Če začnemo kar pri koncu: v pravnem smislu in glede na pregovorno počasnost slovenskih sodnih mlinov bi se najverjetneje zgodilo to, da bi zadeva podobno kot Patria zastarala. Kar pomeni, da nikoli ne bi z gotovostjo vedeli, ali so trije obtoženci v zadevi Trenta krivi ali nedolžni. Toda to vprašanje je tako ali tako že povsem spolitizirano: privrženci Janeza Janše bi bili v vsakem primeru prepričani v njegovo nedolžnost. Fenomen, ki mu ni para v slovenski strankarski politiki, spominja na načelo, nekoč uveljavljeno v evropskih monarhijah, namreč da monarh (kralj) ne more storiti ničesar v nasprotju z zakonom (angleški The King can do no wrong oziroma latinski Rex non potest peccare), saj je absolutni suveren. In če kralj uživa absolutno imuniteto, so tudi njegovi morebitni grehi brezpredmetni. Kralj je torej v vsakem primeru nedolžen.

Prekletstvo večne krivice

Velik del Janševih zvestih pristašev in volivcev je podobnega mnenja, saj so sveto prepričani, da je bil večni prvak opozicije v zadevi Trenta po krivem obtožen. Še več, verjamejo celo, da je bil v vsej svoji dolgoletni politični karieri sistematično preganjan, po krivem obtoževan in krivično obsojen. Od JBTZ (1988) dalje, primera Patria (2014) vse do celjskega procesa naj bi bil vzorec isti: totalitarna oblast, komunistični režim, se že 37 let trudi, da bi junaka slovenske pomladi politično onemogočil in mu preprečil zmago na volitvah. Še več, Janšo naj bi t. i. globoka država na vsak način želela zapreti.

Matrica političnega zapornika, ki jo dan in noč poganja Janšev obsežni medijski aparat, podprt z armado spletnih vojščakov na družbenih omrežjih, se je tako zakoreninila med trdo desnico, da je dialog postal skorajda nemogoč. Ko je Spomenka Hribar pred skoraj tremi desetletji (1996) napisala knjigo Svet kot zarota, v kateri je obračunala z Janševo slo po oblasti in predvsem njegovimi metodami političnega delovanja, se je zdelo, da pretirava, da iz nje izvirajo osebne zamere in užaljenost. Danes, leta 2025 se zdi, da se ta filozofinja, ki na nekaterih drugih področjih (Putinova vojna v Ukrajini) zagovarja stališča, s katerimi se pač ne moremo strinjati, glede Janše ni pretiravala.

Andraž Purg

Drugače povedano, opaziti je, da se je Janša v zadnjih letih občutno radikaliziral in da je v primerjavi z (drugimi) evropskimi strankarskimi šefi sorodnih strank zakorakal daleč v polje populizma. Kateri evropski politik, čigar stranka je članica Evropske ljudske stranke (ELS), pa si danes privošči tako brutalne napade na državne institucije, pravosodje in še posebej na sodno vejo oblasti? Kateri nekdanji premier z ambicijami, da še četrtič pride na oblast, osebno obračunava ne le s političnimi nasprotniki, ampak zliva žolč tudi na medije, novinarje, publiciste, nevladnike in aktiviste civilne družbe?

Odgovor – nihče, seveda, v bistvu pojasni, zakaj se Janši politični prostor v Bruslju, kjer je dvakrat (2008, 2021) blestel v vlogi predsedujočega Evropskemu svetu, tako oži. In zakaj med konservativci in liberalno desnico v Evropski uniji nima več prijateljev niti zaveznikov. Naslanjanje na Viktorja Orbana ali celo skrajno desnico v Italiji, da ne omenjamo izlivov naklonjenosti do Donalda Trumpa, Marine Le Pen ali nemške AfD (ki so ji zadnje ankete namerile skok na prvo mesto med nemškimi strankami!), bodo SDS po Janševo taktirko slejkoprej – in dejansko je to res le še vprašanje časa – pripeljale do vrat članstva v ELS. 

Da, Janša s svojo iracionalno politično agendo tvega izključitev iz Evropske ljudske stranke. Ni izključeno, da bi predlog za to prišel celo iz Slovenije, če bi seveda »zdrave sile« v Novi Sloveniji zbrale dovolj poguma za to. Argumentov je vsak dan več.

Primož Lavre

Naj prvi vrže kamen …

Analiza spretno skovanega izraza »krivosodje« nas pripelje do večletnega in sistematičnega ustvarjanja nezaupanja do sodstva. Toda v resnici je »greh« mnogo hujši, saj ne gre le za nezaupanje ali ostro kritiko, temveč za dobesedno demoniziranje sodstva in pravosodja, vsaj nekaterih njegovih najpomembnejših nosilcev, čemur lahko rečemu tudi argumentum ad personam. Začelo se je s tožilci in tožilkami, nadaljevalo z vrhovnim sodiščem v času procesa v zadevi Patria, ko je njegov predsednik Branko Masleša postal tarča osebnih napadov in tako ostrih kritik, kakršnih po letu 1990 še ni bil deležen noben slovenski sodnik. 

V poplavi govoric, napol preverjenih informacij in zlonamernih namigovanj je Masleša, ki javnosti sicer ni bil najbolj simpatičen, postal strelovod za vse napake slovenskega sodstva. Deloma si je vrhovni sodnik z nespretno obrambo pred očitki o »ponarejeni diplomi« sarajevske pravne fakultete tudi sam skopal jamo. Nasploh lahko ugotovimo, da slovensko sodstvo katastrofalno komunicira z mediji in javnostjo in da se na minulih napakah niso prav nič naučili.

Vendar pa ne nerodnost pri komuniciranju niti umetno ustvarjeni občutek nedotakljivosti in nedosegljivost tistih, ki sodijo »v imenu ljudstva«, ne moreta biti izgovor za brutalne napade jurišnikov SDS kot tudi Janše osebno na sodno vejo oblasti. Ta zagotovo potrebuje določeno reformiranje, denimo doslednejšo uveljavitev načela javnosti sojenja (razen v primeru mladoletnih oseb), odpravo nesmiselne »cenzure«, ko so v sodbah v imenu ljudstva počrnjena celo imena in priimki pravnomočno obsojenih (!), kot tudi prizadevanja, da bi sodniki delovali bolj v službi ljudstva. S tem bi se dvignil tudi njihov ugled v družbi, ki je danes nizek, morda primerljiv z zdravniki.

Toda reforme sodstva se zagotovo ne dela na ulici, v prtljažniku tovornjaka z megafonom v rokah. Janševi nastopi pred celjskim sodiščem so pomenili nadaljevanje protestnih shodov pred ljubljansko sodnijo med procesom v zadevi Patria. Če je (bil) cilj ustvariti medijski pritisk na sodnike, potem je bila taktika vsaj v celjskem primeru uspešna, kajti sodnica je Janšo in soobtožena oprostila. Takšen zaključek je verjetno zmoten, saj so sodniki pri svojem delu neodvisni. 

Robert Balen

A skozi populistična očala ulice, kjer se je med drugim zaslišal tudi vzklik, da bi bilo treba »ustreliti kakšnega sodnika«, je možno vse. Toda v nasprotnem smislu: sodnica, ki je oprostila Janšo, tega ni storila zaradi pomanjkanja dokazov (kaj šele glasu ulice), ampak zato, ker je dobila takšna navodila »od zgoraj«. Naj se sliši še tako absurdno, ampak velik del volivcev trde desnice temu verjame.

Lustracija kot večna bolečina

Če se vrnemo k teoriji »krivosodja« oziroma javnemu linču vrhovnega sodnika Masleše, ki si ga je privoščila SDS, potem se je že naslednja priložnost ponudila z razrešenim sodnikom Zvezdanom Radonjićem, ki ga je SDS, zato ker je oprostil obtoženega Milka Noviča, sicer člana te stranke, hitro posvojila in vzela v bran. Dejstvo, da je bil disciplinsko razrešen, je bila voda na mlin pristašem teorije »krivosodja«: Radonjića je sistem izločil in kaznoval, ker je »sodil po pravici« oziroma se ni podredil navodilom t. i. globoke države. V vseh primerih je šlo za isto logiko, rdeča nit je bilo spoznanje, da slovensko sodstvo, ki je v resnici »krivosodje«, upravlja nevidna roka stare komunistične garde iz Murgel z Milanom Kučanom na čelu. Ne glede na to, kaj si mislimo o Kučanu, pa drži vsaj to, da ni vsemogočen.

Po logiki teorije o »krivosodju« je za vse anomalije v slovenskem sodstvu krivo to, da ob prelomu s prejšnjim sistemom, kjer je bilo sodstvo podaljšana roka partije, nismo izvedli lustracije, kot so jo nekatere druge dežele bivšega vzhodnega bloka. To prepričanje vsaj deloma ne drži, saj manjka ključni podatek: da 7. člen zakona o sodniški službi (t. i. Pučnikov amandma) v resnici onemogoča imenovanje v trajni mandat tistim sodnikom, ki so v nekdanjem režimu pri svojem delu kršili človekove pravice in svoboščine. Ta določba se po analogiji uporablja tudi pri imenovanju (državnih) tožilcev. Seveda pa je drugo vprašanje, koliko sodniških (tožilskih) kandidatov je v zadnjih tridesetih letih »padlo« zaradi 7. člena. Znan je samo en takšen primer.

Robert Balen

»Krivosodje« kot politični boj

Kakšne politične posledice torej prinaša (ne)pričakovana odločitev sodišča v primeru Trenta? V prvem trenutku po razglasitvi sodbe se je zdelo, da so bili presenečeni vsi – od Janše do 700-glave množice najbolj gorečih pristašev, zbranih pred sodiščem v Celju. A v nadaljevanju je vseeno do izraza prišlo nezaupanje v sistem, kajti Janšev vzklik, da se boj nadaljuje oziroma da se šele začenja, si lahko različno razlagamo. 

Lahko si ga razlagamo kot prepričanje, da bo sodba na višjem sodišču propadla in da se bo sodna kalvarija nadaljevala – in to po možnosti še pred volitvami (kar je teoretično možno, ker sodišča v Celju niso tako obremenjena kot v Ljubljani). To bi prvaku opozicije v resnici koristilo, saj bi potrdilo teorijo o »krivosodju«, ki ga ne izpusti iz svojih krempljev. Za trdo desnico, ki verjame v lik in delo svojega idola, bi bil to dokaz, da želi »globoka država« ponovno spraviti Janšo v zapor in mu s tem onemogočiti zmago na volitvah spomladi 2026.

Toda bistveno je vprašanje, kaj bi si o razveljavitvi sodbe in ponovnem sojenju mislilo skoraj 40 odstotkov volilnega telesa, za katere ankete ugotavljajo, da ne vedo, katero stranko bi volili. Ali Janša cilja nanje? Koliko od te velikanske množice, med katero so seveda različni profili ljudi, vendar je večina vseeno relativno pragmatična, neideološka in se najraje vidi kot »sredinsko usmerjena«, bi v primeru še enega sodnega procesa v zadevi Trenta kupilo zgodbo o krivici, ki se dogaja Janši?

Odgovor je vsekakor intriganten. Načeloma kar precej, seveda pa pod pogojem, da bi Janševa medijska in piarovska mašinerija ponovno sojenje spretno predstavila kot predvolilno maščevanje in poskus, da se Janšo še tretjič spravi v zapor – in to samo zato, ker je parcelo v idilični Trenti leta 1992 ugodno kupil, leta 2005 pa zelo dobro prodal. In zdaj ključna misel tega miselnega obrata: ali bi sodili tudi Janezu Novaku, če bi bil dober prodajalec?

Andraž Purg

Ne glede na dejstva, ki jih je predstavilo tožilstvo (med njimi izstopa zlasti sum navideznega posla in pa to, da je bil obtoženec takrat predsednik vlade, končni kupec pa gradbeno podjetje, ki se je nadejalo državnih naročil), sta lahko prepričani, da ni tako malo ljudi, ki bi zmajevali z glavo ob teh retoričnih bravurah. Janši se dogaja krivica. Spet so se ga lotili, ker se ga bojijo. Zakaj mu ne pustijo zmagati? Takšna in podobna vprašanja bi se čedalje pogosteje pojavljala in na koncu ne bi bila brez vpliva na rezultat volitev. Z drugimi besedami, ponovno sojenje v zadevi Trenta bi Janši koristilo.

Saga se nadaljuje

Zaradi tega je bila oprostilna sodba na veliki petek za prvaka opozicije v strateškem smislu v bistvu slaba novica. Med maratonsko interpelacijsko razpravo minuli teden, ki jo je sprožila SDS, podprli pa sta jo tudi Nova Slovenija in Logarjevi Demokrati, se je Janez Janša držal bolj ob strani. Medtem ko so se strankini poslanci borili s svobodnjaki – izkazala sta se predvsem neutrudni Zvone Černač in mladi up Andrej Hoivik, nosilec referendumske kampanje o »privilegiranih pokojninah« – pa je Janša v glavnem mirno sedel v svoji poslanski klopi in čivkal na omrežju x. Neverjetno je, pravijo poznavalci družbenih omrežij, koliko časa vsak dan preživi na internetu, koliko prebere in objavlja na bivšem tviterju.

Primož Lavre

Morda je med interpelacijsko razpravo, ki se je tudi tokrat končala brez sklepa ali glasovanja, nesojeni obsojenec v zadevi Trenta razmišljal o svojih naslednjih korakih? Kako priti nazaj na oblast, s kakšno strategijo. V sredo zvečer se je nepričakovano pojavil pri Urošu Slaku v informativni oddaji na POP TV, medtem ko je na nacionalki kljub drugačnim internim dogovorom gostoval premier Robert Golob. V enem redkih nastopov izven nadzorovanega medijskega sveta v orbiti njegove stranke je Janša precej populistično zagovarjal referendum o t. i. privilegiranih pokojninah za peščico umetnikov, kot mu pravijo predlagatelji, češ da je to edini način, da se prepreči politično podeljevanje nagrad levičarskim umetnikom »iz naših žepov«.

Za Janšo bo torej prihajajoči referendum – in to je tudi priznal – predvsem nezaupnica vladi Roberta Goloba, za katerega je Slaku citiral misel neznanega misleca, da je »zjebal celo državo, zdaj pa bo odletel zaradi enega dopusta«. Toda ali je to res oziroma ali takšno mnenje ne kaže na izgubo smisla za realnost? Zakaj naj bi Golob »odletel« manj kot leto pred volitvami, kaj naj bi ga spodneslo? Interpelacija, pri kateri niti ni bilo glasovanja? Ali pa poraz na referendumu, na katerem se Janša nadeja predvsem tega, da bo lahko nanj privabiti dovolj ljudi, da bo sploh veljaven?

Primož Lavre

Kajti če mu to ne uspe, ker na referendum ne bo prišlo dovolj volivcev, da bi bil dosežen kvorum, potem bo imel težavo predvsem on. V bistvu bo to za Janšo poraz – in to tik pred kongresom stranke, na katerem računa še na en mandat. Zato je zanj izjemno pomembo, da referendum uspe, ker bo to tudi test dejanske podpore, ki jo SDS uživa med ljudmi.

O tem je ne glede na vse ankete težko soditi. Kakšen je v najboljšem primeru maksimalni domet Janševe stranke? Toda to ni njegova edina skrb. Vsaj tako kot relativna zmaga SDS, ki ta trenutek niti ni vprašljiva, je za Janšo pomemben tudi dober rezultat njegovih bodočih zaveznikov. Je med njimi tudi Logar, ki ga je nekdanji šef ponovno primerjal z Virantom, kar je morda pomenljiva izjava, saj je bila Virantova Državljanska lista leta 2012 nekaj časa koalicijska partnerica SDS (dokler zaradi poročila KPK ni razpadla vlada).

V vsakem primeru drži stara modrost, da je pot do zvezd trnova. Kot stara in prekaljena politična žival je Janez Janša pripravljen veliko pretrpeti za dober rezultat na volitvah. Tudi ponovitev kazenskega procesa ali celo morebitne obsodbe na drugi stopnji v zadevi Trenta. Kajti to bi se povsem skladalo s teorijo zarote o »krivosodju«, na čemer je dvakratni nekdanji premier zadnja leta utemeljeval svoj boj. Janšev boj je brezkompromisen in bo trajal do zadnjega diha. Te neverjetne predanosti pa mu niti najhujši politični nasprotniki ne morejo odrekati.