Tatjana Bobnar, odstopljena ministrica za notranje zadeve, je poskrbela za prvo večjo afero Golobove vlade, ki bo z imenovanjem njenega naslednika, nekdanjega notranjega ministra vlade Marjana Šarca – Boštjana Poklukarja ta teden dobila epilog.
Trdi politična desnica in politična levica sta si v svojem boju proti predsedniku vlade Robertu Golobu podali roke. Odhajajoči premier Janez Janša je takoj po konstituiranju državnega zbora na novo nastajajočo vladno koalicijo pričakal na nož. Predsednik SDS vedno težje prenaša volilne poraze in bi bil pravljen skleniti tudi »pakt s hudičem«, da bi še v četrto prišel na Gregorčičevo. V politiki ni od včeraj in dobro ve, kako se med sabo radi koljejo na levici, ko so na oblasti njihove vlade. Ker je korito prekratko za vse mogoče interese, se praviloma kaj hitro vnamejo konflikti. Janša pa ob tem ne sedi križem rok na bregu ob reki in samo čaka, da truplo priplava mimo, temveč politično dokaj premeteno ustvarja še dodatne intrige, da bi se njegovi politični nasprotniki čim prej pobili med sabo. Ve namreč, da je levo od sredine kar precej nezadovoljnih, s katerimi se je v političnem zakulisju skoraj vedno mogoče dogovoriti. Tu ne gre samo za tradicionalne naveze med SDS in SD, ampk tudi za številne interesne skupine, ki so pripravljene za »en zrezek ubiti vola«.
Robert Golob je trden, kolikor je trdna poslanska skupina Gibanja Svoboda
Dve desetletji po odhodu Janeza Drnovška iz vladne palače levo od sredine vlada kriza vodenja. Ko je bil Drnovšek izvoljen za predsednika republike, je politično zakulisje prevzel Milan Kučan. Njegov Forum 21 je bila nedvomno vzporedna oblast, ki je bolj ali manj uspešno skušala iz ozadja usmerjati delo levosredinskih vlad Antona Ropa, Boruta Pahorja, Alenke Bratušek, Mira Cerarja in Marjana Šarca. Moč Foruma 21 je skozi leta plahnela, vzporedno s privatizacijo in koncentracijo kapitala pa so v družbi nastajali novi centri moči. Denar oz. kapital je tudi v postsocialistični Sloveniji postajal vedno bolj »sveta vladar« in je tudi v politiki izpodrinjal ideologijo. Tranzicijski kapital, čeprav so imeli njegovi glavni akterji bolj levi kot desni politični pedigre, pa je znal najti pot tudi do desnih (Janševih) vlad.
Če bo Golob podlegel pritiskom, ki prihajajo tako iz pouličnih kot kapitalsko-interesnih krogov, je z njim v slovenski politiki dolgoročno konec. Ne bo ponovil mandata, do konca prvega pa bodo, podobno kot v času Cerarja, namesto njega vladali razni vplivneži in lobisti iz zakulisja.
Nastajati je začela eksplozivna mešanica različnih, predvsem zasebnih interesov, ki želijo imeti pomemben vpliv na vsakokratno vlado. Sočasno pa se je razvila tudi »poulična demokracija« često tako ali drugače politično instrumentalizirane civilne družbe, začenši z »vseslovenskimi ljudskimi vstajami« v času druge Janševe vlade, do »kolesarjev« v letih pandemije, ko je vlado v tretje vodil predsednik SDS. Ko je na oblast prišel Golob, se je takoj vnel boj za zasluge za tako prepričljivo volilno zmago. Boj za to, kdo bo dejansko vladal. Da ne bo to (samo) na demokratičnih volitvah izvoljena garnitura, ampak bo pomembno vlogo pri izvajanju oblasti imela tudi civilna družba. Prišlo je do fuzije interesov »ulice« in »kapitala«. Eni in drugi bi diktirali vladne politike, formalni nosilci politične moči pa bi bili le njihovi ponižni izvrševalci.
Robert Golob ima problem, velik problem. Bolj s »svojimi« kot z opozicijo. Ker si je izbral svoj krog in ne želi biti politična marioneta vzporedni oblasti, kot je bil v mandatu 2014–2018 Miro Cerar, ima probleme in jih bo še imel. Še sploh, če bo vztrajal pri svoji relativno avtonomni drži v politiki, če ne bo podlegel pritiskom in postal copata. Imenovanje Boštjana Poklukarja za notranjega ministra bo lakmusov papir. Če bo Golob podlegel pritiskom, ki prihajajo tako iz pouličnih kot kapitalsko-interesnih krogov, je z njim v slovenski politiki dolgoročno konec. Ne bo ponovil mandata, do konca prvega pa bodo, podobno kot v času Cerarja, namesto njega vladali razni vplivneži in lobisti iz zakulisja. Tudi tisti tranzicijski mogočneži, ki želijo imeti nadzor nad represivnimi organi, predvsem policijo. Ki želijo še naprej ostati nedotakljivi, ki bi namesto Poklukarja na MNZ raje videli celo Aleša Hojsa, saj bi se z njim in z njegovim šefom Janšo v zakulisju lažje dogovorili za lastno imuniteto.
Robert Golob je trden, kolikor je trdna poslanska skupina Gibanja Svoboda. Levica, ki ji Golob najbolj popušča, drugače od Šarčeve vlade v tem mandatu ni več odločilni politični faktor. Da bi odšla stranka SD iz koalicije, se ni bati, saj imajo socialni demokrati preveč radi oblast. Goloba bolj kot opozicija ogroža t. i. vzporedna oblast. Da ga istočasno napadajo tako s skrajne leve kot skrajne desne, ko sta si nasprotujoča si politična pola podala roke, tudi veliko pove. Da po njem tolčejo tako na Janševi televizijo kot v Mladini. A tega, da se bosta kdaj »v isti postelji«, še bolje »v istem bazenu« znašala Boris Tomašič in Grega Repovž, pa si najbrž nihče ni mislil.
