Kako ublažiti civilizacijski zaton Slovenije (1. del)
Živimo v času, za katerega so značilne spremembe izjemnega obsega.
Živimo v času, za katerega so značilne spremembe izjemnega obsega.
Naslov sem povzel po knjigi Audieja Murphyja V pekel in nazaj, v kateri piše o svojem vojaštvu v drugi svetovni vojni ter povratku v svet miru.
Danes končujem obravnavo slovenskega hlapčevstva. Vem, da je moje pisanje ikonoklastično, da je marsikoga prizadelo, je pa nujno, če se želimo kot odrasli srečati s sabo in s prihodnostjo te družbe.
Iz Cankarjevih del je mogoče razbrati, da je bil Ivan boleče navezan na svojo mater. Snopič njegovih zbranih del, kjer so zbrane zgodbe, ki jih je pisal o materi (izdala jih je Slovenska akademija znanosti in umetnosti), je več kot jasen kazalec njegove čustvene zlorabljenosti in nebogljenosti.
Kakšnih dvajset let in več sem študentkam in študentom na Pedagoški fakulteti v Kopru predaval tudi o Ivanu Cankarju in Francetu Prešernu.
O neracionalnosti slovenske družbe … in njeni nesposobnosti, da bi dojela izzive, ki jih prednjo postavlja prihodnost
Vse, kar je bilo trdno, se spreminja v prah Tukaj parafraziram Friedricha Engelsa in Karla Marxa. Ta sta o tem, da se vse trdno spreminja v zrak, pisala v Komunističnem manifestu iz leta 1848.
Šolstvo, kakršno je danes, kaznuje prizadevne in nadpovprečne, hkrati z njimi pa dobre učitelje, ko nagrajuje podpovprečne in tiste, ki zlorabljajo moč in poznanstva.
Poslanci DZ se slepo podrejajo vladi in vodstvom strank – so vsi sploh zmožni razumeti tisto, kar je napisano v posameznih zakonih?
Družba odvrača pogled od skorumpiranih, izkrivljenih politikov ali se jim klanja. Politiki samomora, ki bi ga spodbudil pritisk nosti in občutek nemoči, ne bodo storili.
Tvorba manjšinske koalicije je že v izhodišču tragikomična, ne morem si je namreč predstavljati v razmerah skrajne polarizacije.
Slovenska družba je ujeta v laži in izkrivljenost, ki jih je treba preseči. Rad bi verjel, da je to mogoče.
Na volitve, ki so bile 22. marca, sem odšel v dvomih in žalosten. Nikakor jih nisem razumel kot izraz zrelosti demokracije na Slovenskem.
S splošno uporabo umetne inteligence (UI) je postalo izdelovanje seminarskih nalog (SN) nekaj, kar je domala samoumevno prepuščeno strojem oziroma računalnikom.
Slovenska družba je od osamosvojitve v letu 1991 pa do danes prišla do roba svojevrstnega političnega razvoja, ki se izteka v brezumnost, v polarizacijo za vsako ceno.
Živimo v utvari, da je Slovenija demokratična država in da je Janša avtokrat, Golob pa demokrat. Nič ni dlje od resnice.
Na kratko bom navedel podatke o volilni udeležbi na državnozborskih volitvah od leta 1992 pa do zadnjih iz leta 2022, torej v razdobju 30 let.
V knjigi Williama Goldinga Gospodar muh so opisani otroci, ki so izgubljeni na otoku daleč od civilizacije.
Sprašujem se, kaj se je zgodilo s to družbo, da se ljudje vse prepogosto vedejo na način, ki je globoko nespoštljiv, ki je nenaklonjen sočloveku.
O slovenskih nekromongerjih, ljudeh, ki žro poštene soljudi in jih prisiljujejo, da jih častijo.