Smrt Frančiška sprožila tekmovanje: kdo se je z njim rokoval, kdo mu je bil bližje, kdo lahko žaluje
Slovenija je država, kjer se mnogi še danes spominjajo trenutka, ko je umrl Tito. Dvomim, da se bodo ti ljudje čez nekaj let spominjali, kje so bili ob smrti papeža Frančiška. Na tisti velikonočni ponedeljek sem bila v cerkvi na sveti birmi, kjer je koprski škof msg. dr. Peter Štumpf spoštljivo oznanil papeževo smrt. Vse to je bilo brez komentarjev na družbenih omrežjih in medijskega senzacionalizma, kar me je doletelo šele pozneje.
Smrt papeža Frančiška je po svetu sprožila žalost, a tudi tekmovanje med različnimi krogi, ki so se trudili dokazati, kdo je bil bližje njemu. Pojavili so se številni komentarji, ki so opozarjali na absurdnost takšnega vedenja. Kdo se je rokoval s papežem? Kdo je bil v njegovi bližini? Kdo je upravičen do žalovanja? Takšna tekmovalnost le še dodatno osvetli, kako se lahko zamešajo človeška čustva in politični interesi.
Nekatere televizijske postaje so se znašle pod kritikami, predvsem na družbenih omrežjih. Na britanski ITV so gledalci opazili, da je voditeljica nosila črno jakno čez rožnato obleko, kar je mnogim delovalo neprimerno. V Sloveniji pa so se nekateri zmrdovali nad tem, da so voditelji na TV Slovenija nosili črnino, češ da ob smrti drugih pomembnih osebnosti tega ni. Očitno živimo v svetu, kjer se čustva in spoštovanje do preminulih merijo z merili, ki jih postavljajo mediji in komentarji na socialnih omrežjih.
Papeževa kritika ameriške politike do beguncev je bila jasna: krščanska ljubezen ne sme biti omejena na ožje družbene skupine, temveč mora zaobjemati vse ljudi.
V Sloveniji k temu pogosto doprinesejo znani obrazi, verski laiki, ki pa so tako ali drugače blizu cerkvi kot instituciji in se do nje obnašajo sektaško. Vpliv komunizma je pri nas pustil globoke sledi, saj je cerkev po drugi svetovni vojni doživela represijo, kar je povzročilo, da se je umaknila v zaprte kroge. Nekateri si še danes želijo, da bi bila vera le za »izbrance«.
Papež Frančišek je kritiziral izkoriščanje vere v politične namene, kar je še posebej očitno v ameriški politiki. Njegova kritika JD Vancea in Trumpove politike do beguncev je bila jasna: krščanska ljubezen ne sme biti omejena na ožje družbene skupine, temveč mora zaobjemati vse ljudi. To sporočilo je ključno v času, ko se religija pogosto uporablja za legitimizacijo nacionalizma in avtoritarizma.
Ob izgubi pomembnega duhovnega voditelja se moramo spomniti, da vera ne bi smela biti orodje za manipulacijo, temveč vir upanja in ljubezni. Smrt papeža Frančiška naj bi bila priložnost za refleksijo o tem, kako se lahko religija in duhovnost povežeta z resničnimi vrednotami. Namesto tekmovanja v bližini papeža bi se morali osredotočiti na njegovo sporočilo in na to, kako ga uporabiti za gradnjo bolj odprte in vključujoče družbe.