Otroci so ji pomenili vse, skrb za družino še več. Tomaža sicer ni bilo veliko doma, saj je – zaposlen kot kuhar – delal ogromno. Ljudje so ga hvalili. Da dobro kuha in je vedno na voljo, so rekli.

No, ko se je usodnega dne vrnil iz službe, je bila tudi Sabina že nared. Obljubil ji je, da jo za obletnico poroke pelje na lepše. Otroke sta pustila v varstvu babice, Tomaž je Sabino najprej odpeljal na razvajanje v velnes, nato še na večerjo, potem sta se namenila domov.

A tja nista nikoli prišla. Ne oba, ne skupaj. Med potjo je Tomaž zavil na stransko poljsko potko in ustavil. Luči avtomobila je ugasnil, a pustil brneti motor. Izstopil je, Sabina prav tako.

Nesrečnica ni niti slutila, kaj jo čaka v podobi Tomaževe kuhinjske sodelavke Aleksandre. Sledilo je zahrbtno mahanje z mesarskim nožem in klanje, pri katerem je škropila kri. 

Aleksandra je z gnusnim užitkom zabadala rezilo v Sabino, ta je kričala, jokala in v obupu prosila za pomoč moža Tomaža, ki je le nemo stal ob avtu ter vse skupaj opazoval. Sabina je po minutah, ki jih je gotovo čutila kot morečo večnost, izdihnila, in Aleksandra jo je zakopala v kup gnoja. Čez je nasula seno. S Tomažem sta se poslovila in odpeljala vsak v svojo smer.

Čeprav sem velika ljubiteljica grozljivk, trilerjev, psiholoških trikov in vsega, kar človeku požene adrenalin po žilah, sem ob opisani zgodbi, ki se je lani zgodila na štajerskem koncu, tudi sama dobila kurjo polt. Obšla me je slabost. Vajeni smo poročil o različnih nasilnih dogodkih, ki se po navadi zgodijo v zmanjšani prištevnosti ali impulzivnosti, tako hladnokrvno in do zadnje drobtinice načrtovanega umora pa že dolgo nisem zasledila.

Rada pogledam serije o zločinih, ki kažejo zgodbe o okrutnem kriminalu z vsega sveta in so preplet dokumentarnega materiala ter igranih prizorov, a tiste zgodbe se me ne dotaknejo, saj se dogajajo nekje daleč in se zdi, da se nas ne tičejo. Pregovor pravi – daleč od oči, daleč od srca. To se je zgodilo dobesedno na našem pragu.

Še zlasti pritlehno je novinarsko poročanje o tovrstnem kriminalu. Sama bi težko zadržala čustva, zato se mučnih zgodb izogibam. Osebno poznam nekaj novinark, ki so karakterno neverjetno močne in delo opravljajo več kot profesionalno, a še vedno z najvišjo stopnjo človečnosti. Številni pa na žalost ne iščejo drugega kakor krvi in spermo. V dotičnem primeru se je nekomu zapisalo, da je doma Sabina nosila hlače.

Nekdo drug je dodal, da je Tomaž tarnal, da se zaradi tega počuti izkoriščeno, saj samo on služi denar, za nameček pa ga doma menda nihče ne spoštuje. Večkrat so pripomnili, da je bil daleč naokoli cenjen in zelo dober človek. Kdo bi si mislil! Tako dober človek je bil, a ne, a je psihopatsko opazoval, kako norica kolje mater njegovih otrok! Sabina je Tomaža gotovo iz srca ljubila, da gospod pod masko okroglolične dobričine skriva temno plat, zanjo smrtno usodno, si ni mogla predstavljati.

Vraže pravijo, da vsak od nas v sebi nosi dva volka. Prvi je dobrohoten, drugi hudoben, kateri bo skoči na plano, je odvisno od tega, katerega hranimo. Mi sami odločamo o tem. Sami odločamo o lastnih dejanjih in sami nosimo odgovornost za stvari, ki jih storimo.

Tomaž bi rad vso krivdo za umor zvalil na Aleksandro, a pustil je preveč sledi, da bi mu to uspelo. Kolikor vemo iz sodnih pričevanj, je bil ravno on Mefisto, dirigent zločina, zaslepljena Aleksandra pa priročna marioneta, ki je odigrala glavno vlogo. Dva podivjana volka sta raztrgala nedolžno jagnje. V zaporu bosta dolga leta žulila suho travo in tuhtala, koliko življenj sta v resnici uničila.