Ste si oddahnili, ko je bil vaš nekdanji predsednik Janez Janša oproščen na sodišču v zadevi Trenta?

Sodni proces sem spremljal predvsem z vidika očitne anomalije v našem sodnem sistemu – dolžine posameznih postopkov. Kar se tiče konkretne odločitve sodišča, pa kot veste, nikoli nisem posebej komentiral teh stvari.

Pričakujete, da bo višje sodišče sodbo razveljavilo in zadevo poslalo v novo sojenje?

Ne, sem že relativno zgodaj predvideval, da bo sodba oprostilna. Sodnik, ki dobi štiri zelo različna izvedeniška mnenja, težko izreče obsodilno sodbo. Pričakujem, da bo na naslednji stopnji enak rezultat.

Ne pričakujete, da bi se ponovilo leto 2014, ko je Janša na državnozborskih volitvah kandidiral iz zapora?

Ne, tega ne pričakujem.

Janša je na čelu SDS že več kot 30 let. 24. maja bo kongres, na katerem bodo izvolili novega predsednika oziroma ga bodo samo razglasili, ker ga bodo že pred tem izvolili občinski odbori. Verjetno ni dvoma, da bo zmagal Janša, vprašanje pa je, če bo sploh imel protikandidata. Vam je kaj žal, da ga ne boste mogli izzvati?

Sem predsednik konkurenčne stranke. Od 16. novembra vsak prosti trenutek posvečam ustanavljanju stranke Demokrati. To je bistveno težji posel, kot sem si predstavljal. Predvsem je tako, če nimaš uradne »mašinerije«, ki bi delala stranko zate, ampak moraš vse to vzpostaviti sam. Kar se dogaja v drugih strankah, spremljam samo po medijih.

Ko sva se pred letom dni pogovarjala o vaši politični prihodnosti, ste dejali, da se želite potegovati za predsednika SDS, vendar v soglasju z vodstvom. Kdaj ste spoznali, da to ni mogoče in ste se odločili, da zapustite SDS in ustanovite svojo stranko Demokrati?

Mislim, da je ravno leto naokoli, ko sva se midva pogovarjala za Reporter. To priča o tem, kako v politiki, pa tudi v življenju, čas hitro mineva. Morda je bila ravno izjava v tistem intervjuju potem razlog, da se je znotraj stranke oblikoval močan blok nasprotnikov ideji o moji kandidaturi. Že takrat sem povedal, da kandidatura v nasprotju z večinskim soglasjem v stranki ni obsojena na uspeh. V času do jeseni sem se sam pri sebi odločil, da grem na samostojno pot.

Zaradi imena vaše stranke Demokrati je SDS sprožila upravni spor in zdaj toži ministrstvo za notranje zadeve, ker vam je dovolilo registracijo pod tem imenom. Ste ukradli ime svoji nekdanji stranki?

Ne. Vsakdo, kdor pogleda simbole in ime, ve, da to ni res. Poteze zdravorazumsko ne znam razložiti, a stranka se je pač odločila za to pot. Zanimivo bo spremljati, kakšen bo komentar sodbe, ker sem prepričan, da našega imena sodišče ne bo spremenilo. Bo to vprašanje krivosodja ali sodstva? Verjamem v pravilno presojo sodišča, saj v zvezi s tem že obstaja sodna praksa. Navsezadnje tudi v podjetništvu pri registraciji imen velja, da morata biti najmanj dva znaka razlike, da se lahko ime registrira. Vse to smo predhodno preverili, zato ne pričakujem presenečenj. Je pa grenak priokus. Tak spor v ničemer ne prispeva k razvoju Slovenije, tudi ne k strankarskemu pluralizmu, na koncu koncev tudi ne k odnosom znotraj političnega sistema.

Primož Lavre

Ime Demokrati ni nekaj novega, saj smo že imeli stranko pod tem imenom, ki jo je vodil Igor Bavčar, vemo, kako se je končalo, pozneje pa se njenemu ostanku ni uspelo uvrstiti v parlament. Zakaj niste raje obdržali bolj izvirno ime društva Platforma za sodelovanje?

Iz preprostega razloga. Že ob ustanovitvi društva sem povedal, da društvo ne bo prešlo v stranko. Za ime Demokrati pa smo se odločili, ker smo demokrati po duši. Prisegamo na kulturo dialoga. Ne vlečem nikakršnih vzporednic z neko drugo stranko s tem imenom. Razumem pa parlamentarni sistem in demokracijo kot primarno okolje dialoga, dialoga pa smo sposobni predvsem demokrati po srcu.

V kakšnih odnosih ste s stranko SDS, zlasti z njenim predsednikom Janezom Janšo? Kako sodelujeta v državnem zboru? Se pogovarjata, če se srečata?

Že dolgo ga nisem srečal, tudi zato ne, ker so nas presedli na drugo stran parlamenta. Kot najmanjša stranka ne moreš izbirati, kje sediš, ampak tam, kjer določijo veliki. Zato se poti redko križajo. Če se srečava na hodniku, seveda pozdravim.

Kaj pa z drugimi poslanskimi kolegi iz SDS? Pred kratkim sem vas videl na fotografiji skupaj s Francem Breznikom, kjer ste bili prav v prijateljskih odnosih.

Nisem spremenil načina komunikacije, tudi ne odnosa do ljudi zaradi tega, ker sem se odločil za samostojno politično pot. Opažam pa, da so ga nekateri drugi. Ampak na te stvari gledam tako, da če nekdo zaradi drugačne politične vizije spremeni odnos do tebe, to samo pomeni, da prejšnji odnos ni bil iskren. Na koncu koncev je to koristna informacija.

Kako odgovarjate na očitke, da ste v resnici satelit Janeza Janše in da sta dogovorjena, da boste po volitvah vstopili v njegovo vlado, če jo bo spet sestavljal?

Na to ne odgovarjam. Kdor to ponavlja po vseh teh dogodkih, spremembah, nagajanjih znotraj parlamentarne procedure, bo to govoril še naprej ne glede na to, kaj se zgodi. Škoda je izgubljati čas za prepričevanje tistih, ki so že prepričani. Raje se posvečajmo vsebini in tistim, ki so dovzetni za drugačen pogled v politiki.

Ali drži, da vam je predsednik NSI Matej Tonin ponujal skupno listo za državnozborske volitve, na kateri bi nastopili še stranki SLS in Fokus, v tem primeru bi bili vi skupni kandidat za mandatarja, a ste to zavrnili?

Ne, nikoli ni prišlo do takšnih dogovorov. Sami ste navedli, da bi dogovor vključeval štiri različne politične subjekte. Zagotavljam vam, da se tovrstnih vprašanj ne rešuje v enkratnem pogovoru. Tovrstni projekti potekajo dolgo za zaprtimi vrati, kadar imajo štiri stranke takšen interes. Po mojem vedenju takšnih aktivnosti v slovenskem političnem prostoru še ni.

Niste zainteresirani vi osebno za tako skupno listo, skupaj bi lahko dosegli tudi 20 odstotkov, tako pa tvegate, da drug drugega izrinete iz parlamenta?

Glede rezultata Demokratov na naslednjih volitvah sem samozavesten. Razprava o tovrstnem širokem povezovanju je nekaj, kar prejudicira nastanek politične stranke. Če politična stranka vstopa v partnerstva, ko še ni oblikovala svojih struktur, je avtomatično šibkejši partner v pogajanjih. Moja primarna naloga predsednika Demokratov je, da ustanovim stranko z delujočim strankarskim aparatom, razvejeno regionalno mrežo, močnimi lokalnimi odbori. Torej stranko, ki bo konkurenčna na političnem trgu. Ko bo naša stranka v tej fazi, računam, da bomo nekje do septembra zaključili proces interne krepitve, potem lahko začnemo tudi pogovore o povezovanju onkraj akademskega dialoga. Do takrat je primarni fokus na gradnji stranke.

Koliko lokalnih odborov pa ste že ustanovili?

Zdaj imamo 29 odborov. V marcu in aprilu smo bili zelo aktivni, ustanavljali smo po tri ali štiri odbore na teden. Pozitivna energija, ki seva iz rastoče stranke, nas vse navdaja z velikim optimizmom za razvoj. Pred prvomajskim počitnicami se ta tempo malo umirja, v maju pa imamo že napovedanih 15 novih ustanovitev odborov.

Kdo prevladuje med člani? So to v glavnem člani SDS? Vem, da so tudi nekateri iz Svobode prišli k vam in celo občinska svetnica iz Levice v Sežani.

Različni kadri. Glejte, mi delamo prelom z dosedanjo logiko v politiki. Politika je v svojem bistvu servis državljanom. Vlada je tista, ki naredi življenje državljank in državljanov boljše. Teme, kot so delujoč zdravstveni sistem, boj proti korupciji, varnost, nimajo politične barve. Te teme vsi želimo rešiti, a jih današnja politika ne obravnava dovolj glede na pričakovanja ljudi. Delitev levodesno je zgodovinsko pogojevana z začetnega obdobja parlamentarizma kot sistema upravljanja javnih zadev. Nekje na tej poti se je zgubil zdrav razum. Demokrati se v svojem bistvu zavzemamo za vrnitev zdravega razuma, zdrave kmečke pameti, če želite, v program in ukvarjanje predvsem s konkretnimi rešitvami. Politična demagogija, ki jo zganja en ali drug pol nam je tuja. Demagogija ni namenjena temu, da bi stranke svoj program uresničile, ampak predvsem lažji mobilizaciji že prepričanih volivcev.

Ker Demokrati takšen pristop zavračamo, je naša pot mogoče malo težja in daljša. Ampak Slovenija v tem obdobju potrebuje predvsem to, da povežemo, kar je dobro za slovenski narod. Zgodovina je pokazala, da premoremo veliko dobrega, da smo vztrajni, izobraženi, da smo delavni in da znamo poskrbeti za napredek. A je treba vse to povezati. Pamet je približno enakovredno razdeljena na levo in desno, če avtomatično izključiš en ali drug pol, pač državni čoln na vodi vesla v krogu. Zato Demokrati govorimo o pomenu politične širine, ki jo Slovenija potrebuje naslednja dva mandata.

Glede na to, da so v vaših vrstah tako bivši člani SDS kot Svobode, Levice, tisti, ki prej niso bili nikjer, me zanima, kako se boste uskladili pri ključnem vprašanju, ali iti v levo ali v desnosredinsko vlado.

Sploh nismo tako raznoliki. Ne boste verjeli, koliko zdravorazumskih politikov je v eni ali drugi stranki. Tistih, ki v temelju nasprotujejo tej poenostavljeni delitvi, ki veleva, da ne poslušaš sogovornika samo zato, ker je iz nasprotne politične opcije. Ta filozofija se je usidrala v nas in v naš parlamentarni sistem. Dokaz je že zaplet pri dodelitvi mest v parlamentarnih delovnih telesih. Logično bi bilo, da parlament izkoristi potencial, ki ga imamo poslanci stranke Demokratov, tudi samo na simbolni ravni, saj se razmerja moči ne bi menjala.

Pa zaradi politične kombinatorike in vztrajanja na okopih ena stranka ni hotela prepustiti svojih presežnih mest, druga stranka pa je namenoma izbrala mesta, ki jih mi nismo izrazili kot preferenco glede na naše predhodno udejstvovanje. Končni rezultat je kazanje mišic in nenačelna koalicija dveh največjih poslanskih skupin, ne pa boljše delo parlamenta. Sam bi kot član odbora za zunanjo politiko lahko prispeval k razpravam, ki so pomembne za razvoj Slovenije in EU in zagotovo ne bi deloval destruktivno.

Primož Lavre

Večino članov stranke Demokrati so ljudje v starostni skupini med 35 in 55 let. Torej najbolj zagnan del populacije, ki še ni bil aktiven v političnih strankah in še ni izrazil svoje politične preference za levo, desno, skrajno levo, skrajno desno. Predvsem želijo Sloveniji nekaj dobrega – da prevlada zdrav razum in da se namesto medsebojnega obmetavanja ukvarjamo z razvojem Slovenije. Nimamo več privilegija, da vsaka naslednja vlada razveljavi vse odločitve prejšnje vlade, tudi tiste dobre rešitve, in potem začenja vse na novo. Sodelovanje je nujno za hitrejše in učinkovitejše napredovanje Slovenije.

Izjavili ste, da si želite sodelovati v veliki koaliciji. A če te ne bo, pod kakšnimi pogoji bi sodelovali bodisi v levosredinski bodisi v večinsko desnosredinski vladi?

Ključno je vprašanje koalicijske pogodbe, torej programa, s katerim soglašamo vsi koalicijski partnerji. Nabor konkretnih nalog, ki jih je potrebno narediti v Sloveniji v naslednjem mandatu. Zato vseskozi ponavljam pet ključnih vsebinskih točk, poleg prej omenjenih še ugodno gospodarsko okolje, digitalizacijo in debirokratizacijo. To je tisto, kar je za nas najpomembnejši skupni imenovalec naslednje koalicije. Še bolj eksplicitni bomo po oktobrskem programskem kongresu, ko bomo potrdili predvolilni program. Na podlagi programa se bomo odločali kot politična stranka z visoko ambicijo.

Torej ne izključujete, da bi vendarle podprli četrto Janševo vlado ali pa, da bi vstopili v vlado, ki bi jo vodil nekdo iz leve sredine?

Ne, saj je vendarle naša temeljna doktrina, da sodelujemo. Večkrat sem poudaril, da pojem sodelovanja in politične širine sestavlja sodelovanje dveh najmočnejših, to pa zato, da se izognemo uničevanju vsega, kar je prejšnja vlada dobrega naredila. Od tega bo odvisna naša odločitev, ali gremo v vlado ali ne. Če bomo zmagali na volitvah, bomo sestavili vlado politične širine. Sicer bomo naredili vse, kar je v naši moči, da to naredita dve največji stranki.

Z evropskim poslancem Vladimirjem Prebiličem ste se večkrat srečali in pogovarjali. Izjavil je, da se je že 60 odstotkov odločil za nastop na državnozborskih volitvah. Ali bi z njim sodelovali v skupni vladi? Bi ga podprli za mandatarja?

Ko sem se sam odločil za samostojno politično pot, sem se odločil 100-odstotno, ne 60-odstotno. Zato počakajmo, da dozori še teh 40 odstotkov, preden se začnemo resno dogovarjati. Kot veste, stavim na kulturo dialoga z vsemi, ki imajo politične ambicije.

Se pravi, tega sodelovanja ne izključujete, če bi se on za to odločil?

Večkrat sem povedal, da ne izključujemo nobenega sodelovanja. Politiko izključevanja je treba enkrat za zmeraj zamenjati s paradigmo vsebine. Zaznavanje, kaj dejansko potrebujemo, je bolj ali manj jasno. Pot do tja je različna, ampak to samo pomeni, da je treba več investirati v dialog, da skupni cilj zahteva zelo veliko usklajevanja. Na koncu koncev smo politiki plačani za to, da se nazadnje dogovorimo. To želijo volivci, ne pa tako, da na njihov račun drug drugega obmetavamo.

Pričakujete kakšen nov obraz na volitvah? Za Prebiliča je bivši predsednik Kučan rekel, da ne bi bil več novi obraz.

Do volitev je nekaj manj kot leto dni. Zagotovo se lahko pojavi še kakšen nov konkurent. Roko na srce, v zadnjem obdobju se je pojavilo kar precej politične konkurence, tako da imajo volivci že zdaj široko pahljačo politične ponudbe. Sam ne nasprotujem novi politični ponudbi – tudi v politiki naj velja prosti trg, ljudje so tisti, ki na koncu izberejo. Verjamem pa, da je po več poskusih novih obrazov, ki se dve leti lovijo, potem pa v zadnjem letu poskušajo nadomestiti zamujeno, ta paradigma že rahlo utrujena.

Rekli ste, da bodo volitve prihodnje leto, torej ne verjamete napovedim predsednika SDS Janeza Janše, da bodo predčasne volitve ali že letos.

Saj že tri leta govori v tej smeri, v enem od zapisov je napovedal celo, da bodo že v začetku tega leta. Ampak ključna dramaturgija poteka okoli predsednika vlade. Pri tem mislim predvsem na dva primera pred protikorupcijsko komisijo in tistega pred specializiranim državnim tožilstvom. Glede na to je predsednik vlade zainteresiran, da prehiti razplet teh afer, to pa bi bilo možno, če so volitve zelo zgodaj, torej še pred poletnimi počitnicami.

A je ravno v teh dneh potekel rok, da bi bilo to izvedljivo. Druga možnost je odmikanje volitev v kasnejši, torej redni čas, zato da se afere poležejo. Preostale stranke tako ali tako nimajo ključa v rokah za sprožitev predčasnih volitev. Niti izstop ene od koalicijskih strank ne bi sprožil predčasnih volitev. Demokrati zato načrtujemo svoje aktivnosti kar v časovnem okviru rednih volitev, torej med 15. marcem in koncem aprila prihodnjega leta.

Koliko reform bo po vašem vlada Roberta Goloba izvedla do volitev? Bo med njimi davčna reforma, ki bo razbremenila delo in obremenila premoženje?

Najprej se moramo poenotiti, kaj pomeni beseda reforma. Pod to vlado že en minoren zakon postane reforma. Spomnimo se predsednika vlade, ki je decembra 2022 napovedal, da bo leto 2023 reformno leto, da bo popolnoma spremenil zdravstveni sistem, popolnoma digitaliziral zdravstvo. Pri reformi zdravstvene zavarovalnice, pri čakalnih vrstah in drugih pomembnih vprašanjih zdravstva so potem potegnili ročno zavoro.

Primož Lavre

Minister za zdravje je odstopil in na koncu se je po dveh letih in nekaj mesecih vse skupaj zreduciralo na zakon o zdravstveni dejavnosti, ki ni reforma, ampak je samo škodljiv zakon, ki ga predsednik vlade javno in zelo glasno predstavlja kot reforma. Če se bodo trditve vrhunskih zdravnikov in strokovnjakov v zdravstvu uresničile, bo sprejem tega zakona na koncu pomenil antireformo, ki bo dejansko pospešila proces privatizacije zdravstva, povečala nedostopnosti zdravstvenih storitev in podražila celotni zdravstveni proces.

Kaj pa glede davčne reforme?

Povsem enak vzorec. Tudi tukaj je decembra 2022 predsednik vlade napovedal, da bodo razbremenili obdavčitev dela in povečali obdavčitev premoženja. Pa je potem v eni od oddaj na komercialni televiziji lastnoročno pokopal reformni potencial finančnega ministra, in od takrat nimamo nobene resne davčne reforme. Je pa gospodarstvo dobilo 11 novih davčnih oziroma regulatornih bremen.

Dvomim, da lahko Golobova vlada v zadnjem letu naredi razumno, usklajeno in smiselno reformo, ki bo omogočila razvojni odskok Slovenije v primerjavi z drugimi državami. Če se ne motim, je predsednik Gospodarske zbornice Slovenije celo rekel, da glede na do sedaj videno upa, da vlada ne bo sprejela več nobenega reformnega ukrepa, ker je to zanje bistveno bolje. Z vsako reformo namreč dobijo novo davčno obremenitev, kar jim dela poslovno okolje nepredvidljivo in odganja tuje investitorje.

Ker ste ravno omenili našo gospodarsko zbornico, vi zelo sodelujete z Jocom Pečečnikom oziroma njegovim Klubom slovenskih poslovnežev (SBC). Vas bo ta klub podprl pred volitvami? Koliko donacij ste prejeli od poslovnežev iz tega kluba?

Ne vem, od kod vam informacije, da zelo sodelujem z SBC. Z g. Pečečnikom že dve leti nisva posebej govorila …

Nimate nobenih povezav s podjetniki iz tega kroga?

Veliko povezav imam s posamezniki, ki nam sporočajo, kaj vse je narobe v gospodarstvu. Te pripombe vestno zbiramo tudi zato, ker pripravljamo program konkretnih ukrepov. Pri SBC so me dvakrat povabili v podkast in sem se z veseljem odzval. Odpirajo prave teme. Druge neposredne povezave nimam. Če se ne motim, so se odločili, da pripravijo vsebinski programski okvir pod taktirko Petra Gregorčiča. Osebno to zelo podpiram, ker bo program SBC še dodatno sidrišče za stranke, ki bodo želele naslavljati ukrepe za gospodarski razvoj.

Pa imate kakšne donacije podjetnikov?

V glavnem imamo donacije članstva.

Kako pa ocenjujete delo predsednice države Nataše Pirc Musar, ki vas je premagala v drugem krogu predsedniških volitev 2022? Njeni odnosi s predsednikom vlade Golobom niso najboljši.

Če ste sledili moji kampanji za predsednika republike, sem že v zgodnji fazi poudarjal, kako pomembna je komunikacija med nosilci oblasti v državi. Zato sem takrat napovedal, da če bom izvoljen za predsednika republike, bom vodil redne mesečne dialoge štirih predsednikov institucij v Sloveniji, torej predsednika vlade, predsednice parlamenta in predsednika državnega sveta, skupaj s predsednikom republike. To pa zato, da se izognemo tovrstnim zapletom, ki ne koristijo nikomur, ne predsedniku vlade, ne predsednici republike, še manj Republiki Sloveniji.

Tu mislim predvsem na vprašanje kandidatur in poenotenja stališč v zunanji politiki. Na vodilnih položajih ni mesta za presežni ego posameznih nosilcev oblasti. V prvi vrsti mora biti Slovenija. Namesto rivalstva, kdo bo prej popustil, sta bolj pomembni komunikacija in medsebojni dialog. Vsakič, ko sem bil na obisku pri predsednici republike, sem poudaril pomen in željo po tem, da imata redno komunikacijo s predsednikom vlade.

Največ težav ima s kandidatoma za guvernerja in za varuha človekovih pravic, zato me zanima, katerega kandidata vi podpirate za obe funkciji?

Pogovori s predsednico republike še potekajo, glede na njeno izraženo željo Demokrati ne komentiramo postopka niti naših stališč, dokler predlog ni v državnem zboru. Tega dogovora se držim, svoja stališča sporočamo neposredno predsednici republike, javnosti pa šele takrat, ko se bo odločila za konkretno kadrovsko potezo.

Dve vaši ustanovni članici sta se znašli v kazenskih postopkih. Zoper Aljo Brglez je tožilstvo samo umaknilo obtožnico za sum poslovne goljufije, še vedno pa je v postopku zaradi pomoči pri goljufiji pri pridobitvi evropskih sredstev Suzi Kvas. Kakšen je njen status? Ste ji zamrznili članstvo?

Spet vas moram popraviti, gospa Brglez ni članica Demokratov, gospa Suzi Kvas pa nima nobene funkcije v stranki. Tudi sam ne mislim pripustiti k strankarski funkciji nekoga, ki je v postopku, treba pa se je zavedati, da velja presumpcija nedolžnosti, dokler posameznik ni obsojen.

V katero evropsko stranko se boste vključili? Evropsko ljudsko stranko ali katero drugo?

Sploh se še nismo odločali o tem. Trenutno ustanavljamo lokalne odbore. V tem se bistveno razlikujemo od strank, ki so nastale en mesec ali dva pred volitvami. Politične izkušnje mi pravijo, da je stranka močna, kot je močna njena lokalna baza. Zato vso svojo energijo, čas in podporo somišljenikov dajem v razvoj in rast stranke. Pridobivamo nove člane, uvedli smo tudi novo prakso, da se z vsemi člani enkrat mesečno slišimo po videokonferenci, kar se je izkazalo kot zelo učinkovito sredstvo notranje demokracije in dialoga. Vprašanje, katera evropska politična aliansa je za nas prava, je manj pomembno. Sicer veste, da imam zelo rad zunanjo politiko, ampak v tem trenutku je čas za notranjo krepitev.

Kako kot nekdanji zunanji minister komentirate ohladitev odnosov med EU in ZDA? Koliko škode lahko nova ameriška administracija pod vodstvom Donalda Trumpa naredi EU?

Pravijo, da so desetletja, ko se zgodijo tedni, in tedni, ko se zgodijo desetletja. V transatlantskih odnosih smo zdaj priča slednjemu. Nova ameriška administracija je bistveno spremenila odnos med dvema tradicionalnima zaveznicama, in EU se mora temu prilagoditi. Kot bivši zunanji minister poudarjam, da zdaj ni čas, da bi se ukvarjali s transatlantsko partnerico, ampak se moramo pospešeno ukvarjati z gradnjo nove Evrope, entitete, ki bo investirala v lastno varnost, konkurenčnost in v lastno politično moč v skupni zunanji in varnostni politiki.

Primož Lavre

EU mora oblikovati lastni ekosistem, ki ji bo omogočil dolgoročno preživetje v teh spremenjenih razmerah. S prihodom nove doktrine v ZDA se spreminjajo tudi razmerja sil. ZDA so svoj celotni zunanjepolitični nabor ukrepov osredotočile na tekmo za prevlado s Kitajsko in ob tem pozabile na svojo tradicionalno transatlantsko zaveznico. To je strateška napaka, hkrati pa nam postaja jasno, da se moramo temeljito spremeniti v naslednjih treh letih, ali pa nas ne bo več.

EU ima zapleteno odločevalsko arhitekturo sui generis, ki deluje razmeroma učinkovito v mirnih časih, v časih krize pa gre za preveč kaotičen sistem z množico kavzalnih poglavij, ki onemogočajo premočrtno sprejemanje odločitev. Iz sistema multilateralizma prehajamo v sistem interesnih sfer. Očitno je, da se trije predsedniki treh najmočnejših držav želijo otresti spon mednarodnega prava in sami med seboj dogovarjati za pravila, vsak v svoji ločeni interesni coni. Na nas državljanih EU, ki smo navajeni evropskega načina življenja, pa je, da preko naših politikov ostanemo tisti klic k zdravemu razumu. Še naprej moramo vztrajati na civilizacijski pridobitvi, multilateralizmu. Ampak za uspeh na tem področju se moramo v EU najprej notranje okrepiti.

Bo Trumpu uspelo ustaviti vojno v Ukrajini?

Njegov prvotni načrt je že propadel. Saj veste, obljubljal je, da bo v 24 urah ustavil vojno. Tudi dejanja, ko v Generalni skupščini Združenih narodov pri resolucijah o vojni v Ukrajini in obsodbi Rusije ZDA glasujejo proti, so nekaj, kar je bilo pred pol leta popolnoma nepredstavljivo. Tovrsten vrednostni zasuk ZDA ne pripomore k miru, kvečjemu daje dodatne koncesije agresorju. To se dogaja v času, ko se agresor srečuje s fronto, ki je bolj ali manj stabilizirana na frontni črti in se spreminja v manjšem obsegu, kot bi si Rusija želela. S takimi dejanji se torej krepi Rusija in slabijo možnosti za mir. Bo seveda nastopil tudi čas za pogajanja, je pa pri tem treba biti zelo pazljiv. Popuščanje agresorju pomeni odpiranje nove fronte čez pet let. Ko je bil pred nekaj tedni v Sloveniji Francis Fukuyama, je na predavanju skoraj preroško povedal, da ima EU približno pet let časa, da se ustrezno varnostno okrepi. Drugače bo po njej.

Rusija oziroma ruski despoti razumejo zgolj in samo argument sile, torej strategijo odvračanja. Če je entiteta, ki se jo želijo polastiti, dovolj močna, se bodo takšni invaziji odrekli. V kolikor pa začutijo, da je na nasprotni strani neodločnost, bodo šli brutalno do konca. Zato ima EU relativno malo časa, da oblikuje varnostno strukturo, ki bo dajala dovolj močna varnostna zagotovila. Imamo ravno še dovolj časa, da se nas Rusija ne bo lotila. Če seveda uspe s svojo osvajalsko misijo v Ukrajini, kar pa je veliko odvisno tudi od ZDA.

Danes se težko zavedamo, pred kako ključnimi odločitvami smo. Predvsem zato, ker smo miselno še vedno v obdobju miru in evforije po letu 2004, ko je Slovenija vstopila v EU. V zgolj v dvajsetih letih so se stvari dramatično spremenile, tudi zaradi prepočasnega reagiranja EU in ZDA na akte destabilizacije, ki so pripeljali do zamrznjenih konfliktov v Gruziji in aneksije Krima. Vse to je Rusija preživela brez posledic, vse to je bilo le vaja za Ukrajino.

Vas je zmaga Donalda Trumpa presenetila? Na vprašanje pred ameriškimi volitvami ste odgovorili, da bi raje videli, da bi zmagala Kamala Harris.

Ne, ni me presenetila. Tudi približno sem znal razbrati, v katero smer bo šla nova Trumpova administracija. Razlika med Trump 1.0 in Trump 2.0 je ravno v tem, da se je v njegovem prvem mandatu republikanska stranka nekako odrekla Trumpu. Primoran je bil oblikovati svojo administracijo pretežno iz družinskih članov in poslovnih prijateljev. V drugem mandatu pa je republikanska stranka ugotovila, da lahko s Trumpom doseže še več, kot si je morda pred tem predstavljala. Ponudila mu je popolno podporo v času predvolilne kampanje in tudi kasneje pri oblikovanju administracije. Ta administracija je bistveno močnejša in bistveno bolj premočrtna, kot je bila prva Trumpova vladavina.

Ravno zato poudarjam, da je politika EU, ki bi poskušala ugoditi zahtevam Trumpove administracije 2.0, obsojena na neuspeh. EU v tem trenutku potrebuje predvsem krepitev navznoter, gradnjo močne Evrope na osi Berlin–Pariz–London. Žal ena država te osi ni več članica EU, ampak glede vrednot in strateških usmeritev ima ta trikotnik še vedno podobne cilje. Nova geopolitika in nova era v transatlantskih odnosih silita EU k iskanju dodatnih zavezništev s Kanado, na koncu koncev se odpira tudi vprašanje ravni odnosov s Kitajsko. Sedaj imamo bolj proste roke pri odločanju o novih partnerstvih. Moramo pa poteze vleči odločno in brez notranjih trenj, nasprotovanj. EU se mora preoblikovati v unijo na podlagi poglobljenega sodelovanja tistih, ki želijo sodelovati. Tisti, ki svoje nadrejene raje vidijo v Moskvi ali Washingtonu, naj pač nadaljujejo s svojo strategijo zunaj skupine poglobljenega sodelovanja.

Primož Lavre

Vi ste kot zunanji minister zelo dobro sodelovali z državnim sekretarjem Mikom Pompeom, ki je bil zunanji minister v prvi Trumpovi administraciji, celo po Trumpovem porazu ste ga obiskali v Washingtonu.

Pravzaprav sem zelo dobro sodeloval z obema državnima sekretarjema, republikanskim in demokratskim, kar si štejem predvsem kot diplomatski uspeh glede na to, da sta ti dve stranki na zelo nasprotnih bregovih. Z vztrajno diplomacijo smo pregrizli tudi to oviro. Obisk ob koncu Trumpovega prvega mandata je bil zelo pomemben, ker smo takrat podpisali pismo o nameri o sklenitvi strateškega dialoga z ZDA. To pomeni višjo stopnjo bilateralnega sodelovanja, kjer se oblikujejo stalne delovne skupine glede na posamezne resorje. Na ta način smo vzpostavili vzvod za redne kontakte z visokimi predstavniki ZDA, tudi če se zunanja ministra ne srečata, kot je primer v času ministrovanja gospe Fajon.

Vas položaj zunanjega ministra še zanima?

Meni je zunanja politika vedno zanimiva, vedno me pritegne, tudi še naprej jo z zanimanjem spremljam. Zunanja politika mora biti v funkciji notranje politike, skratka, zunanja politika je sredstvo za uresničevanje nacionalnih interesov. Ampak da je to mogoče, država najprej potrebuje zelo jasno strategijo, kaj sploh želi doseči. Šele nato lahko zunanjo politiko uporabi za dosego teh ciljev. Po tej poti sem želel kreniti kot zunanji minister in mislim, da mi je v dveh letih vsaj v določenih primerih kar dobro uspevalo. V naslednjem mandatu pa se ne vidim na mestu zunanjega ministra.

Kje pa?

Demokrati smo stranka, ki ima najvišje ambicije. Želimo pomembno vplivati na upravljanje naslednje vlade. Če nam volivci tega mandata ne bodo dali, bomo bodisi v opoziciji bodisi v vladi politične širine. Moja vloga je tu manj pomembna. Je pa jasno – lahko si uspešen predsednik stranke in minister, ne moreš biti pa uspešen zunanji minister in predsednik stranke. Preprosto zato ne, ker je uspešen zunanji minister večinoma v tujini. Politika pa se dela doma. Iz tujine pa politike doma ne moreš voditi.

Evropski parlament pa vas ne zanima, ker niste nastopili na evropskih volitvah. Se ne vidite v Bruslju?

To je bila popolnoma zavestna odločitev, spet iz preprostega razloga, ker se stranke ne more ustanavljati iz Bruslja.

Tonin misli drugače.

Ne ocenjujem, kako razmišljajo prvaki drugih strank. Sam na podlagi lastnih izkušenj, torej 25-letne politične kariere ugotavljam, da močno stranko lahko oblikuješ samo od doma. V prihodnje, vsaj za čas najbolj aktivnih let v politiki se ne vidim kot poslanec v Evropskem parlamentu.

Predsedniške volitve pa vas ne mikajo več?

Že ob kandidaturi sem povedal, da politični izzivi zahtevajo celotnega človeka. To pomeni, da je vsaka politična ambicija neponovljiva. Tako se mi zdi tudi prav, da se ne ponavljam. Ljudje imajo priložnost, da izberejo. Če ne izberejo, si pač sam izbereš drug izziv. Jaz sem si ga, zato smo nastali Demokrati, ki bomo pomembna politična sila v Sloveniji z dolgoročno prihodnostjo.