Omenjeni geopolitični imperativ je tudi razlog za – na prvi pogled – izredno, tako rekoč nerazumno popustljivo politiko uradnega Washingtona do Rusije v zadnjih mesecih (mirovni predlogi glede vojne v Ukrajini, ki v veliki meri upoštevajo ruske zahteve za končanje vojne, zmanjševanje oziroma strogo pogojevanje nadaljnje vojaške in finančne pomoči Ukrajini, odsotnost Rusije s sicer zelo dolgega seznama držav, zoper katere je ameriška administracija na začetku tega meseca uvedla visoke carine, ki jih je nato začasno zamrznila …).

Bržkone ima prav španski geopolitik Enric Ravello Barber, ki glede Trumpove zunanjepolitične usmeritve ugotavlja: »Predsednik Trump ima nedvoumen cilj – imperialistična ekspanzija ZDA. Ima tudi jasno vizijo stanja globalne skupnosti, kjer je po njegovem prepričanju mesto le za tri glavne igralce; ZDA, nadalje Rusijo, ki jo namerava iztrgati iz kitajske orbite in se z njo pogajati o novi delitvi Evrope (Jalta 2.0), in Kitajsko, ki je zanj ključna nasprotnica Amerike in zoper katero so naperjena vsa prizadevanja in viri ameriške moči.«

Tako rekoč vsi neodvisni in uveljavljeni izvedenci za sodobno svetovno geopolitiko/geoekonomiko pa se strinjajo v oceni, da Američanom v prihodnjih letih po vsej verjetnosti ne bo uspelo razdreti rusko-kitajskega de facto vojaško-političnega zavezništva, morda bodo dosegli le njegovo razrahljanje in vsebinsko zoženje.

Profimedia

Težavna zgodovinska dediščina »strateškega partnerstva«

Drži sicer teza, da je »strateško partnerstvo« med Moskvo in Pekingom daleč od ideala pravega zavezništva, saj ga omejuje precej visoka stopnja vzajemnega nezaupanja in sumničavosti. V tem kontekstu moramo upoštevati predvsem težko zgodovinsko breme: ne smemo pozabiti, da si je carska Rusija med svojim ozemeljskim širjenjem proti Tihemu oceanu v 18. in 19. stoletju s t. i. neenakopravnimi pogodbami prilastila obsežne predele (v bistvu celotno ozemlje vzhodno od Bajkalskega jezera), ki so bili do takrat pod kitajsko suverenostjo.

Kljub temu da kitajske oblasti formalno priznavajo sedanjo mejno črto med državama, pa po mnenju poznavalcev ni mogoče izključiti možnosti, da bodo Kitajci čez kako desetletje ali dve vnovič odprli to potencialno eksplozivno vprašanje. Res je sicer, da so zgodbe o »kitajski demografski invaziji« na redko poseljena območja Vzhodne Sibirije in ruskega Daljnega vzhoda pretirane in medijsko prenapihnjene, vendar ne glede na to ni mogoče zanemariti dejstva, da tam živi le 6,5 milijona ruskih državljanov (ob tem je dodatno negativen podatek ta, da se mladi pospešeno izseljujejo v evropski del Ruske federacije in na Zahod), medtem ko na kitajski strani meje živi kar 110 milijonov ljudi.

V oblastnih krogih v Kremlju je prav tako že kako desetletje in pol prisotno tudi vse hujše nelagodje zaradi hitrega širjenja kitajskega gospodarskega in političnega vpliva v državah Centralne Azije, torej v z energenti zelo bogati regiji, ki jo Rusi tradicionalno obravnavajo kot del svojega vplivnega območja; to območje je v 19. stoletju osvojila carska Rusija, v sovjetskem obdobju pa so bile te pretežno turkofone dežele republike v sestavi Sovjetske zveze. Kitajci ruski napad na Ukrajino in posledično izobčenost te evrazijske velikanke s strani Zahoda vešče izkoriščajo tudi za nadaljnji prodor v Centralno Azijo, kajpada na račun Rusije.

Kitajski predsednik Xi Jingping je tako maja 2023 v Xianu gostil voditelje vseh petih srednjeazijskih držav in jim zagotovil, da čaka »LR Kitajsko in države Centralne Azije skupna prihodnost, ki bo v znamenju varnosti, sodelovanja in blaginje«. Kitajci pa so občasno slabe volje zaradi po njihovem mnenju prevelike nagnjenosti Rusov k razkazovanju mišic in uporabi oborožene sile v mednarodnih odnosih; verjamejo namreč, da bi uradna Moskva številne zunanjepolitične cilje lahko dosegla po miroljubni poti, torej s politično-diplomatskimi metodami.

Profimedia

Glede na to, da je šibkejša (v demografskem in gospodarskem smislu) partnerica v tem razmerju Rusija, je povsem razumljivo, da je uradna Moskva tista, ki mora bolj upoštevati interese in pričakovanja uradnega Pekinga, da je ona tista, ki mora več potrpeti, pogoltniti tudi kak grenek grižljaj … Konkreten primer: avgusta 2023 je kitajska geološka služba objavila podrobne zemljevide državnega ozemlja, na katerih je bilo prikazano, da Veliki Usurijski otok na sotočju mejnih rek Usuri in Amur v celoti pripada Kitajski, četudi sta si ga državi s sporazumom o meji iz leta 2005 razdelili na pol.

Namesto ostrega diplomatskega protesta in ob takšnih incidentih folklornega podpihovanja nacionalističnih strasti se je čez nekaj dni oglasilo rusko zunanje ministrstvo s pomirjujočo izjavo, da je šlo »za obžalovanje vredno napako« in da med državama ni »nobenega ozemeljskega spora«. Ameriška zunanjepolitična analitika Robert Blackwill in Richard Fontaine poudarjata: »Številni so kategorično zagotavljali, da Kremelj ne bo nikoli sprejel statusa šibkejše strani v razmerju s kitajsko supersilo. A zgodilo se je ravno to. Kitajska je življenjskega pomena za Rusijo, in Putin se tega povsem zaveda.«

Peking in Moskva gradita svojo mednarodno ureditev

Predvsem pa je treba po mojem mnenju pri analiziranju odnosov med članicami t. i. velikega strateškega trikotnika ZDA-LR Kitajska-Ruska federacija imeti pred očmi temeljno dejstvo – tako Kitajci kot tudi Rusi so trdno odločeni izriniti ZDA s položaja globalnega hegemona. Še več: oboji hočejo v veliki meri uničiti tudi liberalno svetovno ureditev (to so po 2. svetovni vojni vzpostavili, dopolnjevali in ohranjali predvsem Američani) in v mednarodnih odnosih spet uveljaviti ureditev, ki je bila značilna za 19. in začetek 20. stoletja – t. i. koncert supersil/velesil.

Sleherna od njih seveda obvladuje svojo geopolitično regijo (t. i. vplivno območje), ki jo sestavljajo satelitske države; te so zlasti v zunanji in varnostni politiki povsem podrejene hegemonski supersili/velesili, se pravi, da so de facto njihovi protektorati. Gre za revitalizacijo imperialnega načina vladanja, kajpada v razmerah 21. stoletja, o čemer sem za Reporter podrobneje pisal marca.

V neoimperialnem konceptu mednarodnih odnosov, se razume, dejansko ni prostora za mednarodno pravo v pravem pomenu besede, za mednarodne organizacije z dejanskimi pristojnostmi, da o nadnacionalnih integracijah, kot je denimo Evropska unija, sploh ne izgubljam besed. Multipolarna svetovna ureditev, kot si jo predstavljajo v Moskvi in Pekingu, pod Trumpom pa očitno tudi v Washingtonu, nedvomno pomeni dobesedno podrejanje manjših in šibkejših držav interesom in zahtevam (tudi kapricam) vladajočih v velesilah/supersilah. Se Slovenci tega zavedamo?

Upoštevati je prav tako treba, da sta Kitajska in Rusija v zadnjih dveh desetletjih postopoma vzpostavili več institucionalnih elementov alternativne mednarodne ureditve, ki hoče biti konkurenčna (za zdaj) še dominantni mednarodni arhitekturi pod vodstvom zahodnih držav, predvsem kajpada ZDA. V mislih imam predvsem dokaj ohlapno združbo hitro razvijajočih se nezahodnih držav BRICS. Ta je bila na kitajsko in rusko pobudo ustanovljena leta 2009, trenutno pa združuje deset držav (Kitajsko, Rusijo, Indijo, Brazilijo, Južno Afriko, Egipt, Etiopijo, Indonezijo, Iran in Združene arabske emirate). Geopolitična/geoekonomska specifična teza Bricsa je na prvi pogled izjemna (več kot 45 odstotkov svetovnega prebivalstva in 36 odstotkov globalnega BDP v lanskem letu), vendar je očitno, da razvoj te skupine precej zavirajo stara rivalstva med posameznimi članicami (zlasti med Indijo in Kitajsko, pa tudi med Egiptom in Etiopijo).

Leta 2014 so članice Bricsa ustanovile Novo razvojno banko; ta z večinoma ugodnimi posojili financira zlasti razvojne projekte v državah t. i. globalnega Juga, njeni kritiki pa dokazujejo, da je predvsem finančni instrument za realizacijo kitajskega megaprojekta En pas, ena cesta (BRI) in da države v razvoju spravlja v t. i. dolžniško suženjstvo. Vse članice Bricsa so – bolj ali manj – zainteresirane tudi za dedolarizacijo svetovne trgovine (predvsem trgovine s strateškimi surovinami), vendar se je proces vzpostavljanja skupne elektronske valute Bricsa zaradi že navedenih trenj in nesoglasij med posameznimi članicami v zadnjem obdobju nekoliko upočasnil, kmalu pa naj bi bil lansiran mednarodni plačilni sistem Brics Pay, ki bi lahko po ocenah poznavalcev čez nekaj let pomenil verodostojno alternativo zahodnemu Swiftu.

Profimedia

Ob tem naj dodam, da je zdajšnja slabo premišljena in kratkovidna protekcionistična politika Trumpove administracije brez dvoma veter v jadra Bricsovim (kitajskim in ruskim) prizadevanjem za zamenjavo ameriškega dolarja kot glavne rezervne valute v svetu.

Rusija in Kitajska sta v zadnjem desetletju in pol – še posebej pa po začetku ruske invazije na Ukrajino februarja 2022, ki ji je sledila uvedba obsežnih gospodarskih in političnih sankcij s strani zahodnih držav – postali tudi gospodarsko izjemno povezani: leta 2021 je tako vrednost trgovinske menjave med velikankama znašala 147, predlani pa že 240 milijard dolarjev. Res pa je, da struktura trgovinske menjave med državama močno spominja na razmerje med kolonijo in kolonialno metropolo; Kitajci v Rusijo izvažajo predvsem produkte z visoko dodano vrednostjo (polprevodnike in čipe, elektroniko, običajne in električne avtomobile, stroje za industrijo, telekomunikacijsko opremo, belo tehniko …), pa Rusi na Kitajsko – razen napredne vojaške tehnologije – izvažajo surovine (nafto, zemeljski plin, razne rude, les itd.), kar nazorno kaže na naraščajočo asimetričnost v stopnji gospodarsko-tehnološke razvitosti obeh držav.

Iz Kitajske izvira kar 40 odstotkov ruskega uvoza, Rusi pa Kitajcem pošiljajo 30 odstotkov svojega izvoza. Neodvisni ruski ekonomisti že vrsto let svarijo oblasti in javnost, da Rusija vse bolj postaja surovinska baza in posledično gospodarska kolonija azijske supersile, a kot kaže, Kremelj teh svaril preprosto noče slišati, saj razkrivajo dejansko, precej bolj temačno in za rusko stran sila neprijetno plat uradno tako povzdigovanega in opevanega »strateškega partnerstva« med velikankama.

Treba je še povedati, da je Kitajska v zadnjih letih postala tudi nepogrešljiva partnerica svoje severne sosede pri razvoju njenih arktičnih prostranstev. Znano je, da si uradni Peking v sedanjih klimatskih razmerah (segrevanje ozračja in posledično hitro taljenje polarnega ledu) prizadeva za vzpostavitev t. i. polarne svilne poti, ki bi kitajska trgovska pristanišča predvsem preko arktičnih voda Ruske Federacije povezovala z lukami v Zahodni Evropi. Pot med LR Kitajsko in Zahodno Evropo je preko polarne svilne poti za več kot četrtino krajša kot po južni plovni poti (čez Malajsko ožino, Rdeče morje in Sueški prekop), pri čemer pa je treba imeti v mislih, da ključne točke na slednji nadzorujejo pomorske sile ZDA, kar kitajski strategi dojemajo kot hudo grožnjo. Tudi ruske oblasti so zainteresirane za operacionalizacijo te nove arktične plovne poti, saj se nadejajo transportnih pristojbin od 5 do 10 milijard dolarjev na leto ter občutno večjega dotoka tujih investicij na polarna območja.

Kitajci si hočejo zagotoviti tudi čim bolj neoviran dostop do bogatih nahajališč nafte, plina in številnih drugih rudnin na ruski Arktiki. Kitajska tako že od leta 2015 preko skupnega kitajsko-ruskega podjetja črpa in utekočinja zemeljski plin na nahajališču in plinskem terminalu na polotoku Jamal v Sibiriji, v zadnjih letih pa so Kitajci kupili in znatno razširili še premogovni terminal v Murmansku in globokovodno pristanišče v Arhangelsku. Po izračunih zahodnih izvedencev je Kitajska doslej v arktična prostranstva Rusije vložila okoli 100 milijard dolarjev.

Profimedia

Ameriško-rusko zbližanje verjetno šele po Putinovi smrti

Če upoštevamo prej opisano dinamiko kitajsko-ruskih odnosov in dejstvo, da večina ruske javnosti ni ravno navdušena nad vse večjo odvisnostjo svoje domovine od 1,4-milijardne Kitajske (to še posebej velja za prebivalce ruskega Daljnega vzhoda), potem ni presenetljivo, če izkušeni poznavalci odnosov med državama in celo nekateri pripadniki ruske elite javno govorijo, da bi morala Ruska federacija občutno razrahljati ali celo povsem pretrgati vezi, ki jo preko »strateškega partnerstva« čedalje tesneje vežejo na LR Kitajsko.

Ravno s tem ciljem v mislih bi moral Kremelj po njihovem prepričanju sprejeti rapprochement, ki mu ga ponuja novi/stari predsednik ZDA. »Rusija in Kitajska sicer imata nekatere skupne interese, vendar to nista dolgoročno kompatibilni državi. To sta – zgodovinsko gledano – zelo različni državi, z različnima geopolitičnima usmeritvama in političnima filozofijama,« zatrjuje Vasilij Gatov, ameriško-ruski specialist za javno diplomacijo in medije.

Toda geopolitika trikotnika ZDA-Rusija-Kitajska je vse prej kot enodimenzionalna in posledično preprosta. Upoštevajoč zgoraj navedena dejstva o zgodovini in sedanjosti kitajsko-ruskih odnosov, si lahko mislimo, da se tudi Putinu in njegovim sodelavcem ponujena roka iz Washingtona zdi mikavna, a ključno vprašanje je, koliko časa bo trajala otoplitev odnosov med Rusi in Američani?

Kajti vplivni posamezniki (na primer ideolog neoevrazijstva Aleksander Dugin in zunanjepolitični strateg Sergej Karaganov) in skupine šefa ruske države prepričujejo, naj bo skrajno previden do Trumpovega »dobrikanja«, kajti po njihovem mnenju je povsem mogoče, celo verjetno, da bo ameriška t. i. globoka država (skrivnostna kabala, ki naj bi jo tvorili najpomembnejši predstavniki velekapitala, obveščevalnih služb in državne birokracije) v prihodnjih šestih do dvanajstih mesecih Trumpa prisilila k odstopu oziroma naj bi ga kongres po njenem diktatu razglasil za nesposobnega za opravljanje funkcije predsednika ZDA. Trumpov naslednik (po vsej verjetnosti sedanji podpredsednik James D. Vance) naj bi potem, so prepričani navedeni krogi, spet začel izvajati »rusofobno« zunanjo in varnostno politiko …

Profimedia

Putinu polagajo na srce, naj sledi zgledu velikega kneza Aleksandra Nevskega, ki je v 13. stoletju sklenil zavezništvo z Mongoli, da bi se potem lahko zoperstavil »zahrbtnim, nasilnim in grabežljivim zahodnjakom« (Švedom in tevtonskim vitezom). Tudi za sedanjo Rusijo je po njihovem prepričanju bistveno bolj prikladno, če vztraja pri »strateškem partnerstvu« s »stabilno in verodostojno Kitajsko«, kot pa da »spet nasede na malovredne obljube Zahoda«. Ameriški sinolog ruskega rodu Alexander Gabuev ocenjuje: »Nobeno premirje v Ukrajini, niti tisto, ki naj bi ga dosegel ameriški predsednik, ki je očitno naklonjen svojemu ruskemu sogovorniku, ne more spremeniti dejstva, da je Putin konfrontacijo z Zahodom povzdignil v glavno načelo celotnega življenja v Rusiji …

Na desetine milijonov Rusov, vključno z visokimi politiki in številnimi bogatimi ljudmi, vidijo v Zahodu smrtnega sovražnika.« Morebitno ponovno zbližanje Rusije z ZDA bo zato, če sploh, potekalo zelo počasi in v omejenem obsegu (pragmatično sodelovanje pri reševanju točno določenih problemov). Priložnost za veliki reset rusko-ameriških odnosov bo po vsej verjetnosti nastopila, ko bo Rusiji zavladal Putinov naslednik. To pa se bo, kot vse kaže, zgodilo šele, ko bo Putin, kot se temu reče, odšel v večna lovišča …

V prispevku navedene ocene in stališča so avtorjevi in niso nujno v skladu z uradnimi stališči MZEZ RS.