Konvencija Združenih narodov o genocidu je začela veljati 12. januarja 1951, dobrih pet let po Titovem rodomoru nad Slovenci.

Šele z Rimskim statutom in ustanovitvijo Mednarodnega kazenskega sodišča leta 2002 je mogoče genocid hkrati opredeliti in kaznovati deležnike. Znotraj železne zavese je bilo diktatorjem dovoljeno vse, človeška življenja so bila brez vrednosti.

Za Slovenijo se točno ve, na kateri strani železne zavese je bila. Kakšna je bila cena človeškega življenja, se vidi predvsem po umorjenih ljudeh iz Macesnove gorice, ki še vedno nimajo groba, njihove kosti so še vedno spravljene v PVC vrečah nekje v Škofji Loki. In piše se leto 2026.

Jeseni 2022 je bilo vsem škofijam in župnijam Ruske pravoslavne cerkve poslano molitveno besedilo, v katerem se ni prosilo za mir, temveč za zmago; ta »molitev« pa je bila razglašena za obvezno branje v liturgiji. V njem se od Boga zahteva, naj podeli zmago Sveti Rusiji.

Duhovniki, ki niso hoteli javno izrekati te molitve ali pa so besedo »zmaga« zamenjali za »mir« (in teh ni bilo malo), so bili kaznovani, celo do te mere, da so jim odvzeli duhovniško službo. Tako je koncept »zmage« postal nov element veroizpovedi, katere zavrnitev dejansko pomeni izstop iz Cerkve.

Oglejmo si biografijo patriarha Kirila, ki se je rodil kot Vladimir Gundjajev leta 1946 in je odraščal v času zadnjega sovjetskega verskega preganjanja. Leta 1943 je Josif Stalin postal prepričan, da lahko Ruska pravoslavna cerkev igra pomembno vlogo pri krepitvi domoljubja in samozavesti ruskega naroda in drugih ljudstev Sovjetske zveze.

Zato je obnovil njene uradne strukture, ki so bile uničene v zgodnjih letih boljševizma, in Cerkev je vključil v sistem državne propagande. Približno deset let pozneje, kmalu po Stalinovi smrti, je novi voditelj stranke Nikita Hruščov, ki je med drugim obiskal tudi Velenje, začel aktivno protiversko kampanjo v ZSSR.

Za 12-letnega Volodjo, ki so ga v šoli ustrahovali zaradi vere, so se rodile sanje o novi veličini: dan, ko bo sam sprejel vojaško parado na Rdečem trgu v Moskvi, obkrožen s svojimi verniki. Ruska pravoslavna cerkev je vedno ohranjala tesne vezi z državo.

Uradno se je to sodelovanje, oblikovano po bizantinskem vzoru, imenovalo »simfonija«, kar je pomenilo enakopravno partnerstvo med Cerkvijo in državo. V praksi se je večkrat pokazalo, da je Cerkev izvajala ideološke državne naloge v zameno za določene privilegije.

Stalin ni bil prvi, ki je cerkveni aparat podredil državi. Pred njim so bili ruski carji, še posebej znana sta Peter Veliki in Ivan Grozni. V sovjetskem obdobju so bila vprašanja vere v Rusiji in v drugih državah za železno zaveso »zamrznjena«, kar je preprečevalo reformna prizadevanja, kot so bila tista na drugem vatikanskem koncilu.

Tisti, ki so se izselili v tujino, ne morejo vplivati na spremembe znotraj Rusije, imajo pa dovolj časa, energije in priložnosti, da predelajo to, kar se je zgodilo, in razvijajo druge modele cerkvenega življenja in osebne vere.

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bila prav izkušnja ruske emigracije tista, ki je dala podporo ruskim kristjanom, ki so želeli živeti po evangeliju, ne da bi se prepuščali imperialističnim sanjam.

Kristjani v Rusiji in v tujini, nezadovoljni s trenutnimi razmerami in odgovorni za prihodnost Rusije, še posebej za njeno krščansko skupnost, ne vedo, kdaj se bo ponudila naslednja priložnost za spremembe.

Najhujše, kar se lahko zgodi v bližnji prihodnosti, je ponovitev dogodkov iz devetdesetih let prejšnjega stoletja: dogodkov, ki so rusko družbo, skupaj s Cerkvijo, pahnili v brezno imperialnih sanj. V prvih letih po koncu Sovjetske zveze so mnogi kristjani z Zahoda lahko vzpostavili tesne stike s kristjani v Rusiji.

Danes teh povezav ni več mogoče vzdrževati. Uradni ekumenski stiki so postali nemogoči. Med Rusijo in Zahodom se spušča nova železna zavesa, kar Pravoslavna cerkev celo zavestno podpira, da bi zaščitila pravoslavno krščanstvo pred »sramotnim vplivom Zahoda«.

Kakšna prihodnost čaka Rusijo? Tako v zgodovinski kot v sodobni Rusiji, pa tudi med ruskimi emigranti, obstajajo primeri, da kristjani živijo ločeno od imperializma in militarizma. Ti primeri potrjujejo pravilo in razbijajo »monopol kremeljske propagande nad pravoslavjem«.

Ekumenizma danes ne sestavljajo uradni dogodki za izbrance, temveč komunikacija in skupno delovanje kristjanov različnih veroizpovedi in vseh, ki cenijo krščanske ideje in vrednote.

Konec koncev vojna ni naravna nesreča; vedno se začne v glavah ljudi. Če jo želimo končati in preprečiti v prihodnosti, se moramo pogovarjati z ljudmi, kakršni so, ne pa, s kakršnimi bi si želeli, da bi bili.

Pravijo, da je v centru Velenja čas za žensko. Knapi predlagajo, da občinski svet dokonča »vandalizem«, ki se je začel decembra, odstrani sovjetske simbole in pretopi bron v zvon, na njegovo mesto pa postavi zavetnico rudarjev, sv. Barbaro. Musliman iz Bosne, ki živi v Velenju, me je prosil, naj mu razložim dogajanje glede kipomanije v središču mesta: dejal sem mu, predstavljaj si, da bi vam v Srebrenici danes postavili bronasti kip Radovana Karađića ali da bi ga gledali 49 let. Razumel me je.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.