Razlogov za iskanje zgodovinskih vzporednic z 20. stoletjem dejansko ne manjka. Sorodnosti med Hitlerjem, Stalinom in Putinom ne moremo spregledati. Evropa je bila pred 85 leti do zadnjega tiho, ker je naivno upala, da bo popuščanje nacističnemu nasilnežu preprečilo izbruh vojne, smo tokrat vsaj toliko na boljšem, da žrtev Putinove agresije nismo pustili na cedilu. 

Čeprav je seveda vprašanje, ali ni bila njegova prva žrtev kar Rusija sama, ruski ljudje, ki so se po desetletju »demokratične anarhije« in svobode govora prebudili v svinčenih časih. Potem je tu Čečenija, s katero je novi vladar Kremlja pred četrt stoletja tako brutalno obračunal – prestolnico Grozni so ruski tanki in topovi dobesedno zravnali z zemljo, da še danes ne vemo, koliko ljudi je tam umrlo. In po Čečeniji je prišla Gruzija, prav tako kaznovana, ker se je uprla diktatu Moskve.

Umirale so tudi ruske preiskovalne novinarke, pa borci za človekove pravice, civilnodružbeni aktivisti, odvetniki, opozicijski politiki … in za vsemi naročenimi umori je bil mali človek s tankimi, ledenimi ustnicami. Vladimir Putin. Včasih se zdi, da pozabljamo na ta temačni del njegove zgodovine, v kateri je polno trupel pogumnih Rusinj in Rusov, ki so se borili proti restavraciji stalinizma. 

In da nanje pozabljajo vsi »junaki« slovenskih družbenih omrežij, nekdanji predsedniki in politiki, intelektualci in vsi, ki neumorno pozivajo Ukrajino k predaji, Evropo pa k prenehanju vojaške podpore. Neverjetno je, da se obračajo izključno k žrtvi, k šibkejšemu, nikoli pa ne naslavljajo svojih peticij in pozivov na Putina, ki je odgovoren za to brutalno vojno. Kako to? Se ga bojijo? Jih je strah povedati resnico? Ali pa se v resnici potihoma strinjajo z njegovo zločinsko politiko?

Putin, ki bi rad na vsak način dosegel premirje v Ukrajini, za kar seveda potrebuje Zelenskega, naj bi si zadal za cilj, da ob dnevu zmage, ki ga Rusi praznujejo 9. maja na Rdečem trgu v Moskvi, razglasi uspešen zaključek »specialne vojaške operacije«. S tem bi svoj pohod postavil v kontekst velike domovinske vojne, kot je njegov vzornik Stalin imenoval obrambo Sovjetske zveze pred nacisti.

Če bo Putinu uspelo doseči ukrajinsko »kapitulacijo«, se pravi priznanje suverenosti nad Krimom in okupacije treh oziroma štirih pokrajin, kar skupaj pomeni približno petino ukrajinskega teritorija, potem bo to zaradi ameriških pritiskov na Kijev. Ker se Zelenski zaveda, da brez podpore Američanov 1200 kilometrov dolga fronta ne bo dolgo zdržala, se Putinu dejansko nasmiha, da bo legaliziral, kar je nasilno in nezakonito okupiral. Evropa bo pogoltnila slino, večji del sveta pa tako ali tako misli, da je ta vojna evropski problem.

Ob spominjanju upora proti okupatorju – pustimo zmedo z datumi in ideološkimi stranpotmi Osvobodilne fronte – in praznovanju zmage nad fašizmom in nacizmom v Evropi nas lahko skrbi nadaljnja ruska agresivnost. Cinično je, da so Rusi v zadnjih dneh še bolj brutalno bombardirali Ukrajino, češ da se ni hotela pogajati o miru in priznati ruske suverenost nad Krimom.

Predstavljajmo si Evropo pred 85 leti, na predvečer velike vojne. Hitler si je pokoril Avstrijo, Češkoslovaško in steguje roke proti Poljski. Evropski politiki so panični, kajti skladišča orožja so prazna, tovarne pa so komaj zagnale vojaško proizvodnjo. Vse je odvisno od strička Sama. Toda Roosevelt izgubi volitve, v Belo hišo pride Joseph Kennedy, poslovnež in bivši veleposlanik v Londonu, ki ne skriva naklonjenosti do avtokratov. O Hitlerju misli, da je dober človek, s katerim se bo lahko dogovoril. Nemci ne bodo nikogar več napadli, potem ko so dobili svoj kos potice, miri nezaupljive evropske voditelje.

Zdaj namesto starega Kennedyja v Belo hišo postavite Donalda Trumpa, Hitlerja pa iz Berlina prestavite v Moskvo. Ukrajina je nekje med Češkoslovaško in Poljsko. Od njenega razkosanja je odvisen nadaljnji potek vojne v Evropi. Če se bo Zelenski strinjal, da Krim in drugo okupirano ozemlje pripadejo Rusiji, bodo morali to Ukrajinci potrditi na referendumu, saj bo treba spremeniti tudi ustavo. In če vse to uspe, je Rusija dobila, kar je želela. Ali bo to potešilo Putinove apetite? Gore orožja, ki vsak dan prihajajo iz ruskih tovarn, bo treba za nekaj uporabiti, zgodovina pa nas opozarja, da se diktatorji spreobrnejo šele, ko se v grob zvrnejo …