Zadnji hip, preden so se zaprla vrata, je v vagon potegnil več kot dva metra dolgo torbo. Bila je prevelika za smuči. Zmedeno je pogledal naokrog, ni bil povsem prepričan, ali je na pravem vlaku. Saj gre proti centru Bergna, me je vprašal, še preden se je posedel nasproti. Upam, da, sem mu odgovoril. A niste od tod, od kod pa? Slovenija. Aha, jaz pa iz Južne Tirolske. Simon, me veseli.

Malo je tako kompleksnih likov med slovenskimi intelektualci, kot je bil Zdenko Roter, ki je umrl na začetku avgusta, nekaj dni pred svojim 99. rojstnim dnevom. Morda bo koga zmotila beseda intelektualec, vendar je bil Roter ne glede na svoje kontroverzno povojno obdobje, ko je bil oficir Ozne in Udbe, kasneje vseeno tudi univerzitetni profesor, utemeljitelj sociologije religije pri nas, raziskovalec in pisatelj. Statusa intelektualca mu desni, protikomunistični tabor sicer nikoli ne bo priznal; zanje je bil v prvi vrsti udbovec, režimski zasliševalec in ključna figura v povojni represiji nad Cerkvijo in drugimi nasprotniki komunističnega režima.

Dr. Anžeta Cunka je duhovniški poklic mikal od rane mladosti. Že zgodaj je začutil, kam ga vleče srce, in njegove najljubše igrače, ki jih je kot otrok nosil s sabo na morje, so bile jaslične figurice. Pred petimi leti je bil posvečen v duhovnika, pred dvema letoma pa je nastopil kot upravitelj bolnišnične župnije, ki skrbi za bolnike in tudi zaposlene v UKC Ljubljana, na Onkološkem inštitutu in v Bolnišnici dr. Petra Držaja. Z zanimivim sogovornikom smo se pogovarjali predvsem o delu z bolniki, pa tudi z zdravniki ter o umiranju, zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, pa še o marsičem, saj je dr. Cunk letos uspešno zaključil doktorski študij teologije in ga odlikuje široka razgledanost

Lep, sončen, ne prevroč poletni dan je bil, ko so k zadnjemu počitku položili tovariša Zdenka Roterja. V Rosalnicah, lučaj od Kolpe, so pri Treh farah, pokopali nekdanjega kapetana Ozne, ki, če sodimo po pesmi, ki so mu jo zavrteli na pogrebu, ničesar ni obžaloval.

Ženička, ki bi ji po videzu prisodila kakšnih 80 let, se je počasi, centimeter za centimetrom, dobesedno tako krhko in nesigurno, premikala po Kržičevi ulici v Ljubljani. Bila je še na začetku, pri Dunajski. Pravzaprav ni hodila, drsela je kakor počasni polž. Sicer lepo urejena, diskretno našminkana, je v rokah krčevito stiskala palico in prestrašeno pogledovala naokoli. Več kot očitno je bilo, da je v resni stiski. A ljudje so po tej prometni ulici, kjer domuje kopica trgovinic in tudi zdravstveni dom Bežigrad, mimo nje hiteli, kakor da je gospa nevidna.

Golob brani oblast, Janša jo spet naskakuje. Nova izzivalca na obeh straneh političnega pola – Logar na desni in Prebilič na levi – bosta nastopila le v stranskih vlogah.

»Iz Slovenije ste? Poznam, Ljubljana, Tromostovje,« nas je pred vhodom v cerkev benediktinskega samostana Pomposa – na peščeno ravnico delte reke Pad je bil postavljen v 6. in 7. stoletju – ogovoril krepak Italijan, preden nas je spustil v baziliko, posvečeno sv. Mariji.

Kakšno je tvoje mnenje o konkurenčnem chatbotu – bodi brutalno iskren, smo vprašali nekaj ta hip najpopularnejših programov umetne inteligence (UI). Odgovori so večinoma razočarali, strojna brutalna iskrenost je vse preveč diplomatska, a česa drugega ne gre pričakovati od programov, ki jim je prioriteta všečnost in v prvem stiku z uporabnikom ne razgrnejo vseh kart.

Kar precej sem se trudila, da se izognem romantičnim in erotičnim izlivom Urške Klakočar Zupančič in Bora Zuljana, a me je je Marko Crnkovič s svojim Fokuspokusom spodbudil, da se ju vendarle dotaknem. Bilo bi seveda krivično, nepošteno kar obiti to skorajda erotično javno romanco, glede na to, da Robertu Golobu in Tini Gaber nismo prav nič prizanesli.

Benjamin Šeško, 22-letni slovenski nogometaš, je s prestopom k angleškemu prvoligašu Manchester United končno zaključil eno najzanimivejših prestopnih sag v zgodovini slovenskega nogometa.

Najbolj zgovoren in vsem razumljiv komentar v zvezi s hrvaško vojaško parado ob tridesetletnici Nevihte je bila ugotovitev, da je ena redkih pozitivnih stvari Golobove vlade v zadnjem času to, da na tej procesiji Slovenija ni sodelovala. Če bi bila na oblasti desnica, bi bilo verjetno drugače. Sploh če upoštevamo presenetljiv glasbeni okus njenega vrhovnega voditelja Janeza Janše, ki je bil na začetku julija na Thompsonovem koncertu v Zagrebu.

Isaac, rojen v Argentini, se je pred skoraj desetimi leti preselil v Slovenijo, kjer je našel nov dom, s svojo glasbo pa je osvojil srca slovenske publike. V pogovoru se je dotaknil številnih tem, med drugim tudi svoje globoke povezanosti z obema kulturama – argentinsko in slovensko. Poudaril je, kako pomembna je glasba v njegovem življenju, saj mu omogoča izražanje čustev in povezovanje z ljudmi. Isaac je delil svoje izkušnje o privajanju na življenje v Sloveniji, o tem, kako glasba oblikuje njegovo identiteto ter kako z njo ustvarja varno in prijetno vzdušje na svojih nastopih.

Novinarstvo streljajo, mar ne? Tega si nisem sposodila naključno pri kultnem filmu Konje streljajo, mar ne? izjemnega režiserja Sydneyja Pollacka. Tudi drugi njegovi filmi, kot so Območje somraka, Tootsie, Trije Kondorjevi dnevi in še bi lahko v nedogled naštevali njegove stvaritve, so bili filmi z močnim sporočilom.

Kaj rineš na sever za prvomajske praznike, tam je še zima. Pa bundo obvezno vzemi s sabo, je bil eden od dobronamernih nasvetov, ki sem jih poslušal pred potovanjem na Finsko. Konec aprila je v Sloveniji že zadišalo po poletju, močni sončni žarki so prvič letos pognali temperature proti 30 stopinjam Celzija. Podaljšani vikend se je začel že v četrtek in tudi naslednji dan, 2. maj, je v Sloveniji praznik. Kot nalašč za nekajdnevni pobeg na morje, v sosednjo Hrvaško ali še kam bolj na jug. Sam sem odletel v nasprotno smer.

Svet, v katerem živimo, se vrti hitreje, kot bi si želeli. Vrednote, ki so prednikom nekoč dajale oporo in smisel, so v današnjem času pogosto potisnjene na stranski tir. Namesto njih svet poganjajo tri mogočne sile: denar, informacije in seks. Ko se te tri prepletejo, postane vse skupaj še bolj groteskno in zamegljeno.

Ob omembi juga Italije večina najprej pomisli na mafijo, na težko življenje in revščino. Domenico Modugno pa svojo rojstno Apulijo opeva kot »grenko, a lepo« deželo. Ko ji posvetiš malo pozornosti, kaj hitro prebudi raziskovalnega duha, ki bi se je rad dotaknil, prisluhnil zvokom, se predal barvam in vonjem, ki jo obdajajo, ter začutil utrip življenja teh odmaknjenih krajev. Turisti počasi, a vztrajno odkrivajo tudi ta del Italije in domačini v turizmu vsekakor vidijo svojo priložnost. A Apulija ni razglednica, ki bi jo obesil nad pisalno mizo, da bi si krajšal zimske dneve – je nekaj bolj neposrednega.

Starosta slovenskega in brdskega vinarstva je bil v osemdesetih letih med »uporniki«, ki so se otresli spon zadružništva ter začeli delati in polniti svoje vino. Skoraj štiri desetletja pozneje je Stojan Ščurek eden najbolj znanih in najuspešnejših slovenskih vinarjev, ki pa ne počiva na lovorikah.

»Vova, ljubim te!« je na ves glas in posmehljivo zavpilo dekle, oblečeno samo v črne spodnjice z napisom Dajmo, Rusija! »Vova« je ljubkovalnica za ime Vladimir, a narcistični Putin, egoist in diktator, naziv dojema kot žalitev. Nič čudnega, da je ukrajinska policija nemudoma planila nad protestnico.

4. avgusta 1995 ob petih zjutraj je hrvaška vojska začela silovit napad na položaje samooklicane Republike Srbske krajine. Srbsko paradržavo, ki je obstajala od t. i. balvanske revolucije avgusta 1990, so napadli z letali, raketami, topništvom, oklepniki in pehoto. Okoli 130 tisoč hrvaških vojakov in tri tisoč policijskih specialcev je popolnoma presenetilo sovražnika in že naslednji dan so brez večjega odpora vkorakali v Knin, predsednik Franjo Tuđman pa je 6. avgusta v zmagovitem govoru razglasil, da je Hrvaška osvobojena in da na njenem ozemlju ni več srbskih paravojaških skupin, ki so pred tem zasedale skoraj petino hrvaškega ozemlja. Toda po 7. avgustu je Hrvaška izgubila tudi okoli 150 tisoč etničnih Srbov, ki so v strahu pred maščevanjem v naglici pobegnili v sosednji Bosno in Srbijo.

Za zaključek »življenja« so v koaliciji izbrali referendum o zakonu o asistiranem samomoru – dobri smrti. Lahko bi ga obšli, kot so se izognili drugim pretečim zakonodajnim referendumom, a so očitno prepričani, da jim bo tokrat – nekaj mesecev pred volitvami – ljudsko odločanje naklonjeno. Jim lahko račune prekrižata Aleš Primc in Milena Miklavčič? Kakšna bo usoda zakona, s katerim bi izpolnili na referendumu potrjeno ljudsko voljo, da se na državnozborskih volitvah uvede preferenčni glas?