Papež Frančišek je imel odprto vabilo osebno nagovoriti vernike v Sloveniji. Zadnji poskus, ko se je še dalo upati na njegov prihod, je bila organizacija medreligijskega srečanja Foruma za dialog in mir v Evropi in na Balkanu junija 2023.

Za dialog in mir – vnovič v Kopru

Zavzemanje za dialog in mir, to je tisto, kar je tudi v pogovorih z našimi cerkvenimi veljaki in veleposlanikom pri Svetem sedežu pogosto omenjal papež in kar je pričakovalo državno tajništvo. Vzporednico so iskali v Blejskem strateškem forumu, na katerega je lani prišla predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen in leto prej predsednik Evropskega sveta Charles Michel.

Profimedia

Leta 2023 je ob tej priložnosti v Koper prispel drugi človek Cerkve, državni tajnik kardinal Pietro Parolin, ki mu je blizu papeževa usmeritev. Njega se morda še najpogosteje omenja kot tistega »papabila«, ki bi ga kardinali morda izvolili za Frančiškovega naslednika. Na londonski stavnici kotira najvišje. Organizatorji na čelu s koprskim škofom Petrom Štumpfom so pred dnevi potrdili, da bo 14. junija potekal drugi forum z vodilom Skupne vrednote življenja za mir. Na njem bo sodeloval beograjski nadškof kardinal Laszlo Nemet, kdo bo zastopal Sveti sedež, se še ne ve. Tudi tokrat bo forum nagovorila predsednica republike Nataša Pirc Musar, v Koper pa bo prišel še nekdanji predsednik Borut Pahor.

Zid realpolitike

Papež nas je presenetil z vnovičnim potovanjem na Madžarsko na začetku leta 2023. Gotovo ga ni prepričalo populistično priseganje Orbana na krščanstvo, sploh pa ne njegov – glede na evropsko politiko – močno drugačen odnos do migrantov. T. i. jedrno Evropo je papež izpustil, četudi je tam krščanstvo zaradi pohoda sekularizacije najbolj v krizi in bi potrebovala spodbudo nove evangelizacije, nov pastoralni pristop, saj Frančišek velja za pastoralista, uporabljal je izraz pastoralno spreobrnjenje. Nekateri pravijo, da ga mi Evropejci težko razumemo kot Argentinca, a tudi on ni kazal razumevanja za Evropo, ko je na primer v Evropskem parlamentu dejal, da se je postarala in je utrujena. 

Profimedia

A ni šlo za ostarelo Evropo, obisk je bil namenjen posredovanju glede končanja spopadov v Ukrajini; papež je Madžarsko videl kot most do Rusije in Ruske pravoslavne cerkve. Frančišek je ravnal kot realpolitik, zato so si Madžari »zaslužili« obisk papeža (in ne zaradi evharističnega kongresa), ker dolgoletni vladar vodi Putinu naklonjeno politiko. Tukaj je naletel na zid (pa ne le tu, pred dobrima dvema letoma je obiskal tudi Sudan), zla ni bilo mogoče tako zlahka premagati. Nenazadnje je v očeh moskovskega patriarha Kirila Zahod zlo, Putin pa tako kot Stalin ve, da papež nima operativnih oklepnih divizij. Saj jih realno nima niti Evropa – ne glede na to, koliko denarja nameni obrambi.

»Metafizični boj« dobrega proti zlu z Zahoda

Kako hitro dialog naleti na domala nepremostljive ovire, je pokazal pripetljaj, ko je izraelska vlada na omrežju Xhitro in brez pojasnila izbrisala sožalje ob smrti papeža Frančiška. Ko je pred dnevi srbski patriarh Porfirije obiskal Putina v Moskvi, je govoril na las podobno: zahodne sile skušajo razbiti identiteto srbskega naroda in kulture.
Kako je torej s pravoslavjem? Tudi zaradi odsotnosti vodilnega središča, podobnega Rimu v katolištvu, se pravoslavne strukture pogosto naslanjajo na posamezne državne okvire. Kaže, da za vernike v Ruski federaciji to postaja vse bolj usodno. 

arhiv Družine

Patriarh Kiril, ki velja za tesnega zaveznika ruskega predsednika Vladimirja Putina, je agresijo na Ukrajino opisal kot »metafizični boj« dobrega proti zlu z Zahoda. Do edinega srečanja med patriarhom in papežem Frančiškom je prišlo v Havani leta 2016, ko je bil Fidel Castro, ki je oblast izročil bratu, še živ. Kubanskega diktatorja so v mladosti in otroških letih poučevali tudi jezuiti, pripadniki reda, ki jim je pripadal Frančišek. Srečanje je bilo tisti čas razglašeno za zgodovinsko, po papeževi smrti pa ga nihče več ne omenja.

Razkol znotraj pravoslavja

Sicer pa velja, kot nam je v pogovoru pred tretjo obletnico agresije Ruske federacije na Ukrajino dejal izvrsten poznavalec pravoslavja dr. Simon Malmenvall, da se vsaka oblast nekoč konča, Cerkev pa naj bi obstala vse do sodnega dne. Tak je dogmatični nauk tako v katolištvu kot v pravoslavju. Da bi Cerkev svobodno delovala in bi čim več ljudi slišalo oznanilo o Jezusu Kristusu, je ena od njenih nalog iskati poti, kako zmanjševati zunanje ovire, najti skupne točke z minljivimi političnimi oblastniki. Cerkev po eni strani ni tista, ki vlada, je sicer del družbe, vendar ni vladajoči dejavnik. 

Vatican Media

Ekumenski dialog krni skrajno težka izkušnja razkola znotraj pravoslavja, je opozoril Malmenvall, saj je, rečeno v jeziku cerkvenega prava, prekinjeno evharistično občestvo med Rusko pravoslavno Cerkvijo in Konstantinopelskim patriarhatom. To pa sta zgodovinsko dve najvidnejši in tudi danes po vplivu in simbolnem pomenu glavni središči pravoslavja. Posamezne Pravoslavne cerkve so se prisiljene postavljati na to ali ono stran ali pa ravno zaradi tega spora poudarjati svojo nevtralnost. Zaradi vprašanja cerkvene jurisdikcije nad pravoslavnimi verniki na ozemlju Ukrajine je po besedah profesorja pravoslavje v globoki notranji krizi.

Finančni zlom in spolni škandali

Slovenska cerkev, še zlasti njeni vodilni pastirji, je v času pontifikata papeža Frančiška prestala burno obdobje. Znašla se je med kladivom finančnega zloma mariborske nadškofije in nakovalom spolnih škandalov. Vodstvo Cerkve na Slovenskem se je pustilo ujeti tej hipoteki, s tem pa sta se močno okrnili njen glas in verodostojnost, kar hromi njeno pastoralno delovanje, pravi moralni teolog Ivan Štuhec.

SŠK

Nekaj mesecev po izvolitvi papež ni le jedel potice (v Argentini mu jo je spekla tašča njegove nečakinje, ki se je poročila s Slovencem), ampak je ljubljanskemu nadškofu metropolitu Antonu Stresu in mariborskemu nadškofu metropolitu Marjanu Turnšku dal vedeti, da morata odstopiti in se umakniti iz javnosti. Stres je bilo za leto dni tudi »izgnan« iz Slovenije, tako kot je bil leto prej upokojeni ljubljanski nadškof Alojz Uran. Marsikdo od znanih klerikov je bil takrat in je še vedno prepričan, da je bil ukrep preoster, preuranjen in do njih krivičen.

V pogovoru za POP TV je kardinal Rode razkril, da je leta 2013 med konklavami kardinalu Jorgeju Mariu Bergogliju dejal: »Jorge, jutri boš papež. Rekel je, bomo videli, če kaj veljajo slovenske napovedi. In so veljale. Spraševal me je, kaj pravi ta in ta, kakšen je ta in ta kardinal, jaz pa sem ga malo informiral. Se pravi, bilo je zaupanje med nama. Tudi, ko je bil izvoljen, no, imen ne bi smel povedati ... Nekatere pomembne položaje, ki jih kardinali še danes zasedajo v Vatikanu, jih zasedajo po nasvetu, ki sem mu ga dal jaz,« je razkril Rode. Odstopa nadškof Stresa (oba sta kot lazarista bivala na Taboru v Ljubljani) in Turnška ni ustavil; ali je to sploh skušal, o tem še ni bil povprašan.

Kdo vse je informiral papeža Frančiška

Drugače kot nadškofa je nekdanji pater Marko Rupnik (pre)dolgo užival varstvo papeža Frančiška; z njim je bil v prijateljskih odnosih. Tako Turnšek kot Stres nista bila več člana Slovenske škofovske konference (SŠK). Od marca 2022 vodstvo sicer maloštevilne konference sestavljajo njen predsednik novomeški škof Andrej Saje, podpredsednik koprski škof Peter Štumpf in stalni član sveta SŠK celjski škof Maksimilijan Matjaž. V Večeru se je dr. Ivan Štuhec zadržal tudi pri odnosu papeža do Cerkve na Slovenskem.

Profimedia

Potem ko je opozoril, da je za oceno preuranjeno, je spomnil, da po njegovem vedenju pri papežu nista imela osebne avdience dva ključna škofa v Sloveniji, torej Zore in Cvikl. »Vendarle gre za metropolita, ker pomeni, da so določeni kanali iz Slovenije proti Rimu in papežu Frančišku delovali na zelo dvoumen način. To se bo še pokazalo, kdo vse ga je informiral in pod katerim vplivom so bile njegovo odločitve. Vedeti moramo, da se papež ukvarja z vesoljno Cerkvijo in je glede lokalnih cerkva nekako merodajno tisto, kar mu povedo sodelavci. Mislim, da je pri tem marsikaj potekalo tudi tako, kot se po mojem ne bi smelo.«

Cerkvena »reforma« v Sloveniji

Kot smo omenili, v vodstvu SŠK ni niti mariborskega in niti ljubljanskega metropolita. Takšno cerkveno »reformo« je v Sloveniji izpeljal šest let službujoči apostolski nuncij Jean-Marie Speich, naslovni nadškof Sulcija (Italija). 12. aprila je tiskovni urad Svetega sedeža sporočil, da ga je papež imenoval za veleposlanika Svetega sedeža na Nizozemskem. »Menjava nuncija se ne pozna takoj, ko gre za bistvene in velikopotezne odločitve cerkvene strukture, pa prav gotovo,« pravi tiskovni predstavnik SŠK Gabriel Kavčič. Več virov lahko pove, da je nuncij Speich pogosto hodil po robu svojih pristojnosti in že posegal v kompetence škofov. Kar je kmalu postalo nadležno tudi novem predsedniku škof Sajetu.

Profimedia

Konec avgusta 2023 je v svojo škofijo koprski škof Jurij Bizjak inkardiniral nekdanjega iz jezuitskega reda izključenega Marka Rupnika, vendar o tem ni obvestil javnosti. Šele italijanski portal Silere non possum je razkril to prikrito duhovniško umestitev. Takratni koprski ordinarij po pisanju portala ni ravnal na svojo roko, temveč se je posvetoval z apostolskim nuncijem Speichom. Ta je tako v postopku umestitve prevzel avtoriteto, ki je nima, nam je dejal poznavalec kanonskega prava, ki ni hotel biti imenovan.

Škof Štumpf stopi v bran škofu Bizjaku

Podobno legalističen odnos kot celjski škof Matjaž v pogovoru za Večer, je do primera Rupnik štirinajst dni po izjavi predsednika SŠK (v njej se je odzval na razkritje o Rupnikovi inkardinaciji v koprsko škofijo in opozoril, da »skrajeni ukrep v cerkvenopravnem smislu ne more biti razumljen drugače kot kazenska sankcija za huda, nedopustna dejanja«) zavzel murskosoboški škof Štumpf. Škofu Bizjaku je javno stopil v bran, s tem pa je branil tudi nuncija. 

Profesor cerkvenega prava Stanislav Slatinek je prepričan, da se je v preiskavi potrdil sum zlorabe, saj bi sicer primer zaključili po preiskavi. Morebitna oprostitev Rupnika bi škodila ugledu Cerkve in njeni verodostojnosti, je dejal Slatinek, ki meni, da bi tudi pri nas morali Rupnikove stvaritve prekriti, saj pogled nanje lahko boleče vpliva na tiste, ki so zaradi njegovih dejanj prizadeti.

Profimedia

Leto dni po umestitvi Rupnika v koprsko škofijo – kot rečeno, izpeljala sta jo škof Bizjak in nuncij Speich, pozneje pa jo je javno podprl škof Štumpf – je nuncij papežu Frančišku pripravil predlog, naj Štumpfa imenuje za novega koprskega škofa. S tem se je spraznil škofijski sedež v Murski Soboti, koprskemu škofu pa je bila kot apostolskemu administratorju naložena še nadaljnja skrb za soboško škofijo. Potem ko je dve leti in pol koprska škofija čakala na novega škofa, se bodo zaradi volitev novega papeža načakali še prekmurski verniki. No, mogoče bi bilo sicer, da je papež Frančišek papeško bulo imenovanja novega škofa že podpisal, le da še ni bila javno sporočena. Postopki, ki jih je vodil nuncij, so sicer ustavljeni in čakajo na imenovanje novega nuncija.

Ozadje prošnje nadškofa Zoreta za vizitacijo

V Vatikanu se je zataknila tudi apostolska vizitacija poslovanja ljubljanske nadškofije, za katero je že sredi leta 2022 prosil nadškof Stanislav Zore. Posledica? Ves ta čas je nadškofiji oteženo normalno poslovanje, ker se, dokler ne bo poročila o vizitaciji, izogibajo večjih naložb.

Omenili smo izvolitev vodstva SŠK marca 2022. Vodstvo slovenskih škofov je kmalu za tem v avdienco sprejel papež Frančišek. Kot je po vrnitvi domov povedal celjski škof Matjaž v enem od intervjujev, je papeža skrbelo, da bi ekonomski lobiji, ki imajo svoje korenine zunaj Cerkve, instrumentalizirali tudi cerkvene strukture in ljudi. »Zaradi bogastva predvsem ene (nad)škofije, daje celotna Cerkev videz bogate cerkve. Tudi v mednarodnih institucijah tako mislijo. Ne obravnavajo nas več v paketu vzhodnih in afriških revnih Cerkva.« Besede škofa nakazujejo ozadje prošnje nadškofa Zoreta za vizitacijo poslovanja ljubljanske nadškofije.

Nimajo vsi kardinali »vonja po ovcah«

Vse slovenske škofe člane SŠK je na položaj imenoval papež Frančišek. Pri njih je gotovo iskal čim več tistih lastnosti oziroma dejanj, ki jih je tudi sam imel za svoje poslanstvo. Kako je uspevalo našim škofom izpolniti njegova pričakovanja, je drugo vprašanje, a že njihova pisana sestava kaže, da so si med seboj različni. Tudi vsi tisti, ki jim je papež naklonil kardinalski naslov, nimajo kot pastirji vsi »vonja po ovcah«. Ključno vprašanje v teh dneh, ali bo in kako naslednik podaljšal Frančiškovo smer papeževanja, vendarle ostaja odprto, četudi sicer glasen konservativni krog Cerkve ni dovolj močan, da bi, sklicujoč se na progresistične herezije Frančiška, obrnil cerkveno ladjo v protireformsko smer.

Profimedia

Reforme bo moral izpeljati njegov naslednik

Je res s sinodalnim procesom sprožil pozitivni cunami, kot je na Radiu Ognjišče dejala Darja Kalamar Frece, ki je sodelovala v sinodalnem procesu? Ivan Štuhec je celo pred časom dejal, da so duhovniki sinodo prezrli, zdaj pa pravi, da je s sinodo odprl veliko vprašanj, njegov naslednik pa bo moral iz nje potegniti nekatere zaključke, ki jih Frančišek ni. Reforme bo moral torej izpeljati njegov naslednik; položaj pa je podoben tistemu po smrti Janeza XXIII., ki je koncil začel, sklenil pa ga je Pavel VI.
Najdlje je pričakovanje reform seglo s t. i. sinodalno potjo, samostojnim projektom Katoliške cerkve v Nemčiji.

Sinodalna skupščina se je pred dvema letoma zavzela za prošnjo, naj papež znova preuči obveznost celibata za duhovnike. Odločala je o konkretnih reformah za področje Nemške škofovske konference. Tako naj bi denimo ženske in moški, ki niso posvečeni, v prihodnje pri katoliških bogoslužjih lahko pridigali. Uvedli naj bi obrede blagoslovitve za istospolne pare, Cerkev pa naj bi izkazovala več spoštovanja do oseb, ki se dojemajo kot transspolni oziroma svojega spola ne želijo določiti. Sklenili so dodatno okrepiti merila za obravnavo storilcev spolnih zlorab in za preprečevanje teh zločinov. Izglasovali so tudi poziv k odprtju diakonata za ženske v vsej Katoliški cerkvi.