Ena od glavnih zunanjepolitičnih prioritet Trumpove administracije je nedvomno (postopni) razkroj kitajsko-ruskega strateškega partnerstva, kajti ameriški strategi se že vrsto let zavedajo, da je LR Kitajska, ki ima pod ugodnimi pogoji in cenami na voljo strateške adute Ruske federacije (obilne naravne vire, vrhunsko vojaško tehnologijo, dostop do Arktike čez ruska ozemlja itd.), v zelo dobri poziciji, da enkrat v prihodnjih dveh desetletjih s prestola globalnega hegemona izrine ZDA.

Vnovična kandidatura bivšega predsednika ZDA Donalda Trumpa in že vrsto let trajajoča globoka ideološko-politična transformacija tako Demokratske kot tudi Republikanske stranke jasno kažeta na tektonske spremembe v ameriški politiki, gospodarstvu, v bistvu v družbi kot celoti. Povedano preprosto in na kratko: Trumpovi volivci hočejo ubraniti ZDA kot nacionalno državo (posledično nasprotujejo vsakršnemu globalizmu) in predvsem želijo ohraniti oziroma si ponovno zagotoviti sorazmerno visok življenjski standard (posledično ostro zavračajo ilegalne ekonomske migracije in seljenje industrijske proizvodnje v države globalnega Juga).

Nič ne kaže, da bi se vojna v Ukrajini, ki traja že več kot leto dni, kmalu končala. Ravno nasprotno – številni indici kažejo, da bo oboroženi spopad med dvema največjima slovanskima državama trajal še vsaj dve leti, bržkone celo dlje; mogoče je sicer, da bo v vmesnem času dogovorjeno in implementirano kakšno krajše premirje, ki ga bosta obe državi izkoristili za zamenjavo, premestitev in reorganizacijo enot na frontni liniji ter predvsem za oskrbo z dodatnim orožjem in strelivom, nato pa se bo krvavi Vidov ples začel znova. Srčno upam, da se ta res črni scenarij ne bo uresničil, vendar se zavedam, da je to upanje na precej trhlih nogah. Zakaj?