Spopad med Združenimi državami in pasjimi vpregami evropskega dela zveze Nato je odložen do naslednjega mentalnega prdca v Beli hiši. Obstaja upanje, da je evropski vrh v krizi morda le našel hrbtenico in recept, kako obrzdati grožnje iz Washingtona.

Trumpu je treba priznati, da zna zbujati pozornost. Minulo sredo se je v davoško dvorano zgrinjala tako silna množica politikov, poslovnežev, diplomatov, medijskih veljakov in zvezdnikov z vsega sveta, da so mnogi ostali na hodniku in le po zvočnikih spremljali dramatično prelamljanje med vodilno zahodno državo in njenimi vse bolj oddaljenimi zaveznicami.

Desetletja idile, ko so podobno misleči razpravljali o skupni gospodarski in politični prihodnosti, so se razblinjala v dolgoveznem monologu, prepredenem s komaj razumljivimi anekdotami in napol izmišljenimi statističnimi podatki, z žalitvami za gostitelje in večino navzočih.

Toda, kljub občasnim vzdihom utrujenega ogorčenja, je v dvorani hkrati zavladalo olajšanje, saj je ameriški predsednik dejal, da ne bo na silo zavzel Grenlandije, kar bi dokončno razdejalo že tako razmajano zvezo Nato.

Dovolj je bil enodnevni mini zlom borznega trga in Bela hiša se je od groženj premaknila k sporočilu (predvsem za konservativno ameriško javnost), da so zavezništvo Nato premeteno prisilili v »neomejen«, »večen« okvirni dogovor o prihodnosti polavtonomnega danskega ozemlja.

Pripravno brez podrobnosti, je pa zato danska premierka Mette Frederikson dala vedeti, da se Trump lahko pogaja, s komer hoče, a da bosta le Danska in Grenlandija odločali o stvareh, ki se tičejo njiju samih: »Lahko se pogajamo o političnih vidikih, varnosti, naložbah, gospodarstvu. Toda ne moremo se pogajati o naši suverenosti.«

Ko so se v Washingtonu odrekli tudi grožnjam z dodatnimi carinami, so borzni indeksi skočili nazaj proti izgubljenim vrednostim. Svetovni voditelji so dobili nov dokaz, da se Trump hitro upogne, če je pritisk dovolj odločen.

Zunaj desničarskega mehurčka je ponovno zaživela posmehljiva oznaka »TACO« (angleška kratica »Trump se vedno prestraši«) predsednik. Nastala je lani spomladi, ko je napovedal zelo visoke carine, nato pa se ob padcu borznih trgov prestrašil posledic in pristal na precej nižje.

TACO je po eni strani dobra novica, saj pomeni, da obstajajo varovala pred nekaterimi najbolj škodljivimi in nevarnimi vzgibi ameriškega predsednika.

Toda, kot poudarja Arin Dube, profesor ekonomije na Univerzi v Massachusettsu, to še zdaleč ni trajna rešitev. Ko se bodo trgi navadili na ta Trumpov refleks, da popusti ob znakih borznih padcev, bodo precej manj občutljivi za sporne politike Bele hiše, brez njihovega hitrega odziva pa Trump ne bo dobil signala, da se igra z ognjem.

Daljši odzivni čas bo predsednika potiskal vse bliže robu močno škodljivih odločitev, dokler ga nekoč ne bo prestopil.

»Ameriški predsednik se kot vsi ustrahovalci loteva šibkih in popušča pred močnimi. To je eden od razlogov za trenutne težave Evrope: predolgo je bila šibka tako do ruskega predsednika Vladimirja Putina na vzhodu kot do nove grožnje, ki se pojavlja na zahodu,« meni Nicholas Kristof, komentator New York Timesa.

Podobno delovanje ameriškega predsednika pojasnjuje Jeremy Shapiro, vodja raziskav pri mnenjski organizaciji European Council on Foreign Relations. »Zdi se, da svet deli na moč in šibkost, pri čemer je pozoren na moč in ignorira šibkost. Evropejce pa že dolgo vidi kot šibke.«

Odnosi čez Atlantik so bili 75 let predvidljivi, stabilni, celo dolgočasni. ZDA so zagotavljale vojaško moč in strateško vodstvo; Evropa diplomatsko prefinjenost, velik potrošniški trg in moralno legitimnost.

Evropska komisija

Vsak predsednik – od Trumana do Obame – je močno, združeno Evropo obravnaval kot bistveni steber ameriške moči. Potem je prišel Trump in stopnjeval svoj odpor do kontinenta, od koder so prišli njegovi prastari starši.

EU ni bila zaveznica, ampak »vozilo za Nemčijo« (2017 v intervjuju za Bild), »sovražnica« (leto kasneje na televiziji CBS), trgovinski blok, »zgrajen za to, da bi zafrkaval Združene države« (2020 na predvolilnem zborovanju).

Kdor je hotel, je premikanje geopolitičnih tektonskih plošč slišal pred dvema letoma, ko je Trump na predvolilnem zborovanju v Južni Karolini oznanil, da bo Rusijo »spodbudil, naj naredi, karkoli za vraga ji pride na misel« z Natovimi zaveznicami, ki niso dosegle dogovorjenega zneska za obrambne izdatke.

Ni šlo zgolj za običajno Trumpovo neumnost, nevednost ali nepreviden tok misli, ampak za jasno oblikovan pogled na svet, v katerem veliki počno, »karkoli za vraga jim pride na misel«. Le da je takrat malokdo verjel, da je geslo Naredimo Ameriko spet veliko mišljeno geografsko, ne simbolično.

Ideologi poniževanja

Prvič po letu 1945 ameriški voditelj odkrito dvomi ne le o vedenju Evrope, temveč tudi o njeni legitimnosti. Trumpova kritika Evropske unije ni naključna, ampak zakoreninjena na nekaj njegovih dolgoletnih vzgibih.

Eden je prepričanje, da mora za uspeh nekdo drug biti poražen, če nekdo dobi več, mora nekdo drug dobiti manj. Takšen pristop vodi v konflikte, tekmovalnost in nezaupanje, saj se diplomacija ne osredotoča na sodelovanje, temveč na maksimizacijo lastne koristi na račun partnerja.

Hkrati so evropski voditelji lani spoznali, da ne gre le za muhe predsednika, ampak za ideologijo celotne nove vlade.

Če je v prvem mandatu imel okoli sebe nekakšen nadzorni odbor, ki je skušal obrzdati najbolj nevarne zamisli, tokratna konstelacija svetovalcev in zunanjih vplivnežev še krepi njegove instinkte, mnogi med njimi pa imajo odkrito sovražen odnos do EU, njen obstoj razumejo kot oviro za Ameriko.

Na prvem mestu je zagotovo Steve Bannon, evangelist evropskega kaosa. Po odhodu iz Bele hiše je ustanovil The Movement, cilj gibanja je združiti evropsko skrajno desnico in zmanjšati moč in vpliv Bruslja.

Njegove besede, da je EU »globalističen projekt, zasnovan za zadušitev nacionalnih držav« in »tehnokratski sovražnik delovnih ljudi«, nenehno pronicajo v nastope ameriškega predsednika.

Zelo podobno vlogo znotraj vlade igra podpredsednik J. D. Vance. V očeh njegovega nacionalnega konservativizma je unija branik liberalnih vrednot v globalni kulturni vojni med »nacionalisti« in tako imenovanimi globalisti.

Slednje v MAGA-reku označuje nekakšno kabalo politikov, poslovnih voditeljev in mednarodnega uradništva, vseh, ki naj bi dajali prednost mednarodnim institucijam in pravilom pred ameriško nacionalno suverenostjo.

Tako kot mnogi mladi konservativci je tudi Vance prepričan, da so bile »trdnjave liberalne moči v kulturi in vladi« krive za težave prve Trumpove vlade, »zato je bilo treba napasti univerze, možganske truste, fundacije, finančno industrijo in seveda globoko državo, trdi Shapiro. In v očeh gibanja MAGA je Evropa ena od teh liberalnih trdnjav.

Evropa se sooča tudi s trgovinskim delom vladnih politikov, predvsem Peter Navarro, ključni uradnik Trumpove trgovinske politike v drugem mandatu, podpira agresivne ukrepe, vključno s carinskimi pritiski, da bi EU na ta način prisilili v preoblikovanje njenih politik v korist ZDA in njenih korporacij, predvsem tehnoloških podjetij.

Podoben in še vedno močan vpliv ima trgovinski predstavnik iz prve vlade Robert Lighthizer. V ozadju vedno preži Stephen Miller, neizvoljeni mračni ideolog vlade, v njegovih rokah so vzvodi tako domače kot varnostne politike sedanje vlade.

Interesi omenjenih so različni, včasih si celo nasprotujejo, toda skladni so pri pogledu, da je že obstoj Evropske unije ovira za Ameriko.

Evropsko treznjenje

V Bruslju je bilo hitro jasno, da Trumpova druga vlada – milo rečeno – ne bo posebej prijazna do Evrope. A so menili, da bodo lahko z njo sklepali dogovore. Kar se je včasih sprevrglo v komaj prebavljiva prilizovanja predsedniku. Za zaprtimi vrati so nekateri diplomati EU brutalno iskreni.

»Po letu 2016 smo si štiri leta govorili, da je Trump enkraten primer. Nato smo se pod (Joejem) Bidnom štiri leta pretvarjali, da je travma mimo. Trumpova ponovna izvolitev je dokazala, da je travma sistem,« je bil iskren visok evropski uradnik.

Tako leto dni po Trumpovi vrnitvi v Belo hišo čezatlantski odnosi niso več sredi »težavnega obdobja«, ampak valeča se strukturna kriza, v kateri vsak spor grozi z eksistenčnimi posledicami za zaveznike.

Ivan Krastev, strokovnjak za evropsko politiko in stalni sodelavec Inštituta za humanistične vede na Dunaju, je prepričan, da smo priča prelomnici evropskega odnosa do Washingtona. To kažejo mnogi odzivi v Davosu.

»Do zdaj smo bili zelo popustljivi, tudi pri carinah, v upanju, da bomo tako dobili Trumpovo podporo Ukrajini. A je prečkal preveč rdečih črt. Biti srečen vazal je eno, nesrečen suženj nekaj povsem drugega,« je bil slikovit belgijski premier Bart De Wever.

Podobne misli je izrazil poljski premier Donald Tusk: »Popuščanje je vedno znak šibkosti. Evropa si ne more privoščiti šibkosti – niti do sovražnikov niti do zaveznikov. Popuščanje ne prinaša rezultatov, le ponižanje.«
Vodilni politiki EU glasno poudarjajo uporabo ostrih ukrepov, tudi tako imenovano »trgovinsko bazuko«.

Gre za evropski mehanizem protiukrepov, kadar tretje države z gospodarskimi pritiski skušajo EU ali njenim članicam vsiliti politične odločitve. Prvotno je bil zasnovan kot ščit pred kitajskim gospodarskim ustrahovanjem, sedaj postaja varovalo pred grožnjami Washingtona.

To ne bi prineslo samo nove dajatve, ampak EU omogočilo, da bi lahko še bolj zaostrila pravila delovanja za tehnološka podjetja, kot so Alphabet (Google), Meta (Facebook), Amazon, ali pa upočasnila procese za odobritev novih izdelkov. Ker je tehnološki sektor gonilo ameriške rasti, bi bile posledice za Belo hišo v volilnem letu še toliko bolj boleče.

Evropski poslanci so prejšnji teden poudarjali, da je unija s 450 milijoni potrošnikov gospodarska velesila, ki se lahko upre ZDA, če uporabi moč svojega trga in pravil.

Medsebojna menjava blaga in storitev je leta 2024 znašala okoli 1680 milijard evrov. EU je v ZDA prodala nekaj več blaga, ZDA so imele presežek pri storitvah, seštevek kaže na precej uravnotežen trgovinski odnos.

Nemudoma so zamrznili potrjevanje julija lani sklenjenega trgovinskega dogovora med EU in ZDA ter napovedali, da bodo uvedli dodatne carine na uvoz za okoli 93 milijard evrov ameriških izdelkov, kot so viski ali motorna kolesa Harley-Davidson.

Politične diverzije

Evropska enotnost je pogosto bolj deklarativna kot resnična. V resnici unijo še vedno razjedajo globoke razpoke, ki onemogočajo hitrejši in odločnejši odziv.

Nemčija in Francija sta paralizirani v medsebojnih sporih o obrambni integraciji, subvencijah in energetski politiki; severne države zavračajo južne predloge o skupnih fiskalnih instrumentih; vzhod vztraja pri bistveno ostrejšem odnosu do Rusije kot zahod.

Nekatere članice – zlasti Madžarska in deloma Slovaška – še naprej stavijo na tesne osebne vezi z Washingtonom in Trumpom, druge – predvsem baltske države in Poljska – se bojijo, da bi zaostrovanje z ZDA ogrozilo njihovo varnost.

Najbolj očiten primer razkroja je Madžarska, ki je še lani do zadnjega trenutka blokirala finančno pomoč Ukrajini in s svojim vetom izsiljuje Bruselj za dodatne koncesije.

Takšne politične diverzije razvodenijo odločnost večine, notranja heterogenost pa omejuje hitrost in ostrino evropskega odziva ter pogosto povzroči, da je EU navzven videti bolj neodločna, kot dejansko želi biti.

Vseeno leto dni po začetku Trumpovega drugega mandata evropski uradniki vse pogosteje govorijo o Združenih državah kot o »nujnem partnerju z nepredvidljivimi nagoni«. Premik ni le psihološki, ampak merljiv.

Nedavna študija o varnosti EU ugotavlja dvomestni padec pozitivnih mnenj o ZDA v ključnih državah članicah med letoma 2024 in 2025, druga raziskava je pokazala, da mnogi Evropejci zdaj Trumpa osebno ne opisujejo kot zaveznika, temveč kot »sovražnika Evrope«.

Evropski parlament

Bolj ko zaupanje v ZDA bledi, bolj se krepijo prizadevanja, da se Evropa otrese odvisnosti od ameriških varnostnih jamstev. Na obrambnih ministrstvih od Pariza do Vilne so oživeli projekti, o katerih so dolgo razpravljali zelo počasi – skupna javna naročila, povezana evropska obrambna industrija, nastajajo scenariji, kako ravnati v morebitni veliki vojni v Evropi, če ZDA ne pridejo na pomoč.

To hkrati kaže, da vse kritike iz Washingtona niso nujno napačne. Drži, da so evropske članice zavezništva Nato od konca hladne vojne za obrambo porabile manj od dogovorjenih dveh odstotkov proračuna, zazibane v navidezno varnost pod perutjo ameriškega vojaškega stroja.

Tudi napadi na energetsko, okoljsko in še posebej politiko priseljevanja pri delu evropske desnice sprožajo glasno odobravanje. Krastov pravi, da je povsem druga pesem ogrožanje evropske suverenosti.

»Zdaj celo Trumpu zelo naklonjena desnica v EU težko reče, da je to, kar počne, sprejemljivo. ‘Bomo res prodali del Evrope, ker si to želi ameriški predsednik?’ Vsi Evropejci čutijo, da jih izsiljuje.«

Trump smrdi tudi na desno

Trumpov pristop požgane zemlje k čezatlantskim odnosom postaja politično tveganje celo za tiste politike, ki so prej imeli precejšnje koristi od sodelovanja z njim.

Končno prihaja v ospredje pravi pomen gesla »Najprej Amerika«. Jordan Bardella, predsednik francoske skrajno desničarske stranke Nacionalni zbor, in Nigel Farage, populistični vodja stranke Reforma UK, sta obsodila ameriške grožnje glede Grenlandije in uporabo carin kot prisilnega vzvoda proti državam, ki bi jih rada vodila.

Oba se skušata nekoliko odmakniti od politika, ki ga evropsko javno mnenje, vključno z njihovimi volivci, vse bolj dojema kot sovražno silo. Celo skrajno desničarska Alternativa za Nemčijo, ki je nekoč odkrito sprejela podporo Trumpove vlade, se trudi preoblikovati svoje stališče.

Bardella je Trumpa obtožil, da skuša Evropo spremeniti v ameriškega podložnika, in dejal, da je njegovo izsiljevanje preizkus moči EU in njene sposobnosti samoobrambe.

Nenadoma je usklajen s stališči svojega ostrega tekmeca, francoskega predsednika Emmanuela Macrona, da je Trumpov agresivni pritisk na Grenlandijo precej »dlje od diplomatskega nesoglasja« in da mora EU uporabiti najtežja pogajalska orožja. Med vse bolj redkimi izjemami so vojščaki madžarskega premierja Viktorja Orbána, ki si še naprej prizadevajo za tesne stike s Trumpom.

»S predsednikom Donaldom Trumpom prihaja mir,« je Orbán pred dnevi oznanil na družbenem omrežju X. Prejšnji teden je podobno veljalo za njegovo slovensko podsekcijo, ki je denimo iz naftalina vlekla zemljevide z obskurnimi projekcijami, da bi tako upravičila Trumpove trditve, da bi bila ameriška kraja Grenlandije v resnici žrtev za skupno varnost Zahoda pred Rusijo (in Kitajsko).

Na družbenih omrežjih je renesanso doživel lanski nagovor danskega evroposlanca Andersa Vistisena iz skrajno desne politične skupine Domoljubi za Evropo, ki je že takrat ameriškemu predsedniku sporočil (in verjetno velja tudi za zgoraj omenjene ideološke kolege iz Slovenije): »Naj uporabim besede, ki jih boste morda razumeli: Gospod predsednik, odj.te.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter