Maja je rojena leta 1978 in do pokojnine jo čaka še kar precej, upamo, uspešnih in ustvarjalnih let. A se je v javnosti zaradi plakatov, ki so jih za referendumsko kampanjo pripravili v stranki SDS, ustvaril vtis, kot da gre pri vsem skupaj zgolj in samo za ali proti »Majini penziji«, s čimer ji, če na vse skupaj pogledamo z vidika logike, na nek čuden način pravzaprav javno priznavajo izjemne dosežke v umetnosti. 

In ker izkušeni politični manipulatorji in samooklicani poznavalci umetnosti nočejo, da Maja nekoč daleč v prihodnosti dobi dodatek k pokojnini, so pripravljeni za to žrtvovati tudi tiste izjemne umetnike, ki so jim povšeči oziroma katerih dela v njih vzbujajo prijetne občutke, kar je zanje očitno glavni kriterij za izjemno umetnost.

Maja, ki na plakatu, na katerem so ob napisu Ljudstvu drobiž, izbrancem prestiž, uporabili predelano fotografijo iz njenega nagrajenega projekta Hibridna družina, doji psičko Ado, v njih pač ne vzbuja takšnih občutkov in zato je tovrstna umetnost za pobudnike referenduma kvaziumetnost«, kulturni marksizem, ki naj bi ogrožal družino, narod in svobodo govora. 

Referendum o zakonu o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke so tako njegovi pobudniki prek Majine podobe zlorabili za polemiziranje o tem, kaj umetnost je in kaj ni oziroma za delitev umetnosti in umetnikov na »naše in njihove«, s čimer se pri politikih izjemno priljubljena nacionalna polarizacija načrtno prenaša v sfero umetnosti in kulture in ustvarja nekakšen »mehki« uvod v predvolilno kampanjo.

A vrnimo se k Maji Smrekar, za katero so nekateri sleherniki, ki bodo čez nekaj dni glasovali na referendumu, prvič slišali prav v tej referendumski kampanji, spet drugim pa je ostala v spominu po podobnih polemikah iz leta 2018, ko je za serijo projektov K-9_topologija prejela nagrado Prešernovega sklada, še pred tem pa je bil taisti projekt na festivalu Ars Electronica nagrajen z nagrado zlata nika v kategoriji hibridne umetnosti.

Maja je diplomirala na Oddelku za kiparstvo in magistrirala na Oddelku za video in nove medije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Njena dela raziskujejo odnose med človekom, naravo in tehnologijo ter vključujejo elemente bioumetnosti, ekologije in kritične teorije. Aktivna je tudi v akademskem svetu, kjer predava o intermedijski umetnosti in njenem vplivu na družbo. 

V zadnjih letih je postala ključna figura v mednarodnem umetniškem prostoru, njena dela pa so bila predstavljena v uglednih institucijah. Njena sposobnost združevanja različnih disciplin in izzivanja ustaljenih norm jo postavlja med vodilne umetnike svojega časa. Njena dela pogosto postavljajo vprašanja o etiki in odgovornosti v kontekstu biotehnologije.

Nekateri kritiki sodobne umetnosti trdijo, da umetnost, ki se zanaša na znanstvene metode, izgublja človeško dimenzijo, da je ta oblika umetnosti izrojena. A spomnimo, nacisti so izraz »izrojena umetnost« uporabljali za moderna dela, ki niso ustrezala njihovi ideologiji. Tisto, kar je romalo na smetišče zgodovine, niso bila umetniška dela, temveč nacistična politika.

Kako bo z Majino pokojnino, bo pokazal čas. Ta, ne politika, pa je običajno edini pravi sodnik o kvaliteti umetniških del.