Preden se je vrgel v profesionalno politiko, je bil Vladimir Prebilič 14 let župan po površini največje, po prihodkih in standardu prebivalstva pa ene revnejših slovenskih občin. Skoraj četrt stoletja, vse do izvolitve za evropskega poslanca junija lani je bil tudi univerzitetni predavatelj obramboslovja in zaželen televizijski komentator geopolitičnih razmer v svetu.

Ta detajl je v spremenjenih razmerah morda še najbolj spregledan: odkar je politik, ki se spogleduje celo z mandatarstvom, se je Prebilič malce oddaljil od še pred nekaj leti zelo načelnih stališč do nekaterih ključnih svetovnih kriz. Glede vojne v Ukrajini se zdi, da je nekoliko relativiziral Putinovo krivdo zanjo, zato se po novem zavzema za čimprejšnjo sklenitev miru, pa četudi bi to za Ukrajino pomenilo izgubo ozemlja.

Toda to je pač politika, akademska svoboda pa je pri Prebiliču odplavala v zgodovino podobno kot dolgoletno županovanje v Kočevju. Ni bil slab, mu priznavajo tudi politični nasprotniki. Po skoraj dveh desetletjih Janka Vebra je Prebilič kot njegov strankarski tovariš (SD) ugotovil, da je čas za nov obraz, čeprav je bil pred tem že več let strankin lokalni svetnik.

Robert Balen

Leta 2010, nekaj mesecev po izstopu iz stranke Socialnih demokratov, je vložil kandidaturo za župana Kočevja in v drugem krogu prepričljivo s 60-odstotno podporo porazil Vebra. Med prvimi vidnimi spremembami je bil novi rondo v Kočevju. Tisto, česar Vebru ni uspelo v 20 letih, je Prebilič uredil nemudoma. Resda je bil rondo provizoričen, začasen in je ostal takšen še vrsto let, toda ljudstvo si je priznalo, da Vladimir dela.

Lotil se je celo romske problematike, ki je v Kočevju že desetletja velik problem. Drugače od Vebra pa ni šel na lokalni radio in hujskal ljudi na barikade, ampak je zvito naslovil vprašanje romske problematike tako, da jo je naprtil Ljubljani, češ da je država tista, ki jo je dolžna urediti s svojimi represivnimi, finančnimi kot tudi izobraževalnimi in socialnimi institucijami. Da, Vladimir Prebilič je spreten retorik, ravno pravšnji populist, da ne deluje kot še en prepotentni levičar v kravati, zato mu brez težav prisluhnejo tudi volivci bolj desnih, tradicionalnih strank.

Iz Kočevja prek Bruslja na Gregorčičevo?

Morda je ravno ta moment, ki v slovenski blokovski, bipolarni politiki ni ravno pogost, vsaj na nacionalni ravni ne, prepričal kreatorje levega bloka, da je nekdanji kočevski župan uporaben še za kaj več kot evropskega poslanca. Ta funkcija je pri nas tako ali tako (po krivici) zreducirana na mešanico zavisti zaradi plače in privilegijev ter občutka, da je bil tisti, ki je postal evropski poslanec, v bistvu nagrajen in mora zato to vrniti svojim političnim sponzorjem.

Bobo

So stari fantje, ki mislijo ponovno kadrovati na levem polu, razmišljali v tej smeri? Vladimir Prebilič ni bil slab župan, dokazal se je tudi kot tvoren sogovornik kapitala, kajti v Kočevje je privabil japonsko multinacionalko Yaskavo. Kar je bil za nekoč cvetoče mesto, obdano s prostranimi gozdovi, kjer je živela staronemška manjšina Kočevskih Nemcev, v bistvu največji gospodarski skok po letu 1945, ko so osvoboditelji v Kočevju razstrelili vse, kar je spominjalo na meščanstvo in kapitalizem.

V politični karieri Vladimirja Prebiliča so bili doslej trije večji prelomni trenutki. Prvi se je zgodil z izvolitvijo za župana leta 2010, drugi z nastopom na predsedniških volitvah leta 2022, tretji pa lani, ko mu je uspelo postati poslanec Evropskega parlamenta. Z lokalne na nacionalno in z nacionalne na evropsko raven. To je zagotovo uspeh, kar pojasnjuje tudi Prebiličeve vse manj skrite ambicije, da bi poskusil srečo na prihodnjih parlamentarnih volitvah.

Ne glede na to, da so ga ljudje lani izvolili, da bi jih zastopal v Bruslju, ga zdaj spet bolj mika domača politika, kar je morda tudi posledica prišepetovanja z leve, kjer so se odločili, da Robert Golob ni več dovolj zanesljiv, saj je nepredvidljiv in zna biti tudi neposlušen. Za Kučanovo percepcijo politike je to rdeča luč.

A Prebilič seveda ni naiven, čeprav včasih poskuša dajati takšen vtis. Taktično je kandidatura za premierja prihodnje leto povsem varna, saj se nanjo podaja kot poslanec Evropskega parlamenta. To pomeni, da če mu slučajno ne uspe zamenjati Goloba, bo še vedno lahko evropski poslanec z zelo dobro plačo za slovenske razmere. Ta del širšega scenarija priprav na volitve je še najbolj domišljen.

Sašo Švigelj

Precej bolj nejasna in negotova je uresničitev tega ambicioznega cilja, kajti gospod Prebilič namreč doslej še ni natančno pojasnil, kako misli priti do premierskega položaja. Ta mu seveda ne bo kar padel v naročje. Robert Golob je dal jasno vedeti, da računa vsaj še na en mandat in se ne bo predal brez boja. Ne le v odnosu do prvaka SDS, ki ponovno razlaga, da bodo predčasne volitve vsak čas, najbrž že kar pojutrišnjem, ampak zlasti in predvsem v odnosu do konkurence na levem polu.

Jeseni 2022 je šel tedanji kočevski župan na predsedniške volitve kot samostojni (neodvisni) kandidat s podporo stranke Vesna, s katero je nastopil tudi lani na evropskih volitvah. Doslej se je ta simbioza obnesla, toda za volitve v državni zbor bo Prebilič potreboval močnejšo platformo. Pa ne takšne, s kakršno je dve leti grozil Anže Logar. Prebilič ima sicer na voljo več možnosti in ustanovitev nove stranke ni edina; lahko prevzame eno od delujočih strank ali pa celo sestavi predvolilno koalicijo več strank, sebe pa promovira kot njihovega kandidata za mandatarja.

Ta zadnja pot je za Prebiliča gotovo najudobnejša, saj mu prihrani ogromno energije in denarja. Ustanavljanje nove stranke ni mačji kašelj, vse težje je dobiti ljudi, dobre kandidate, nič manj zahtevno ni zbiranje donacij in prispevkov. Za novo stranko je namreč potrebno zbrati denar, sicer lahko samo sanjate o predvolilni kampanji, oglasih, promociji in predvolilnih shodih, kjer ljudstvu ponudite zastonj predvolilni golaž in dva deci cvička.

Primož Lavre

Prebiličeva dilema: s kom na volitve?

Doslej je bilo kar precej ugibanj o povezovanju Prebiliča z njegovo bivšo stranko SD, kjer pa predsednik Matjaž Han niti slučajno ni navdušen nad idejo kukavičjega jajca. Da bi Han Prebiliču enostavno predal stranko, da bi šel evropski poslanec potem z njo na volitve preverjat dejansko podporo, bi bila norost brez primere. Bolj se zdi racionalna zamisel o predvolilni koaliciji levih strank – poleg SD se je omenjala zlasti Levica, ki je zdaj po odhodu »pravega socialista« Mihe Kordiša nekoliko lažje zadihala, ki bi šla na volitve s skupnim mandatarskim kandidatom.

Toda zakaj bi bil to ravno Prebilič, če pa je logično, da bi pravico do mandatarstva dobila tista stranka, ki bi znotraj takšne ad hoc koalicije zbrala najvišjo podporo? Seveda je teoretično možno, da bi to uspelo Prebiliču, ampak le pod pogojem, da bi imel svojo stranko. Vesna, s katero je sodeloval na zadnjih (evropskih) volitvah, je preveč benigna, programsko ozka in širši javnosti premalo zanimiva stranka, da bi lahko resno računal nanjo. S Prebiličem bi ji morda uspelo zlesti v parlament, kaj več pa ni pričakovati.

Da bi torej gospod Prebilič lahko postavljal pogoje in se na levici oklical za mandatarskega kandidata, bo moral ponuditi precej več. Tu pa se začnejo težave. Socialni demokrati mu ne bodo odprli vrat in predali sedeža, na katerem se je udobno namestil Matjaž Han, ki mu, roko na srce, dobro kažejo tudi javnomnenjske ankete. Toda vseeno SD ne more prebiti plafona šestih ali sedmih odstotkov, kaj šele da bi zlezla višje, denimo do desetih odstotkov.

Na drugi strani pa dosedanja statistika, s katero se lahko na dveh volilnih preverjanjih (predsedniške in evropske volitve) pohvali Vladimir Prebilič, kaže nekoliko boljšo sliko. Novembra 2022 je zanj volilo dobrih 90.000 volivcev, kar ga je uvrstilo na četrto mesto z 10 odstotki. Pred njim je bil s približno 40.000 glasovi več kandidat vladajočih svobodnjakov in socialnih demokratov Milan Breglez, ki je zbral 15 odstotkov. Ključno je vprašanje, koliko bi dobil Brglez, če ga ne bi podprla tudi stranka Gibanje Svoboda. Bi bil še vedno pred Prebiličem?

Naslednji preizkus je bil 9. junija lani na volitvah v Evropski parlament, ko je Prebilič ponovno nastopil skupaj z Vesno in bil izvoljen za evropskega poslanca. Tokrat se je, proporcionalno gledano, bistveno bolje odrezal, saj je končal trdno na tretjem mestu z 71.000 glasovi podpore (kar je ekvivalentno dobrim 10 odstotkom). Socialni demokrati so končali na zadnjem, četrtem mestu z okoli 52.000 glasovi volivcev. Če torej upoštevamo evropske volitve, potem se je vrstni red dejansko obrnil in je Prebilič (z Vesno) dosegel za nekaj odstotkov boljši rezultat.

Robert Balen

Ampak – in vedno je tu ampak – težava je v tem, da je bila lani volilna udeležba na evropskih volitvah le slabih 42 odstotkov, na parlamentarnih volitvah aprila 2022 pa je bila nadpovprečno visoka, skoraj 71-odstotna. Med 42 in 71 je precejšnja razlika, česar se seveda zavedajo vsi, ki v teh dneh živčno računajo in kalkulirajo, kaj se komu bolj splača.

Če odmislimo presenečenje, ki ga v primeru Vladimirja Prebiliča sicer ne moremo izključiti, potem se v tem trenutku vseeno zdi, da ima SD pod Matjažem Hanom nekaj boljše možnosti na prihajajočih volitvah. Ta psihološki občutek moči je nenazadnje zaznati tudi v Hanovi izjavi, češ da Prebiliču »ne bodo gradili avtoceste do mandatarstva«.

Volitve 2026 in obračun na levici

Pri analizi naslednjih parlamentarnih volitev ne moremo mimo še enega pomembnega dejstva: opozicijski kandidat Robert Golob je spomladi 2022 napadal tedaj aktualnega premierja Janeza Janšo, zaradi kovidne epidemije in omejevalnih ukrepov silno nepriljubljenih med ljudmi, bo tokrat (2026) situacija skorajda obrnjena. Golob je namreč zdaj v premierski funkciji, napada ga opozicija, v kateri resda dominira Janša, vendar ima precejšnje težave sam s sabo, pravosodjem in svojim radikalizmom, zato je nepredstavljivo, da bi lahko kljub relativni zmagi na volitvah sestavil vlado. V resnici je še nikoli ni brez sodelovanja vsaj ene levosredinske stranke, kar pomeni, da bo celotna predvolilna kampanja za volitve 2026 bolj ali manj prepričevanje na levici in levi sredini, da nihče ne bo izdal svojih načel in šel v koalicijo s stranko SDS.

Svobodnjaki, socialni demokrati, Levica in Vladimir Prebilič bodo tekmovali v zaklinjanju, da nihče ne bo vstopil v desno vlado. Anže Logar misli nagovarjati sredinski del volilnega telesa, Nova Slovenija in »prenovljena« Slovenska ljudska stranka (SLS) konservativnejše, katoliške volivce, Janša pa bo ostal osamljen na desnici in v proporcionalnem volilnem sistemu brez realnih možnosti, da bi še četrtič sestavil vlado.

Kaj bo gneča na levi sredini pomenila za porazdelitev glasov? Nedvomno bo volilna udeležba nekoliko nižja kot 2022, saj v zraku ni posebnega revolta. Nihče sicer ne dvomi, da Golobova stranka ne more ponoviti sijajnega dosežka, ko je dobila kar 41 poslanskih mandatov. Zelo verjetno je, upoštevaje trenutno razpoloženje med ljudmi, da bo rezultat prepolovila. Kar pa bo še vedno zelo soliden izkupiček, ki bi pomenil tudi relativno zmago na levici in pravico do predlaganja mandatarstva. Z drugimi besedami, Prebiličev račun se ne bo izšel, kajti če bi želel s svojim mandatarstvom uspeti, bi moral zbrati več glasov kot Gibanje Svoboda. 

Tudi če bi mu po kakšnem čudežu uspelo pravočasno ustanoviti novo stranko in sestaviti predvolilno koalicijo sorodnih strank, recimo Vesne, Levice, Piratov in še vsaj kakšne izmed upokojenskih strančic (kjer ga menda podpira zgolj malce pozabljeni in odsluženi politik Karl Erjavec), bi lahko ogrozil primat Roberta Goloba le pod pogojem, da bi dobil tudi podporo socialnih demokratov. Te pa mu Matjaž Han, ki je vsaj tako dober trgovec kot politik, kar tako ne bo dal. Nasprotno, SD bo na prihodnjih volitvah celo jeziček na tehtnici. Brez SD se Prebilič lahko obriše pod nosom za mandatarstvo in prevzem vlade, na drugi strani pa je ravno SD tista, ki lahko Golobu omogoči še en mandat.

Vse to so seveda predpostavke, ki temeljijo na podatkih, dejstvih in ocenah v tem trenutku. Lahko se marsikaj spremeni, tega nihče ne more izključiti. Stranko SD lahko ponovno zmaje kakšna afera, če bi prišlo do nje. V teh dneh naokoli hodijo ljudje, ki ponujajo različne informacije, tudi posnetke, na katerih naj bi bili kompromitirani vidnejši ministri vladajočih svobodnjakov in njihovega gospodarskega zaledja. Zanimivo je, da v tej ponudbi ni članov Socialnih demokratov. Ali so res tako previdni in si niso umazali rok s korupcijo in sumljivimi posli ali pa so pač le bolj spretni, izkušeni in znajo pobrisati za sabo?