Obstaja še tretja alternativa: to bo ljudsko odločanje o vladi Roberta Goloba. Referendum kot volitve pred volitvami, nekak lahek trening, preden bo drugo leto šlo zares. Predsednik SDS, ki je za referendum zbrala 47.584 podpisov, je ta cilj nedvomno oznanil.

Pasti bojkota

Za pravnika dr. Igorja Kaučiča je poziv predsednika vlade Goloba k bojkotu nerazumljiv. Pomaga predlagateljem referenduma, lahko se namreč pripeti, da bo večina volivcev proti zakonu, ob tem ko nasprotniki ne bodo dosegli potrebnega kvoruma. SDS bo kot pobudnik imela možnost, da se v tem primeru, četudi ne bo mogla preprečiti uveljavitev zakona, razglasi za moralnega zmagovalca. 

Jure Klobčar

Pa tudi sicer: volitve in referendumi so oblike neposrednega odločanja, za katere bi radi, da se jih udeleži čim več ljudi. Nekdanji predsednik vlade in ustavni pravnik Miro Cerar podobno vidi problem pozivanja k bojkotu v tem, da se s tem krepi pasivnost tistega, še zdaleč ne zanemarljivega dela volilnega telesa, ki je že sicer politično preveč pasiven oziroma indiferenten.

Bojkotu, ki mu nekateri nasprotniki referenduma očitajo defetizem, se je pridružila Levica, ne pa tudi SD. Predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič raje pazljivo izjavlja, da »se še ni odločila, ali bo sodelovala v igri, ki ji absolutno ni blizu«. Zagovorniki bojkota menijo, da je legitimen, ker je to oblika protesta zoper politično zlorabo, četudi domala ni referenduma, ki mu nasprotna stran ne bi pripisovala zlorabe. Ker so orodje političnega boja in ne korektiv demokracije, zaradi tega ne gre preveč viti rok. Seveda pa mora taktika pozivanja k bojkotu nazadnje uspeti.

Pomembni so glasovi proti

Ena boljših potez poslancev v vseh mandatih, narekoval jo je Bruselj, je bila, da so v času finančne in gospodarske krize (2013) uvedli zavrnitveni kvorum. Zakon volivci na referendumu zavrnejo, če je proti večina udeležencev, hkrati pa mora ta večina znesti 20 odstotkov volilnega telesa. Z drugimi besedami, ni toliko pomembno, koliko ljudi pride na volišča, ampak koliko jih glasuje proti. Ker je volivcev 1.693.355, jih mora bi proti zakonu vsaj 338.672. Seveda pa jih mora biti več kot tistih, ki zakonu nasprotujejo. Takšna ureditev navaja k možnosti izbire pozivanja k bojkotu.

Primož Lavre

Račun pokaže, da je na zadnjih državnozborskih volitvah SDS dalo glas okroglo 278.000 volivcev, za NSI pa 81.000; seštevek torej presega kvorum, ki je pri skoraj 240.000 volivcih. Pa bodo vsi ti prišli na volišča? Na teh zadnjih volitvah je bila volilna udeležba bistveno višja kot leta 2018 (več kot 70-odstotna), na referendumih pa je bolj kot ne precej porazna. Na referendum o vodi je prišlo skoraj 46 odstotkov volilnih upravičencev, kar je bilo izjemno veliko. Za primerjavo, na referendumu o družinskem zakoniku, izveden je bil še po starih pravilih leta 2012, je bila udeležba bistveno nižja – 30,3-odstotna.

Glasovali so napak

SDS ima za potrebno z velikimi plakati podati jasno navodilo, kako naj volivci izpolnijo glasovalne lističe. Tudi pisec teh vrstic pozna zgodbe nekaj nejevoljnih ljudi, ki so z veseljem prišli na volišča opravit državljansko dolžnost, ko pa so se vrnili domov, so jih bolj vešči poučili, da so obkrožili napačno alternativo. Imeli so pokvarjeno nedeljo. 

Bobo

Navajeni so bili, da se glasuje proti, saj njihova stran praviloma (so tudi izjeme, denimo referendum o zakonu o RTV leta 2005) skliče referendum, da bi zakon »izničila«, takrat pa je bilo treba dati glas za zakon o vodah, ki ga je v tretji Janševi vladi pripravil minister za okolje in prostor Andrej Vizjak. In kaj je izjavil Vizjak, potem ko je bilo jasno, da je njegov zakon propadel? Isto kar tokrat pravijo v vladnih strankah: referendum je bil zlorabljen in ugrabljen.

Umetniška elita

Za SDS je torej prvo vprašanje, kako volivce spodbuditi, naj gredo na volišča. Iz polja (ne)ljubiteljev sodobne umetnosti so kampanjo premaknili v polje pokojnin in upokojencev – področje je neprimerno bolj obljudeno. Upokojencev je tam okoli 650.000. Opoziciji koristi, ker se je predsednik vlade hudo zaplezal z izjavo, da je druga Janševa vlada znižala pokojnine. 

Tudi v pogovoru z voditeljico Odmevov Manico Janežič Ambrožič je Golob pri trditvi vztrajal, kar je nato nacionalna televizija še enkrat dokazala. Nenazadnje sem pisec teh vrstic pred sklenitvijo pogajanj glede zadnje pokojninske reforme opravil intervju s takratnim ministrom za delo Andrejem Vizjakom. Sprejeta je bila s soglasjem socialnih partnerjev, ki seveda ne bi nikdar pristali na takšno znižanje pokojnin, kot ga je naslikal premier.

Picassov muzej

Pod Pahorjevo vlado je pokojninska reforma na referendumu propadla prav zato, ker je predsednik vlade Borut Pahor z ministrom za delo Ivanom Svetlikom pri njej trmasto vztrajal, čeprav ni dobil soglasja sindikatov. SDS se je do zdaj največjega političnega projekta lotila s sloganom Ljudstvu drobiž, izbrancem prestiž. Levica, ki sicer po definiciji brani pravice deprivilegiranih, ščiti umetniško elito. Kakršnakoli že je (tudi »zblojenost« ji pritiče), je to vendarle elita. Vrhunskost je vedno elitistična, enako je v poslovnem svetu. (Kar pa še ne pomeni, da so vsi drugi »amorfna gmota ljudi, ki ne ve, kam in kako«, kot se je zareklo Jožetu Anderliču.)

Pozicija in nasprotniki manevra SDS, med njimi veliko publicistov, pokojnin ne omenjajo kaj dosti, raje poudarjajo, da je to »hajka zoper umetnike«, »nažiganje po kulturni in intelektualni eliti«, »splošni linč proti umetnosti«, »pripravljenost za nekaj politični točk hladno zadušiti esenco lastnega naroda, kulturo«, »sovraštvo do umetnosti«, »boln poskus poniževanja slovenske vrhunske umetnosti« ... 

Književnici in nekdanji igralki Nataši Konc Lorenzutti se zdi trditev, da je nasprotovanje pokojninam za izjemne dosežke boj proti umetnikom, hudo površna. Zadržanost do ukrepov ministrstva za kulturo ni zadržanost do umetnosti, temveč do politike. Skrbi jo, da »bomo ravno ustvarjalci zaradi takšnih in drugačnih tonov javne razprave še manj razumljeni«, je dejala za Primorske novice. Upira se ji način, kako so se pobudniki referenduma lotili kampanje. Da so iztrgali fotografijo iz opusa Maje Smrekar in jo uporabili za svojo propagando, se ji zdi nizkotno.

Simoniti: politika pušča umetnosti odprto pot

Kultura in umetnost se velikokrat zamenjujeta. Predsednik SDS Janez Janša je na februarskem kongresu kulturnega foruma stranke dejal, da je slovenski kulturi treba povrniti njen izvorni pomen. Čas, ki je pred nami, je v veliki meri podoben časom, v katerem je kultura orala ledino in bistveno pripomogla k spremembam. Se tako vrača želja po nekakšnem novem »slovenskem kulturnem sindromu«, vrnitvi »funkcionalizacije umetnosti«, če uporabimo besede Dimitrija Rupla, ko se je ukvarjal s sociologijo kulture? 

Robert Balen

Nikakor, če prisluhnimo še nekdanjemu ministru za kulturo Vasku Simonitiju, ki je na kongresu kulturnega foruma govoril za predsednikom stranke. Politika, ki v svobodnem svetu prisega na prostost duha, pušča umetnosti odprto pot, je dejal in predlagal navzočim, naj seob posameznih primerih umetnosti in kulture politika vzdrži komentarjev. Simoniti je najbrž imel v mislih prav Majo Smrekar, ki jo je SDS pri zbiranju podpisov uporabila kot emblem privilegiranih umetnikov.

Lainšček: pobuda za referendum je zavržna

Simonitijev svetovalec na ministrstvu Mitja Iršič, privrženec ameriškega predsednika Trumpa in Muskove »motorke«, bi najbrž ukinil tudi ministrstvo za kulturo, ko je v Demokraciji med drugim predlagal ukinitev vseh ministrstev razen ključnih za razvoj države. V času ministrovanja med letoma 2021 in 2022 je Simoniti dodatek k pokojnini podelil slikarju Kostji Gatniku, prevajalcu, uredniku in piscu Alešu Bergerju, književniku Milanu Deklevi, filmskemu režiserju Karpu Godini, plesalki in igralki Mateji Rebolj, književnikoma Milanu Jesihu in Niku Grafenauerju. 

Prejel bi jo, denimo, lahko Feri Lainšček, če bi zanjo seveda zaprosil, Prešernovo nagrado za življenjsko delo je sicer dobil leta 2021; imeti mora le pogoje za upokojitev. Lainšček je v pogovoru za STA menil, da je pobuda za referendum zavržna in vredna obsodbe. Prek nje poteka volilni boj na plečih tistih redkih umetnikov, ki so ustvarili umetnine presežne vrednosti in so trajno obogatili nacionalno zakladnico. Čuti se globoko prizadetega, saj del skupnosti tepta najvišjo vrednoto, na kateri sta nastala slovenski narod in država. Spremno besedo k njegovi trilogiji Kurji pastir (Beletrina) je napisala nova predsednica kulturnega foruma SDS Ignacija Fridl Jarc.

Dodatek k pokojnini le za prejemnike »velike« Prešernove nagrade

Državni sekretar na ministrstvu za kulturo Marko Rusjan in drugi radi izpostavljajo, da je v drugem mandatu Simoniti podelil teh sedem izjemnih pokojnin za posebne zasluge v kulturi, stranke SDS pa to takrat ni motilo. Rusjan pozablja dodati, da so bile te pokojnine dane izključno prejemnikom Prešernove nagrade za življenjsko delo. Na podkastu SDS je Simoniti še pred razpisom referenduma dejal, da so izjemne pokojnine dali le tistim, ki so dobili Prešernovo nagrado za življenjsko delo in trajno prispevali v zakladnico slovenske kulture, k potrditvi naše nacionalne samozavesti in identitete. 

Primož Lavre

»Bili so prepoznani kot umetniki, ki so izpolnili pričakovanje tistih, ki o tej nagradi odločajo. Prav je, da prejmejo ta dodatek; gre zgolj za razliko med prejeto pokojnino, to pomeni dopolnitev, samo socialni korektiv. Dobili so jo za življenjsko delo. Nasprotujem pa temu, da bi boniteto namenili tistim, ki so prejeli nagrado Prešernovega sklada. Ta je podeljena za enkratno delo ali pa za več razstav v preteklem letu ali dveh. »Mala« Prešernova nagrada je prejemnikom v spodbudo, da bodo še naprej in še bolj ustvarjalni. Morda bodo pozneje prejeli veliko Prešernovo nagrado za ustvarjalni opus.«

SDS torej ne nasprotuje podeljevanju dodatkov k pokojninam umetnikom, prihranjene naj bi bile le za dobitnike Prešernovih nagrad za življenjsko delo. Postavlja se vprašanje, zakaj v postopku sprejema zakona poslanci SDS niso vložili ustreznega amandmaja in bi jim merilo, ki ga je prakticiral njihov minister za kulturo, morda uspelo tudi uzakoniti in narediti več reda. Tako bi brez dodatka k pokojnini ostali tisti z »malo« Prešernovo nagrado, ki jim gredo tako v nos zaradi aktivizma. 

Še več, ne poslanci SDS in ne poslanci NSI na predlagani zakon niso vložili nobenega dopolnila, četudi so ga, ko je bil sprejet v državnem zboru, s pomočjo podpisov volivcev po sprejemu dali v presojo ljudstvu. Domneva se, da ga prav zato niso niti skušali amandmirati. Z drugimi besedami, že takrat naj bi dozorela zamisel, naj bo referendum o tem zakonu tisti, s katerem bi majali Golobovo koalicijo.

»Nova borčevska kasta«

V uvodniku zadnje revije Zvon je dodatek k pokojninam in referendum komentiral nekdanji profesor religiologije na teološki fakulteti Drago Karl Ocvirk. Meni, da poskuša oblast z ministrico za kulturo upokojence izigrati. »Svoje umetnike, ki jih plačujemo davkoplačevalci, kani omastiti s pokojninami, ki letijo v nebo, medtem ko večina upokojencev životari … Razumljivo je, da hočejo ljudje z referendumom ustaviti tak zakon.« 

Potem ko se podrobno loti projekta K-9 in posebej dojenja psa nagrajenke Prešernovega sklada Maje Smrekar (zapiše, da gre za ideološko muho, ki postavlja na isto raven vse živo od virusa do človeka), Ocvirk vnovič poudari, da poskušata Levica in vladajoča koalicija vnovič izigrati ljudi, zlasti upokojence, da bi se denar od njihovih žuljev stekel v mošnjo njihovih pristašev, ki jih oni razglašajo za »kulturnike in umetnike«, tj. »novi borčevski kasti«.

Tudi zaslužni profesor filozofije na teološki fakulteti Janez Juhant ima razumevanje za to, da se »ljudem dojenje psa ne more zdeti umetnost« in opozarja na »anomalije, ki samo določenim ljudem dajejo neke privilegije, ob tem pa so zaradi tega številni prikrajšani, pokojnine se nižajo in številni ljudje zato nimajo možnosti osnovnega preživetja.«

Ukom

Kaj je in kaj ni vrhunska umetnost

Nova Slovenija se je odločila priključiti zbiranju podpisov za razpis referenduma; ob tem ljudskem testiranju vlade se ni drznila stati ob strani. Njen predsednik evropski poslanec Matej Tonin je v Odmevih pojasnil, zakaj so zraven: »Gre za čiste konceptualne razlike, kaj je vrhunska umetnost in vrhunska kultura, kaj je prispevalo k temu, da se je slovenski narod skozi stoletja ohranil. Tukaj gre za bistvene razlike.« V največjem slovenskem dnevnem časopisu, kot ga nekateri imenujejo, so ga poučili, da ni poklican soditi, kaj je umetnost in koncept, o tem sodi le Upravni odbor Prešernovega sklada.

Toninova izjava je precej nespretna. Pritrjuje vladni strani, pa tudi večinskemu mnenju umetnikov in kulturnikov, da bo to referendum o umetnosti, o njenih konceptih in merilih vrhunskosti. Ni tudi jasno, zakaj je omenil vrhunsko kulturo; kot ne bi razumel razlike med »umetniki« in »kulturniki«. V drugi polovici kampanje je SDS njeno težišče še bolj premaknila k pokojninam: to je referendum o izjemnih pokojninah za peščico izbranih. Hitro so ugotovili, da moraliziranje o umetnosti, o posameznih delih in projektih umetnikov, ni najbolj posrečeno. 

Kar je še pred kampanjo izrabila ministrica in umetnostna zgodovinarka Asta Vrečko in odpredavala poglavje o nacistični razstavi degenerirane umetnosti v Münchnu leta 1937. Do 15. maja je v pariškem Picassovem muzeju na ogled razstava, ki postavlja pod drobnogled koncept »degeneracije«, ki ga je nacistični režim uporabljal za diskreditacijo moderne umetnosti.

Lex Rupnik

V oddaji Politično sta se Miran Zupanič in Vinko Möderndorfer ob iztočnici voditeljice zadržala pri Prešernovem nagrajencu Marku Rupniku. (Spomnimo naj na pozive pred časom, da mu jo je treba vzeti.) Kot bi bila zanj napisana določba zakona, ki pravi, da se pravica do dodatka k pokojnini ne prizna osebi, ki je bila pravnomočno obsojena na nepogojno kazen zapora za naklepno kaznivo dejanje, ki je daljša od šestih mesecev. 

Po mnenju zakonodajnopravne službe državnega zbora se s tako različnim obravnavanjem posega v ustavno načelo enakosti pred zakonom. Glede bistvenih značilnosti, pomembnih za priznanje dodatka k pokojnini, so pravnomočno obsojene osebe v enakem dejanskem položaju od drugih oseb z izjemnimi dosežki – ene in druge osebe so dosegle izjemne umetniške dosežke. »Brez obrazložitve takega razloga ni videti, saj sama po sebi kazenska obsodba gotovo ne zmanjša pomena prejšnjih umetniških dosežkov.«

TV Slovenija

Ministrstvo se je odzvalo in vztrajalo pri določbi. V zagovor je podalo to obrazložitev: »V tem primeru bi bilo izplačevanje k pokojnini po tem zakonu neprimerno, saj bi negativno vplivalo na ugled, verodostojnost in splošno javno podobo zakonske ureditve pravice do dodatka k pokojnini.« Dodali so, da pravica do dodatka ne spada med človekove pravice, zato ne pomeni kršenje načela enakosti. Povrh to vprašanje enako ureja že zakon o dodatku k pokojnini za delo in izjemne dosežke v športu. Kako je torej z načelom enakosti pred zakonom obsojenih na zaporno kazen, bomo videli, ko bo ta zakonski člen nekdo spodbijal. Če ga bo sploh kdaj v dogledni prihodnosti.

Jančar: heretičnost literature

V kodo umetnost je zapisana tudi družbena kritika. A nič obveznega. Poglejmo le oceno, kakršno je zapisala v utemeljitvi predsednica žirije, ki je Črtomirju Frelihu nedavno podelila Jakopičevo nagrado za izjemne dosežke na področju umetniške grafike, osrednjo državno nagrado za likovno in vizualno umetnost: »Njegove stilizirane lisice, ki jih sopostavlja z besednimi zapisi kot enakovredno likovno komponento, so pretkane komentatorke družbenopolitične klime v naši državi: so mojstrice besednega humorja, ki so širši javnosti dostopne tudi na spletu.« 

Drago Jančar je na zadnjem knjižnem sejmu, na katerem je predstavljal zbirko esejev Zakaj pisati, dejal: »Od pisatelja se ves čas pričakuje, da se bo bolj angažiral v političnih vprašanjih, vendar je naloga literature mnogo širša, poudarja. Literatura teži k etiki in estetiki in se ne pusti ujeti omejitvam, je prepričan. Literatura stopa čez robove, ruši tabuje in je včasih, kot je spomnil, označena celo za heretično.«

Sašo Radej

Postčloveška faza obstoja Živadinova

Če Maja Smrekar – obraz oziroma telo kampanje SDS, kot je zapisala novinarka Večera Petra Vidali – združuje oziroma povezuje biologijo oziroma znanost z umetnostjo (sprašuje se, denimo, ali obstajajo hibridi med človeško vrsto in drugimi biološkimi vrstami, nemara kar hibridi med biološkimi vrstami in umetno inteligenco), se Dragan Živadinov ubada z možnostjo združevanja vesoljske znanosti z avantgardnim gledališčem.

Živadinov, zadnji moški prejemnik najvišjega priznanja države na polju umetnost, je še vedno lahko prejemnik izjemne pokojnine ne glede na to, kaj se bo dogodilo z zakonom. A menda ni šala, da bo gledališki projekt Noording: 1995–2045 izvedel in se samouničil z izstrelitvijo v vesolje. Igralci naj bi postali »informatizirana tehno telesa« in prešli v postčloveško fazo obstoja. Igralce naj bi zamenjali tehnološki substituti, umetniško znanstveni sateliti; krožili naj bi v orbiti in vsebovali podatke o preminulih igralcih – tudi zapise DNK in biometrične podatke.