvomom prežeta domača kultura, prelevila v ambasadorko rokodelske umetnosti. Prepričali so jih izvirnost, avtentičnost, kakovost in drugačnost. To, da svetovne osebnosti kontinuirano naročajo njene izdelke, je, kot pravi Eva, »čast za slovensko rokodelstvo in našo kulturno dediščino«.
Dokler ne bo boljših razmer za delo, je to garanje in preživljanje na silo, stisko rokodelcev zaobjame Goran Lesničar Pučko, sekretar Sekcije za domačo in umetnostno obrt pri OZS. »0d samostojnosti naprej se je zakonodaja samo slabšala, razširila se je birokracija, ki je eno od težjih bremen rokodelcev. Od nekoč 700 rokodelcev, jih je danes samo še 400, namesto da bi številka rastla.« Zakon o rokodelstvu poskušajo spraviti v življenje že deset let, a politične volje ni.
Stari poklici izumirajo in prič preteklosti je vse manj, potreb po osnovnih storitvah in izdelkih pa v visokotehnološki in z intelektualci prežeti družbi vse več.
Kamnoseški mojster Jernej Bartolato z oblikovanjem kraškega kamna v uporabne izdelke pooseblja trdoživost domačih rokodelcev, najbolj žilavega dela domačega gospodarstva. Vztraja in rine dleto v kamen, čeprav občuti, da je država nepredvidljiva in nenaklonjena tistim, ki se ukvarjajo s tradicionalno obrtjo.
»Birokracijo bi se dalo poenostaviti,« meni nosilec najvišjega priznanja, zlate vitice za ustvarjalni opus. »Domača ročna proizvodnja po tradicionalnih načelih je bistveno dražja od izdelkov kitajskega porekla. Če bi država šla naproti s spodbudami z oprostitvijo DDV, bi tudi trgovci bili bolj pripravljeni prodajati naše blago,« drobce našteva mojster.
Čast ne plača položnic, najemnina je odsev inflacije, materiali se dražijo, plačni bombončki v javnem sektorju so mlinski kamen za prispevke samozaposlenih. Eva in Jernej nista sama, a jih je vse manj, slovenskih rokodelcev in malih obrtnikov, ki bodo stali in obstali v prihodnje. S pandemijo jih je zadel velik udarec, turizem je obmiroval, kriza je spremenila navade ljudi.
Številni espeji so ugasnili. Tisti, ki jim je uspelo obdržati glavo nad gladino, se ob neenakopravni borbi s trgovskimi mastodonti in cenenim vzhodnjaškim blagom borijo še z birokratskimi mlini na veter. Zaostrujoča se zakonodaja podjarmlja male obrtnike v sužnje sistema. Tudi Eva često potegne v noč, ko se iz ustvarjalke prelevi v črkobralko paragrafov in obrtniških uzanc.
Pred osmimi leti je na drugo stran Karavank odneslo zven slovenske harmonike Rutar. Dolgih 30 let se je družina v Sloveniji borila z neurejenim trgom, njihovi mehi so bili lahek plen ponarejevalcev, družina pa tarča neusmiljenih dacarjev. Podjetje danes prosperira v urejenem davčnem in poslovnem okolju. Aleks je med koroškimi Slovenci cenjen obrtnik.
»Lepo so nas sprejeli v Žitari vasi. Čeprav niso ravno naklonjeni Slovencem, so bili zadovoljni, da je k njim prišla Rutarjeva harmonika, ta dan je bil zanje praznik. Avstrijski uradniki so nam podjetje odprli od danes do jutri. Če je pri delu, poslu zraven Slovenec, pravijo, je to v redu, Slovenci smo delavni in znamo,« razpet med domovino in poslovnim azilom, kjer je obrtnik za državo kralj, pripoveduje Aleks.
»Moj sosed gostilničar je nadvse zadovoljen, ker zaradi Rutarjevih kupcev proda kakšno kavico več. Če posel teče, ima tudi država nekaj od tega.« Slovenska dediščina in nenazadnje tudi poslovna kultura pa z begom marljivih rok ogromno izgubljata.
Namesto da bi še redkim mojstrom dali polet, da znanje ostane doma in v zavesti prihajajočih generacij, ni daleč dan, ko bodo redka znanja še zelo cenjena in dragocena. Stari poklici izumirajo in prič preteklosti je vse manj, potreb po osnovnih storitvah in izdelkih pa v visokotehnološki in z intelektualci prežeti družbi vse več.
Pri Evi in Jerneju se kalijo bodoči oblikovalci, umetniki, predajata jim izkušnje in tradicijo, ki jih v šoli ne dobijo. V času krize nacionalnih identitet bi morali tem živim pričam preteklosti vdihniti patino trajnosti in mladim omogočiti možnost zdrave zaposlitve v dejavnostih, ki so, kot pravi Bortolato, »tik pred izumrtjem, a nedvomno pomembne za identiteto naroda«.
Še več, v njih bi odgovorni morali prepoznati unikatnost in avtentičnost turistične ponudbe, kot jo že zvezdniki kova Guns N' Roses, ter navsezadnje ekološko usmerjenost starih obrtniških praks. »Bolj zelenega, kot je rokodelsto, v gospodarstvu ni!« se strinja Lesničar Pučko.
Naši predniki so živeli in delali v simbiozi z naravo, iz nje jemali prvinske surovine, jih poustvarjali in izdelovali prepoznavne blagovne znamke, ki so dajale kruh številnim v verigi. Solinarji, čebelarji, pridelovalci lanu in konoplje, usnjarji … nenazadnje, kot je premier Robert Golob v primeru stisk v lesnopredelovalni industriji te dni poudaril v odgovoru poslancem. »Prav predelovanje v izdelke z višjo dodano vrednostjo bi moral biti osnovni cilj, kam želimo plasirati slovenski les kot strateško dobrino.«
Naravno bogastvo zdaj razprodajamo tujcem, čeprav imamo doma vrhunske goslarje, ki bi iz več tisočakov vrednega hloda gorskega javorja znali izdelati godala na ravni stradivark. Le malo spodbude in urejeno poslovno okolje bi potrebovali. Temelje za ohranitve avtohtone dediščine ter prepotrebne zelene preobrazbe družbe, ekonomije in okolja. Le tako bomo stali inu obstali.