V slovenski diplomaciji je prof. dr. Milan Jazbec unikaten po kombinaciji izkušenj iz diplomacije, gospodarstva, novinarstva in politike ter literature in akademske sfere. Ob ustanovitvi stranke Zaupanje Karla Erjavca je sedel na njegovi desnici. Nad vsakodnevnim političnim aktivizmom ni navdušen, zato ga najbrž ne bomo vodili kandidirati na listi te stranke. V pogovoru smo se med drugim ustavili tudi pri širitvi Evropske unije. Kot pravi, je bila vsaka dosedanja širitev EU odgovor na krizo. »Prvim trem damam nove komisije – predsednici Ursuli von der Leyen, visoki predstavnici Kaji Kallas in komisarki za širitev Marti Kos – je to popolnoma jasno, to je njihova velika priložnost.«

Miha Kordiš se je znašel v nemilosti vodstva Levice, ker s svojim Levim krilo kritizira delo njihovih ministrov v aktualni vladi, zlasti ministra za delo in socialo Luka Mesca. Če ga bodo izključili iz stranke, bo zelo verjetno ustanovil svojo stranko in z njo nastopil na volitvah, s tem pa najbolj ogrozil svoje tovariše iz Levice.

Trije ministrski sestanki in dva telefonska pogovora je bilanca odnosov z Iranom v dobrem letu. Veliko ali preveč? Niti s Hrvaško ali Avstrijo ni takšne dinamike na ravni zunanjih ministrov, če odštejemo srečevanja v okviru Evropske unije in multilateralnih organizacij. V čem je torej skrivnost zelo pogostih diplomatskih stikov Slovenije z Islamsko republiko?

V napetem političnem trilerju, slovenski verziji Da Vincijeve šifre, vstopnice za v Vatikan prodajata Marko Pogorevc in Tamara Lah.

Papež Frančišek je 29. novembra za koprskega škofa imenoval podpredsednika Slovenske škofovske konference murskosoboškega ordinarija Petra Štumpfa. Prestavitev škofa iz enega v drug kraj ni neobičajna, tudi pri nas ne, posebnost je morda skrajna razdalja – z Goričkega v Piran, kot prepeva prekmurski bard.

Problem neučinkovitega zdravstvenega sistema v Sloveniji še zdaleč ni zgolj pomanjkanje zdravnikov.

Spomenka Hribar je zame legenda. Intelektualka, ki se upre vsakemu režimu, ki se ji ne zdi pravičen. Ženska, ki si je prva v Sloveniji upala napisati esej o povojnih pobojih in nepokopanih domobrancih, zaradi katerega so jo vrgli iz zveze komunistov. Možu Tinetu, s katerim sta skupaj že 62 let, so prepovedali predavati na univerzi, hišo jima je preiskala Udba.

Avstralije ni brez Uluruja (Ayers Rock). Osamljenega monolita v samem rdečem centru v deželi tam spodaj. Poleg sydneyjske Opere najbolj prepoznavne ikone najmanjšega in najbolj odmaknjenega kontinenta. Pred dobrimi dvajsetimi leti samo kot fotografija na namizju mojega iMaca na delovnem mestu. Prav kičasta slika rdečega sonca, ki zahaja za sveto goro aboridžinov, v ozadju pa zvok didžiriduja. Tedaj samo sanje, ki pa so letos spomladi postale realnost.

Janez Janša bi bil rad slovenski Donald Trump, nekateri ga celo vidijo kot njegovo slovensko različico. A z bivšim in bodočim ameriškim predsednikom ga družijo le podobna politična stališča in to, da imata lepi slovenski soprogi. Če pa pišemo o njunem kapitalu in vplivu, pa je ta primerjava popolnoma nesmiselna.

Dvoje protestov govori o politiki v teh dneh – pozicijske in opozicijske – ki nas navdaja s skrbjo.

Krstno izvedba besedila Gorana Vojnovića z naslovom V iskanju izgubljenega jezika v SNG v Novi Gorici v okviru Evropske prestolnice kulture (EPK), kot tudi napovedovanja številnih dogodkov, je zasenčilo dejstvo, da se slovenska organizacijska enota ni jasno in glasno distancirala do neodvzema častnega meščanstva Benitu Mussoliniju partnerskega italijanskega mesta Goriza.

Predvolilna kampanja za naslednje parlamentarne volitve se je začela. O tem, kdo jo je začel, se bo razvila podobna dilema kot pri vprašanju, kaj je bilo prej – kokoš ali jajce. Je kampanjo začelo sodstvo oziroma tožilstvo, ki proti Janezu Janši vodi kazenski postopek zaradi suma pomoči pri oškodovanju podjetja Imos, ali pa jo je začel kar Janša sam?

Predstavljajte si lisico, ki se spretno zrine v kokošnjak, kjer veselo razglasi, da bo nova varnostnica tam živeče perjadi. »Vaša zaščita je moja prioriteta!« priliznjeno razlaga, medtem ko si že oblizuje brke. Kokoši, kot prej kure, se zmedeno spogledujejo. A zgovorna lisica s prijazno zavihanimi brčicami jih na koncu pregovori. Medtem ko si brusi parklje, jim celo obljubi reforme: »Nič več nočnih napadov, nič več porednih otrok, ki bi vam pulili perje, odslej bo v kokošnjaku mir!«

Da želi Janša pobrati še zadnjih 20 evrov iz žepov večinoma upokojencev, ki zaradi majhnih pokojnin neprimerno slabše živijo kot nekdo, ki ima poslansko plačo, je po svoje zavržno.

Lahko da kdaj pride do neprimernega vedenja, a mislim, da so vsi kritični do tega in da pri nas ni nobene ekipe, ki bi to tolerirala, očitke o nasilju nad pacienti zavrača direktor ljubljanske psihiatrične klinike. dr. Bojan Zalar.

Predstavljajmo si ekonom lonec, v katerem nastaja čedalje večji pritisk. Varnostni ventil, ki služi sproščanju prevelikega pritiska, je nekdo privoščljivo zaprl, zato odvečna para ne more uhajati. V notranjosti vse bolj narašča temperatura, sliši se brbotanje, posoda se trese in zdi se, da bi lahko v nekem trenutku odneslo pokrov. Tako nekako bi lahko opisali najbolj pesimistični pogled na razmere v vladni koaliciji, ki navzven sicer še vedno deluje kot relativno normalna družina. A celo na pogled najbolj idilične družine svoje skrivnosti skrbno skrivajo pred zunanjim svetom. Kaj se torej dogaja v koaliciji?

Z vrnitvijo Karla Erjavca v slovensko strankarsko politiko smo dobili že tretjo stranko, ki bo prvenstveno nagovarjala upokojence, poleg dolga leta njegovega Desusa še Pavel Rupar, ki je na začetku leta ustanovil Glas upokojencev.

Donald Trump je v politiko vstopil kot milijardo dolarjev vreden spreten poslovnež, ki je veščino sklepanja poslov povzdignil v umetnost, njegova osrednja skrb pa sta dobrobit ZDA in delavskega razreda. Če se sliši preveč dobro, da bi bilo res, je tako zato, ker je v zgornji povedi res samo to, da je vstopil v politiko. Toda hkrati je to zloščena podoba, ki jo je leta tako uspešno poustvarjal, da mu je prinesla drugi mandat v Beli hiši.

Cena za nastop na Slovenskem knjižnem sejmu je zmotila direktorici dveh založb, katerih stroške večinoma pokrivajo slovenski davkoplačevalci.

Za Imos je bil nakup zemljišča predsednika vlade dobra poslovna odločitev, saj je v času njegove vlade z državo opravila 66,5 milijona evrov poslov. Gre za klasični primer korupcije, saj Janševega zemljišča ne bi nikoli preplačali, če ta ne bi bil predsednik vlade.