Brutalno bo in zelo umazano. Kampanja pred prihodnjimi volitvami v državni zbor bo gotovo na nož. Biti ali ne biti, je hamletovsko vprašanje slovenske politike. Priča smo in bomo še enemu političnemu spopadu do zadnjega udarca. Nivo razprave v parlamentu je vse nižji, vse več je primitivizma, osebnega žaljenja in sramotenja. Politična debata gre vedno bolj pod pas tako po zaslugi predstavnikov koalicije kot opozicije. Poslanci se ne poslušajo več, argumenti političnih nasprotnikov ne štejejo, padajo težke besede, politično sovraštvo se samo še stopnjuje.

Še ena neuspešna interpelacija proti vladi Roberta Goloba je minila. Znova smo bili priče političnemu spektaklu, parlamentarnemu resničnostnemu šovu, ki je bil zaradi razmerja politične moči vnaprej obsojen na neuspeh. V opozicijski SDS so slikali vse temno, na drugi strani so se predstavniki oblasti trkali po prsih, da so v tem mandatu naredili več kot katerakoli vlada v zadnjih dvajsetih letih. Lider opozicije, ki med razpravo o interpelaciji ni spregovoril niti besede, v spopade s predstavniki vlade pa pošiljal svojo »pešadijo«, je na poslanskem sedežu ves čas potuhnjeno zrl v svoj pametni telefon. V vzporednem svetu družbenih omrežij je tudi tisti dan igral svojo najbolj prepoznavno vlogo »maršala Twita« in se na večer, ko se je razprava v hramu demokracije potegnila pozno v noč, povabil k Urošu Slaku, da je lahko na dolgo in široko razpredal svoje politične teorije, pozival k predčasnim volitvam, na koncu pa v usta neznanega človeka, ki naj bi ga »srečal včeraj«, položil »grde besede« o Robertu Golobu: »Tip je zaj**** celo državo, zdaj pa bo odletel zaradi enega dopusta.«

Na nacionalni televiziji so istočasno gostili predsednika vlade Roberta Goloba, kjer pa je nova voditeljica Odmevov poskušala posnemati svojega kolega s konkurenčne, komercialne televizije, tudi s tistim njegovim že ponarodelim vprašanjem – ali boste odstopili? Naslednji dan pa je bila še »gospa Erika« v glavni vlogi v svojem resničnostnem šovu, ki bi se iz Tarče lahko preimenoval v Politično kmetijo. Minuli teden po velikonočnih praznikih smo bili tako priča že pravi politični histeriji. Smo namreč globoko v kampanji za bližajoči se referendum naslednjo nedeljo, 11. maja, njena predlagateljica SDS izkoristi vsako priložnost, od interpelacije v parlamentu, shodov pred sodiščem v Celju, do nastopanja na televizijah, za mobilizacijo volilnega telesa.

Majski referendum o zakonu o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke v umetnosti bo najboljša javnomnenjska raziskava razmerij politične moči pred naslednjimi parlamentarnimi volitvami. Tako za koalicijo, ki poziva k bojkotu glasovanja, kot opozicijo, predvsem za SDS, do kod lahko seže njena zgornja meja volilnega telesa. Za zavrnitev zakona je potrebno doseči kvorum, kar pomeni, da bi moralo glasovati PROTI dobrih 338 tisoč volivcev. Če bo SDS, ki se ji je v kampanji pridružila tudi NSI, Ruparjevi upokojenci … na referendumu uspelo mobilizirati zadostno število volivcev, bo to tudi zelo jasno sporočilo, da je četrta vlada Janeza Janše politično povsem realna opcija, v nasprot­nem primeru, če kvorum ne bo dosežen, pa se bo lider opozicije ustrelil v lastno koleno. Tako kot se je na veliki petek, ko je na sodišču v Celju namesto pričakovane obsodilne padla oprostilna sodba v zadevi Trenta in je v vodo padla zarotniška teorija o »krivosodju«.

Izid referenduma bo pomemben kazalec tudi za vladno stran, še posebej premierja Roberta Goloba, ki je v zadnjih tednih na udaru zaradi afere Karigador. Če bo opoziciji uspelo doseči kvorum, bo to gotovo slab signal za politično prihodnost vseh treh koalicijskih strank, še posebej za Gibanje Svoboda in njegovega predsednika, ki napoveduje in si želi še en mandat na čelu vlade. Bolj kot se bliža konec mandata, večja je nervoza v vseh treh poslanskih skupinah koalicije. Ne samo v Gibanju Svoboda, ki mu je podpora v javnomnenjskih raziskavah še najbolj upadla, tudi v SD, ker se bojijo, da bi jim Vladimir Prebilič speljal del volilnega telesa, in tudi v Levici zaradi napovedi izključenega poslanca Mihe Kordiša, da jeseni ustanovi novo politično stranko pod imenom Mi, socialisti!

Prihodnje leto ob tem času bo Slovenija, če ne bo volilni rezultat preveč izenačen, najbrž že imela novo vlado. Do prihodnjih volitev ni več tako daleč, pravo »mesarsko klanje« pa se bo predvidoma začelo že jeseni takoj po parlamentarnih počitnicah. Ne samo med pozicijo in opozicijo, med levico in desnico, med tistimi, ki želijo obdržati oblast in onimi, ki si želijo ponovno vladati. Najbolj krvavi bi utegnili biti obračuni med glavnimi političnimi protagonisti levo od sredine. Tako za politično eksistenco kot za primat. Med Robertom Golobom in Vladimirjem Prebiličem oziroma tistimi, ki sedanjega evropskega poslanca in nekdanjega dolgoletnega župana Kočevja iz ozadja porivajo v slovensko nacionalno politiko.