Skoraj istočasno se je namreč na uradnih srbskih medijih oglasil srbski predsednik Vučić in državljane seznanil, da je ruska obveščevalna služba ugotovila, da se je v Srbiji pripravljalo rušenje ustavne ureditve in da »akustične naprave«, ki jih premore srbska policija, niso bile uporabljene na protestih. Gre za znani zvočni top. Torej je preiskavo dogodkov na največjem protivladnem mitingu v zgodovini Srbije je predsednik države kandidatke za članstvo v EU zaupal ruski obveščevalni službi! Predsednik je napovedal tudi ostre ukrepe proti, po njegovem, »teroristom, blokaderjem in vsem, ki rušijo Srbijo«.

Že peti mesec se po vseh delih Srbije vrstijo mirne demonstracije študentov vseh srbskih univerz, ki so podprti s stotinami tisočih državljanov. Prve mesece so demonstranti preplavljali predvsem velika mesta v državi, njihove aktivnosti pa so se v zadnjem obdobju preusmerile na manjše kraje. V prvi polovici aprila so bile množične demonstracije v Novem Pazarju na Sandžaku in v Kraljevu. Še posebej pomembno je bilo študentsko srečanje v večinsko muslimanskemu Novem Pazarju na JZ Srbije. 

Profimedia

Družbene medije je preplavil posnetek mladeniča, ki je imel na glavi srbsko narodno kapo šajkačo, v rokah pa je vihtel veliko bosansko-hercegovsko zastavo, s čimer je izkazal spoštovanje do sosednje države. Iz dneva v dan je bolj jasno, da so študentje zelo ponosni na svojo srbsko nacionalnost, da pa ni nikjer zaznati niti malo šovinizma. V obeh mestih se jih je udeležilo več tisoč ljudi. Naj spomnimo, da je bil najbolj množičen protest 15. marca v Beogradu, kjer se je po ocenah različnih domačih in tujih opazovalcev zbralo med 300 do 500 tisoč demonstrantov. Težko je oceniti, koliko jih je natančno bilo, saj je bilo celotno središče Beograda nabito polno z ljudmi.

Kontra miting Za ljudstvo in državo

Da bi pokazal svojo moč, je predsednik Vučić od 11. do 13. aprila organiziral tako imenovani kontra miting z naslovom Ne damo Srbije. Na vprašanje, komu je ne dajo, se je odgovor organizatorjev glasil, da pristašem »obarvane revolucije«, kot Vučić in njegovi podporniki označujejo študente in vse tiste, ki jih podpirajo. Vučić je v teh dneh tudi ustanovil novo gibanje Za ljudstvo in državo. Pred poslopjem ljudske skupščine in okoli njega so zaprli ceste in postavili bele plastične šotore. Pekle so se specialitete z ražnja, tam je bila obilica pijače, z glasnih zvočnikov pa je odzvanjala turbofolk glasba. Eden od organizatorjev je bil tudi Željko Mitrović, lastnik Pink TV, ki je bil že pred več kot tremi desetletji družinski prijatelj Slobodana Miloševića in njegove soproge Mirjane Marković, zdaj pa je velik podpornik Aleksandra Vučića.

Podpornike Vučića, njegove stranke in potencialne člane njegovega novega gibanja so pripeljali v Beograd s posebej organiziranimi prevozi (menda je bilo okoli 3000 avtobusov), jim plačali dnevnice in jih po koncu tudi vrnili domov. A ne misliti, da samo v kraje po Srbiji. Prišli so tudi s Kosova, iz Republike Srbske (BIH), Črne gore in Makedonije. In pri vsem naštetem jih ni bilo več kot 55 tisoč, torej od šest- do devetkrat manj, kot je bilo 15. marca demonstrantov v Beogradu. Zato jih je bilo tudi lažje prešteti, so sporočili iz organizacije Arhiv javnih zborovanj, ki je podala ta podatek o 55.000 udeležencih. Predsednik Vučić pa meni, da jih je bilo 145.000.

Ne glede na to, koliko jih je bilo, je bilo zanimivo gledati televizijski prenos tega zborovanja, ko je govoril predsednik. V govoru je Vučić obračunaval s političnimi nasprotniki, protestniki in študenti, pozval pa jih je tudi k dialogu. Od državnih ustanov, predvsem od tožilstev je zahteval vzpostavitev reda in miru v državi, spoštovanje zakonov in ustave, varnost države in državljanov. 

Profimedia

Zahteval je pravno odgovornost vseh, ki so sodelovali v »divjanju in nasilju«, da se odkrijejo udeleženci »napadov na ključne institucije in objekte«, da se vsem dijakom in študentom, ki to želijo, omogoči vrnitev k pouku ter da se prepreči paraliziranje gospodarstva in »normalnega življenja državljanov«. To naj bi bil vrhunec prireditve, televizijske kamere pa so zaznale, da ga precejšen del njegovih privržencev sploh ni poslušal in je zapuščal prizorišče že med njegovim govorom. Drugi, a resda bolj tisti blizu odra, pa so navdušeno ploskali.

Dogodek je že zdavnaj mini, a pred srbsko skupščino je še vedno zaprt za promet Trg Nikole Pašića, po katerem sicer poteka pomembna povezava z enega dela mesta na drugega. Na njem še vedno bolj ali manj prazni samevajo beli šotori, v katerih so nameščeni prazni ležalniki in zložljivi stoli, enako je v Pionirskem parku nasproti skupščine, ki meji tudi na sedež predsednika republike. V tem parku so dolgo bivakirali Vučićevi fantje v jaknah s kapucami, ki so bili večinoma zelo atletskih postav in se uradno predstavljali kot »študentje, ki bi radi študirali«.

V resnici je najverjetneje šlo za tiste fante, s katerimi je pred nekaj meseci srbski predsednik grozil, ko je govoril o »oboroženih lojalistih«, ki ga branijo. O njih je Vučić odkrito spregovoril že v silvestrski oddaji na TV Prva. Potrdil je, da znotraj njegove stranke SNS deluje tajna skupina, ki se imenuje Špartanci. Po njegovih besedah so ti fantje na ustanovni konferenci, kjer jih je bilo 1019, s krvjo prisegli, da ne bodo nikoli šli v koalicijo z »rumenimi izmečki«. Med lojalisti naj bi bil po objavah dnevnika Danas tudi predsednikov brat Andrej Vučić.

Vse, kar se dogaja, si lahko vsakdo ogleda na posnetkih profila Srbija, ki so ga na socialnih omrežjih, zlasti pa na Viberju, postavili študentje. Oni in drugi državljani s telefoni snemajo aktualna dogajanja, hkrati pa objavljajo prispevke neodvisnih medijev, ki jih večina državljanov ne more spremljati zaradi medijske blokade.

Od ignoriranja do groženj in aretacij

Vučićev govor, podobno kot vse njegove izjave v zadnjem obdobju, je bil poln protislovij. Državljanskemu gibanju za pravno državo in proti državni korupciji se preprosto ne zna upreti. Poskusil je z vsemi dosedanjimi metodami. On in večina medijev, ki so v lasti njegovih prijateljev in sodelavcev, skušajo to gibanje enkrat ignorirati in minimalizirati, drugič napadati, tretjič pozivati k dialogu, in ko nič od tega ne zbudi reakcije, se v zadnjem času vrstijo grožnje, aretacije aktivistov in privedbe profesorjev in dekanov na informativne pogovore na policijo.

Profimedia

Vučić vidi grožnjo predvsem v profesorjih, ki so se priključili temu državljanskemu uporu. Najprej je ukinil plače srednješolskim profesorjem in ravnateljem, z aprilom pa tudi univerzitetnim profesorjem, dekanom in znanstvenikom. Moj prijatelj, profesor na beograjski glasbeni akademiji in mednarodno priznani glasbenik, je dobil na svoj tekoči račun dobra dva (2) evra plače!!! Tisti intelektualci, ki nimajo nobene druge možnosti zaslužka (in teh je večina) so se znašli v zelo težkem položaju. Pa vendar vztrajajo. Študentje so takoj organizirali zbiranje prostovoljnih prispevkov zanje in se znajdejo na najrazličnejše načine.

A kljub vsemu sto tisoči ljudi po vsej državi vztraja. Še več. Protestnikom se pridružujejo tudi nove skupine. Najbolj odmevni so v zadnjem času zdravniki. Njihov odpor je sprožil Vučićev obisk s kamerami državne TV v sicer izoliranih sobah na intenzivni negi bolnišnice v Beogradu, kjer se zdravijo težko poškodovani v požaru nočnega kluba v makedonskih Kočanih. Opozarjajo, da je s tem ogrozil njihova življenja. Zdravniški protesti se širijo tudi drugod po državi. Na predsednikove pozive k dialogu pa se protestniki ne odzivajo, saj pravijo, da za pogovor ni pristojen. In po srbski ustavi in zakonodaji res ni. Res pa je, da si je te pristojnosti prisvojil.

Čeprav so študentom mnogi očitali, da niso usmerjeni proevropsko, saj na njihovih protestih ni videti evropskih zastav, so te očitke izničili z dejanji. Delegacija 80 študentov se je na kolesih podala na 1300 kilometrov dolgo pot do francoskega Strasbourga, kjer je sedež številnih evropskih ustanov. Na poti so jih po evropskih mestih pričakali številni Srbi, ki živijo v tujini, pa tudi nekateri župani teh mest. Pri srbskih družinah so tudi prenočevali in krožijo zgodbe o prisrčnih sprejemih pri srbski emigraciji, ki je odšla iz Srbije prav zaradi vsega, proti čemur ti mladi ljudje zdaj protestirajo. 

Njihov moto pa je, da vse to počno prav zato, ker nočejo boljšega življenja iskati v tujini, temveč ga hočejo živeti v svoji državi. V Strasbourgu sta jih med drugim sprejela tudi dva Slovenca: evropska poslanka Irena Joveva, ki je zaradi podpore študentom zelo popularna v Srbiji, in Matjaž Gruden, direktor direktorata Sveta Evrope za demokracijo, postavljenega za dejavnosti na področju svobode medijev, civilne družbe, kulture in kulturne dediščine, mladih in izobraževanja.

Profimedia

Študentje bodo 25. aprila tudi tekli štafeto od Novega Sada do Bruslja, kamor naj bi prispeli v prvi polovici maja, in tudi tam seznanili evropske ustanove s svojimi zahtevami.

Nemočna opozicija in medijska blokada

Medtem je v parlamentu prisegla nova srbska vlada pod vodstvom Đura Macuta, profesorja in zdravnika endokronologa, ki je eden od ustanoviteljev novega Vučićevega Gibanja za narod in državo, sicer pa nima nikakršnih izkušenj v politiki. Vlada je kombinacija starih in novih ministrov in vsem analitikom je jasno, da bo tudi ta vlada samo orodje za uresničevanje ciljev predsednika države. Taka je tudi seveda nekredibilen sogovornik tako z demonstranti kot z mednarodno skupnostjo.

Opozicija je glasovala proti tej vladi, a vladajoča stranka SNS in nekaj manjših satelitov imajo takšno parlamentarno večino, da je bila seveda njihova nova vlada izvoljena z veliko večino. Opozicija je na žalost še vedno razdeljena in njena nemoč premagati Vučića se zdi še večja zato, ker so jo iz svojih aktivnosti izključili tudi študentje. Ti se pri vodenju svojih aktivnosti namreč nočejo povezovati z nikomer. Ne z oblastjo, ne z opozicijo, ne z domačimi, ne s tujimi političnimi silami. A prav zato so tudi dobili v Srbiji tolikšno podporo.

Ljudje so namreč razočarani tako nad vladajočo elito kot tudi nad precej egoistično politiko opozicijskih voditeljev, ki že leta niso sposobni skupnega nastopa. Dobro se spominjajo obdobja vladavine Slobodana Miloševića, ki ne bi nikoli padel, če se proti njemu ne bi organizirano povezala vsa srbska opozicija, pa čeprav je bila ideološko precej raznorodna. Takšna je tudi sedanja opozicija, toda ta nikakor ne najde skupnega jezika. Osebnostni egi strankarskih voditeljev so več kot očitno preveliki. Precej bolje sodelujejo opozicijske stranke v Vojvodini, ki je tudi politično zrelejša, zato je Vojvodina tarča stalnih Vučićevih napadov, da se hoče odcepiti od Srbije, česar ne more dokazati z ničimer, saj ni zaznati nobenih odcepitvenih teženj.

Prav dejstvo, da študentje ne dovolijo opozicijskim voditeljem, da bi govorili na njihovih zborovanjih, je vendarle srbsko opozicijo nekoliko zdramilo. Šele v zadnjem času se je povezal del liberalnejše opozicije in v srbski skupščini so podali uradno zahtevo za oblikovanje »vlade ljudskega zaupanja«. No, z imenovanjem nove stare Vučićeve vlade je tudi ta predlog padel v vodo. Je pa vprašanje, za koliko časa. Srbija namreč ne bo mogla na nove volitve brez prehodnega obdobja, v katerem se bodo sploh ustvarili pogoji za takšne volitve. In to lahko stori samo prehodna vlada strokovnjakov.

Facebook

Za to pa je potrebna predvsem deblokada večine medijev, ki najširši javnosti iz dneva v dan plasirajo samo eno resnico. Resnico enega človeka, ki to državo vodi. Zanimiv je podatek iz raziskave beograjskega Inštituta za filozofijo in družbeno teorijo, ki je analiziral 73.332 vesti Radiotelevizije Srbije med letoma 2018 in 2025. S točnimi številkami in grafikoni so prikazali, da je že več kot desetletje glavna oseba vseh vesti v vsakem tednu, kar v šestih od sedmih dni – Aleksandar Vučić. 

Človek je neprestano na ekranih in na radijskih valovih. Avtorji raziskave so opozorili, da to ni informiranje, ampak direktni prenos politične kampanje. V petih mesecih študentskih protestov ta televizija o njih ne poroča, razen nekaj kratkih vesti, ki jih lahko preštejemo na prste ene roke. Opozicija pa tako že leta nima pristopa v to »novinarsko« hišo. To je glavni razlog, da so študentje pred kratkim za več dni popolnoma blokirali vhode v državno televizijo RTS in od vodstva in novinarjev zahtevajo objektivno poročanje.

Res pa je, da je študentska iznajdljivost prilepila za telefone in računalnike tako mlado kot staro. Na socialnih omrežjih je mogoče spremljati vse, kar se dogaja v Srbiji. Nastali so novi portali, povezujejo se z lokalnimi mediji in nenadoma je za vse tiste, ki želijo vedeti, kaj se dogaja v njihovi državi, možno te informacije tudi poiskati. Resnica pa je, da je to predvsem dolžnost medijev, kajti malo ljudi ima čas, da lahko po cele dneve iščejo informacije po spletu. Dokler ne bo v Srbiji prave medijske svobode, ne bo tudi svobode govora in političnega izražanja.

Kam vodi državljanska vstaja brez politike

Kaj se je spremenilo? Zadnji podatki več raziskav javnega mnenja še niso obdelani, a po februarski raziskavi Centra za raziskave, preglednost in odgovornost (CRTA) študentske proteste podpira 64 odstotkov državljanov. Največji porast podpore so imeli tisti, ki sicer podpirajo stranke na oblasti. Februarja je proteste podpiral že vsak peti državljan, ki je bližje vladajoči stranki, konec decembra pa jih je bilo za polovico manj. Po javnomnenjski raziskavi Inštituta za družbene vede (IDN), ki so še v obdelavi, ker je raziskava potekala konec marca, pa 70,5 odstotka vprašanih (tistih, ki podpirajo in tudi tistih, ki ne podpirajo protestov) ne vidi v Srbiji nobene stranke (ne vladajoče ne opozicijske), ki bi lahko bila nosilec pozitivnih sprememb v družbi. Torej Vučićeva Srbska napredna stranka močno izgublja podporo.

Facebook

Ali vse to že pomeni zaton Vučićeve vladavine? Zdi se, da o tem ni mogoče govoriti prepričljivo. Zagotovo je pri njem in njegovih najožjih sodelavcih videti nervozo. Študentom je uspelo namreč predramiti dolga leta apatično prebivalstvo po vsej državi. A še vedno sta v Srbiji dva različna svetova. Eden vidi rešitev v politiki trde roke in povezovanju s sorodnimi režimi, drugi pa si želi demokratizacije družbe in postati del evropske družine. Oba svetova sta ločena, a delujeta paralelno – vsak v svoji resničnosti.

Pred dnevi je bila gostja Kluba nekdanjih slovenskih veleposlanikov v Ljubljani Sonja Biserko, predsednica Helsinškega odbora za človekove pravice Srbije. Dejala je, da vidi sedanje dogodke kot konec enega ciklusa novejše srbske zgodovine. Vučićeva vladavina je močno načeta, Sonja Biserko opozarja predvsem na dejstvo, da so študentje ljudi razbremenili strahu in jim prinesli novo upanje.

Dejstvo pa je, da državljanski upor sam po sebi ne more spremeniti razmer v neki državi. Opazovalci pravijo, da so se študentje tega lotili tako, kjer se ne povezujejo ne s politiko ne s civilno družbo. Tako verjetno ne bo šlo več dolgo. Njihove zahteve sicer so politične, a v njihovem ozadju ni politične organizacije, ki bi jih lahko uresničila. Sicer je konec obdobja strahu in brezupa, ni pa še videti rešitve. Jasno je, da v Srbiji trenutno ni nobene že oblikovane politične sile, ki bi lahko prevzela oblast. Tega se zaveda Vučić, in to vidi tudi mednarodna skupnost, ki pa – roko na srce – k temu tudi prispeva.

Vse več je pozivov študentom naj s svojimi profesorji pripravijo predvolilne sezname ljudi, ki bi bili pripravljeni kandidirati na volitvah. Ali bodo to storili, ali jim bo sedanja oblast to skušala preprečiti in na kakšen način, ali se Vučić lahko obdrži na oblasti do konca mandata in kaj bo z opozicijo – vse to so vprašanja, na katera za zdaj še ni videti odgovorov.