Mnogi Američani so spihali prah z lepakov, s katerimi so 2016 pozdravljali vročico ob »politični revoluciji« neodvisnega senatorja iz Vermonta Bernia Sandersa. V takratni predsedniški kampanji so mladi, predvsem študentje odkrili njegova desetletja stara sporočila o pohlepu milijarderjev, nepravičnem gospodarstvu in povrnitvi moči v roke ljudi. 

Ponavlja jih že vse od začetka svoje politične kariere, po letih na obrobju pa demokratični socializem ni bila več zmerljivka, ampak bojni klic kandidata, ki je dolgo mešal štrene izbranki vrha stranke, nekdanji zunanji ministrici Hillary Clinton. Razpleta se spomnimo, Sanders pa je vseeno ostal vpliven glas med demokrati. Stranka je nato v prvem posttrampovskem zasuku na levo nekoliko preslišala njegov ekonomski populizem in prevzela iz akademskih krogov izhajajoče progresivne politike za večjo družbeno pravičnost.

Osem let kasneje se znova potolčena izgublja v iskanju smisla in prihodnosti, Sanders pa v ozadju znova prevzema vajeti in razgreva na tisoče Američanov po vsej državi. Pri 83. letih je prestar za naskok na politični vrh, sploh po ameriški izkušnji z opešanim Joejem Bidnom. A ga na nizu zborovanj, imenovanih Boj proti oligarhiji, spremlja novi up politične revolucije, newyorška poslanka Alexandria Ocasio-Cortez (AOC). »Potrebujemo demokratsko stranko, ki se bo bolj borila za nas ... glasovati moramo za demokrate, ki znajo zagovarjati delavski razred,« je v Los Angelesu pozivala več kot 30.000-glavo množico. 

Ne samo v liberalni Kaliforniji, njuno sporočilo so slišale množice tudi v konservativnih kotih države, v Utahu, Idahu, Montani, saj se jeza na Belo hišo, ki ruši zvezne institucije, vse bolj kopiči med razočaranimi tradicionalnimi republikanci. Razočaranje je močno tudi med demokrati. »Ne prevzamejo odgovornosti, so povsem brez hrbtenice, ne opravljajo svojega dela,« eden od udeležencev zborovanja v Arizoni ni bil zadovoljen z vrhom stranke.

Ugibanja o porazu

Mesece po novembrskem polomu je demokratska stranka še vedno razpeta med številne razlage, zakaj so lansko jesen izgubili. Kar pomeni, da bo še toliko težje našla učinkovito strategijo za naprej, če ne razumejo vzrokov poraza. Eni krivijo Bidna in njegovo vztrajanje pri drugem mandatu, kljub temu da je pri 81. imel vse več dni, ko ni zmogel naporov vodenja države. Kar je pomenilo, da so le dobre tri mesece pred volitvami menjali kandidata. 

Profimedia

Drugi pravijo, vsega je kriva Kamala Harris, ki naj bi bila že na volitvah 2020 slaba kandidatka, zato jo mnogi tudi lani niso videli kot najboljšo izbiro kljub izrednim razmeram. Ne, politika stranke je bila pravilna, le da volivci tega niso vedeli, ker jih niso dovolj nagovarjali na družbenih medijih in v spletnih oddajah, trdijo tretji analitiki. »Preveč prebudniški« je očitek, da se je stranka v kulturnem boju osredotočila na podporo odrinjenim skupnostim, predvsem transspolnim osebam, ter na ukrepe za raznolikost, enakost in vključenost (DEI), republikanci pa so to izrabili za več deset milijonov dolarjev vreden propagandni napad.

Demokrati so postali stranka univerzitetno izobraženih in za univerzitetno izobražene, zato uporablja jezik, ki se delavskemu razredu pogosto zdi pokroviteljski in jih odtujuje, pravi kritika o kulturnem elitizmu. Ne gre le za način izražanja, ampak način vladanja, delavski razred se počuti prezrtega, saj je stranka sprejela politiko proste trgovine in druge neoliberalne rešitve, volivci pa se preusmerjajo k novem ekonomskem populizmu republikancev, trdi še ena od teorij poraza. Spet druga opozarja na zasuk v desno pri (zlasti mladih) moških, ki menijo, da demokrate ne zanimajo njihove težave, našli pa so se v mačizmu gibanja MAGA. 

Kar se deloma sklada z mnenjem, da je Trump enkraten pojav, njegovi govori, naj zvenijo še tako trapasto in sprto z resničnostjo, pa odzvanjajo pri mnogih volivcih, ki se poistovetijo s preprosto razlago sveta in težav. Denimo pri priseljevanju, še posebej ker so demokrati pod Bidnom opustili strožjo obmejno politiko njegovih demokratskih predhodnikov, kar je bila voda na mlin Trumpovi najbolj prepoznavni politični ideji o zaprtju mej in množičnih izgonih. Ter seveda inflacija, vladajoče stranke so ob dvigu cen po pandemiji serijsko izgubljale volitve ob nezadovoljstvu volivcev, zato naj bi bili demokrati v vsakem primeru v izgubljenem položaju.

Previdna zmernost

»Nismo opravili forenzične analize, kaj je šlo narobe. In pika.« je prejšnji teden na tovrstno kakofonijo opozoril tudi guverner Kalifornije Gavin Newsom, ki velja za enega od demokratskih predsedniških kandidatov na volitvah 2028. Dejal je, da ni več prepričan, kaj demokratska stranka v resnici predstavlja, kdo jo vodi ali kam želi iti. Precej jasno je, v katero smer odhaja guverner. Letos je začel objavljati spletne pogovore, na prve tri pa je povabil vplivne in zelo konservativne mnenjske voditelje desnice, s katerimi je ubral tako spravljive tone, da je sprožil ogorčene odzive v svoji stranki. A je kritike zavrnil kot kratkovidne, saj ima trojica veliki vpliv na delovanje sedanje vlade. 

»Morda bi jim morali pozorneje prisluhniti ali pa vsaj poskusiti razumeti, kaj počno in kako uspešni so pri tem ter se iz tega kaj naučiti,« je poudaril. In dodal, da se bodo demokrati v nasprotnem primeru težko ponovno pobrali. Pobiranje je povsem ustrezen izraz za stranko, ki se sooča z eno najnižjih izmerjenih priljubljenosti v zgodovini, je v opoziciji v vseh vejah oblasti, opazno manjši je tudi njen vpliv v sodobnem medijskem prostoru.

Newsom je del demokratskega krila, ki zagovarja zasuk proti sredini, s katerim naj stranka precej ublaži svoj kulturni boj, saj naj bi z njim odvrnila nebele in svojo nekdaj tradicionalno bazo, delavske volivce. Subtilni znaki kažejo, da so mnogi demokrati na tihem že sprejeli poraz pri priseljenski politiki, vprašanjih pravic transspolnih oseb ter pri politik raznolikosti, enakosti in vključenosti. Nekdanji minister za promet Pete Buttigieg, prav tako eden od morebitnih kandidatov v 2028, je s svojega profila na omrežju x potihoma odstranil zaimka on/njega. 

Profimedia

Objava osebnih zaimkov je bila med progresivnimi politiki znak podpore transspolni skupnosti in razumevanja novih spolnih identitet. Umik so razpihali na desnici, saj bivši minister živi v istospolnem zakonu in premika tovrstne meje v ZDA. Hkrati je luciden in spreten sogovornik, ki pogosto nastopa na konservativnih medijih, predvsem televiziji Fox News, kjer zna prepričljivo predstaviti in zagovarjati demokratske poglede. Na videz drobno dejanje tako kaže na moč Trumpovih napadov in na odpor proti progresivnim pobudam, ki ga je predsednik zanetil pri delu javnosti.

»Delajmo se mrtve«

Vprašanje je, ali gre le za začasen nihaj ali dolgoročnejši premik družbe. Skrb, da je identitetna politika prehitro naredila korak preveč, je moč zaznati tudi med delom progresivnih demokratov. Faiz Shakir, vodja Sandersove predsedniške kampanje 2020, opozarja na rastočo razliko z delavskim razredom in »stranko, ki jo veliko bolj skrbijo raznolikost in prizadevanja za enakopravno vključevanje kot ekonomska pravičnost«. V takšnem kontekstu je ponovno vstajenje senatorja Sandersa skoraj samoumevno. 

Marksist stare šole dialektičnega materializma razumevanje družbe gradi na razrednih odnosih, na obsojanju korporativne moči in moči najbolj premožnih, še posebej v politiki, na izraziti dohodkovni neenakosti, na dostopu do zdravstva in šolstva. Vse drugo so zanj le drugotni simptomi, ki se pojavljajo sočasno z boleznijo in jih je potrebno zdraviti, a ob tem pa ne pozabiti na osnovno težavo. Njegov »socializem« že dolgo ni več revolucija s konca šestdesetih, sedaj je socialdemokrat, ki ne razmišlja o strmoglavljenju meščanske hegemonije, ampak njenem izboljšanju.

Sandersova turneja je hkrati strelovod za volivce, ki ne verjamejo Trumpu in njegovim obljubam, naredimo Ameriko spet veliko. Še posebej zato ne, ker zmerni del stranke meni, da je preveč agresiven nastop proti sedanji vladi dvorezni meč. Senator iz Pensilvanije John Fetterman je celo javno kritiziral odpor proti Trumpu. V ameriški strankarski politiki obdobja v opoziciji trajajo vsaj dve leti do vmesnih kongresnih volitev, takrat je upiranje pogosto le kazanje nemoči. Senator Cory Booker je v začetku meseca za dober dan prekinil delo zgornjega doma, ko je 25 ur in pet minut stal za govornico v protest proti Trumpovim politikam. Z desnice so prihajala jedka vprašanja, kaj je bil namen njegovega nastopa, razen da je podrl dolgoletni rekord rasističnega senatorja Stroma Thurmonda z ameriškega Juga.

James Carville, vedno provokativni demokratski strateg, je nedavno celo dejal, naj se demokratska stranka »dela mrtvo« in pusti, da kaotična izkušnja Trumpovega vladanja sesiri odnos volivcev do republikanca. A ne samo Sanders, tudi nekdanji kandidat za podpredsednika Tim Walz obiskuje republikanska okrožja in verjame, da je to priložnost za spopad z desnico na njihovem terenu. Še posebej zato, ker se mnogi republikanski kongresniki ne želijo soočiti z jezo volivcev na lokalnih zborovanjih.

Sivolasi aktivisti

Poročila s Sandersovih shodov pravijo, da množica narašča, udeleženci pa se otresajo občutka nemoči v vse bolj temačnem obdobju ZDA. Njihova čustva so od začetnega šoka in frustracije prešla v ogorčenje zaradi neučinkovitih odzivov Demokratske stranke, sedaj narašča strah, da drsijo v avtoritarnost, da predsednik državo spreminja v nekaj, česar ne prepoznajo več. Povezava s podobno mislečimi je zato še toliko bolj pomembna. 

Profimedia

Kelsey Gowing je na shodu v konservativni zvezni državi Idaho za časnik New York Times opisovala občutek, da je »vsak dan nova grozljivka«, še posebej ob osamljenosti v okolju, kjer je »obkrožena z ljudmi, ki razmišljajo povsem drugače kot jaz«. Sredi dvorane je »z eno od svojih le dveh liberalnih prijateljic« navdušeno opazovala gnečo, še posebej v zvezni državi, kjer je Trump jeseni zmagal z več kot 30-odstotnimi točkami prednosti. Obe sta prišli »poslušat načrt, kako se lahko borimo proti tej norosti«.

Pred osmimi leti se je začetna osuplost po porazu Clintonove hitro preobrnila v upor proti Trumpu, ob njegovi prvi prisegi je na pohodu žensk po vseh ZDA protestiralo več kot štiri milijone ljudi. Tokrat je protestno gibanje razpršeno, premika se s polžjim tempom, bolj je počasno garanje kot odpor. Februarja so našteli več kot dva tisoč dogodkov, dvakrat več kot februarja 2017, zaradi česar so v organizaciji Harvardov konzorcij za štetje množic, ki spremlja dejanja državljanskega nestrinjanja, dejali, da je odpor »živ in zdrav«, protesti pa »veliko številnejši in pogostejši, kot domnevajo skeptiki«. 

Toda za protestni dogodek so šteli tudi srečanje le nekaj ljudi, ki na univerzah delijo letake, skupno število protestnikov pa je precej manjše. Mnogo med njimi je predanih sivolasih aktivistov, ki se demonstrirajo še iz časov proti vojni v Iraku ali celo v Vietnamu. Velikost množice je pomembna, ljudem daje občutek, da so del nečesa večjega, postanejo eden med mnogimi in občutijo kolektivno navdušenje. »Moč se pojavi med ljudmi, ko delujejo skupaj, in izgine v trenutku, ko se razidejo,« je zapisala filozofinja Hannah Arendt.

Profimedia

Populistična protiutež

Množičnost hkrati previdnemu delu stranke kaže, da mnogi volivci čakanje na samouničenje gibanja MAGA razumejo kot predajo. Ali celo izdajo. »To so strahopetci,« je bila jasna udeleženka shoda v Kaliforniji. V Arizoni je eden od podpornikov Bernia in AOC dejal, da je »treba odstraniti staro gardo. To je največji boj mojega življenja.« Kar je rahlo nenavadno mnenje ob podpori sivolasega senatorja. A slednji razume jedro trumpizma, prepričanje mnogih Američanov, da so politiki izgubili stik z njihovimi težavami in ne zaupajo več sistemu, na katerega vse težje vplivajo. 

»Ko govorimo o oligarhiji, ne gre samo za ekonomijo. Živimo v koruptivnem sistemu financiranja kampanj, ki milijarderjem omogoča, da kupujejo volitve,« Sanders je s prstom kazal na Elona Muska in njegovih 270 milijonov dolarjev za izvolitev Trumpa. »Ne gre samo za Muska in republikance. Tudi vse preveč demokratov posluša milijarderje in uresničuje njihove interese,« je jasen senator iz Vermonta. Njegova ideja o levičarstvu brez prebudništva temelji na preprosti ugotovitvi, da volivce najprej zanimajo praktična vprašanja – ali imajo službo, ki zagotavlja stabilno preživetje, dobro zdravstveno zavarovanje, možnost univerzitetne izobrazbe za otroke.

Njegova starost se prav tako razblini ob 35-letni Ocasio-Cortezovi, saj jo vidijo kot naravno naslednico gibanja. Preden je bila izvoljena v kongres, je sodelovala pri Sandersovi prvi predsedniški kampanji, sedaj je njegova partnerica na turneji, na družbenih medijih ima skoraj kultno skupino sledilcev. »Ljudje, ki se nočejo podrediti avtoritarnim režimom, bodo vedno zadnja in najmočnejša obramba naše države in svobode,« je nagovarjala zbrane v Los Angelesu. »To gibanje ne temelji na strankarskih oznakah ali testih čistosti, ampak razredni solidarnosti.«

Bernie in AOC razumeta, da si volivci želijo izraziti svojo jezo. Zato je nekaj poetske pravičnosti, da je njun populizem postaj protiutež Trumpovemu populističnemu mešetarjenju z jezo in strahovi Američanov. Prav tako razumeta, da volivci sedaj cenijo voditelje brez dlake na jeziku. »Donald Trump je kriminalec,« je jasna Ocasio-Cortez.