Pergolesi je v svojo idejo vnesel kompozicijske prvine, ki izražajo trpljenje, vero, ljubezen  in spokojnost. Skladno z latinskim besedilom, ki ga je uredil vsestranski operni sodelavec in klasični filolog Matej Prevc. Orkester je bil tokrat solidno pripravljen. Opazi se izjemen angažma dirigenta Ayrtona Desimpelaerja, ki se je zelo zavzeto lotil svojega dela, resno in natančno. Tako kot vedno. Vendar pa se je tokrat zdelo, da orkester ni povsem pripravljen na njegove ideje in mu je težje sledil. Meditativno vzdušje pa so vendarle lepo uspeli pričarati, sploh ko so sledili navodilom dirigenta, ki je vedno znova težil k skladni obarvanosti zvoka godalnega orkestra in izluščil glasbeno idejo trpeče matere, pri tem pa dosledno upošteval skladateljeva navodila za izvedbo. Z vsako kitico nas je glasba popeljala v globjo meditacijo in spokojnost.

Velika zasluga za tovrstno čudovito glasbeno doživetje gre odličnima solistkama, ki sta se nadvse lepo odrezali, pripravili ter glasovno dopolnjevali. Sopranistka Nina Dominko je pridodala izčiščeno lepo svetlo barvo, ritmično in melodično točnost, opazilo se je, da je interpretaciji vdihnila dostojanstvo, materinskost ter odmerjen patos. Mezzosopranistka Nuška Drašček je s svojim glasom lepo potemnila glasbeno linijo in ji dodala interpretativno vrednost razuma in dejstva. Nuška Drašček je vlogo kot vedno naštudirala s tendenco natančnosti ter ritmične in melodične čistosti. Obe solistki sta zagotovo dodatna vrednost samega dogodka in ključno pripomoreta k uspehu koncerta.

Izjemno je potrebno pohvaliti sceno in oblikovanje svetlobe Mislava Kuzmainća, ki se je tokrat zelo lepo zlila z glasbeno mislijo in linijo koncerta. Umestna je scenska postavitev kroga na belem platnu. Svetlobno je ta krog v skladu z glasbeno dramaturgijo osvetljeval ter tej scenski zamisli dodajal dodano vrednost. Tako se nam zdi ta scenski element enkrat sonce, drugič luna, spet kamen pred Kristusovo grobnico. Skupaj z osvetljevanjem platna je to lepo delovalo, diskretno in dopadljivo. Več takih scenskih in svetlobnih rešitev, prosimo.

Vse te dosežke in umetniške lepote pa je žal zmotila oktroirana »koreografija« (Lukas Zuschlag), ki je bila povsem nepotrebna, neprimerna in nerazumna ob takem glasbenem dogodku, skladateljevi zapuščini globoke glasbene meditacije. Nekako je koreografska »zamisel« zameglila tisto globino, ki jo je ustvarila subtilna glasba skupaj z odličnima solistkama. Če smo želeli uživati, smo morali zapreti oči, da nas »koreografija« ni motila pri dojemanju izraznosti glasbe in dobri glasbeni izvedbi. Pri tem želimo pohvaliti sámo mlado baletno solistko Mariyo Pavlyukovo, ki smo jo zaznali kot agilno, izrazno polno z odlično tehniko ter smislom za (klasični) balet. Nje bomo vedno znova veseli na baletnem odru.

Pohvalno je, da je SNG Opera in balet Ljubljana uvrstila to klasiko na svoj repertoar ravno pred veliko nočjo in na veliki petek. Na ta dan je omembe vredna tudi pohvalna ura izvedbe ob 15. uri, saj bi veljajo še kdaj kako predstavo izvesti (na primer ob 16. ali 17. uri), ko večina ljudi zaključi naporni urnik in se prepusti glasbeno-scenskim užitkom v gledališčih. Ob današnjem kaotičnem in stresnem svetu se priležejo tudi popoldanske ure za obisk opere. Veljalo bi, da bi se ta koncertna izvedba Stabat Mater izvedla še kdaj, ne le za veliko noč, saj so se solisti in godalni orkester SNG Opera in balet Ljubljana z dirigentom Ayrtonom Desimpelaerjem lepo potrudili. Ko bodo, če bodo, to koncertno izvedbo oratorija ponovno uvrstili v program ali na gostovanja, se lahko z mirno vestjo odpovedo koreografskim »domislicam«. Muziciranje na tako visokem glasbenem nivoju prevzame slehernega obiskovalca. Naj bo glasba tudi tukaj v ospredju in zažari v svoji osnovni namembnosti.  

SNG Opera in balet Ljubljana

Giovanni Battista Pergolesi: STABAT MATER, scenski oratorij