Urban Vehovar: Njihov Bog je postalo zlo
O slovenskih nekromongerjih, ljudeh, ki žro poštene soljudi in jih prisiljujejo, da jih častijo.
Pogled na Reporterjevo predstavitev najvplivnejših ljudi na Slovenskem je grozljiv. Pokaže namreč, da so ljudje, ki usmerjajo slovensko družbo, v velikanski meri politiki.
Na žalost velike večine ni mogoče označiti za dobronamerne posameznike, ki so naklonjeni dobrobiti družbe kot celote. Vidim jih kot roparje, kot gangsterje, ki izkoriščajo svoj vpliv v zasebno dobro ali v dobro ozko omejenih skupin.
Predstavljam si, da je seznam najvplivnejših Slovencev in Slovenk tudi prikaz tistega, kar ta družba je, kar je postala po 35 letih tranzicije. Vendar ne gre le za zadnjih 35 let, gre tudi za tisto, iz česar je nastala. Nič namreč ne nastane iz nič, preteklost neizogibno vpliva na sedanjost.
Na žalost se je tisto, kar naj bi zagovarjala frakcija, ki je osvojila oblast po letu 1943, preobrazilo v gangsterizem. To je vse, kar je ostalo od njene ideologije, poleg neskončne naivnosti in slepote njenih mlajših posnemovalcev.
Na drugi strani ni nič bolje, tudi tam fanatizem briše pred sabo vse, kar je dobrega. Tudi »desnica« se hrani s sovraštvom in goji zlo kot najvišjo vrednoto, četudi je ta v izhodišču zrasla na žalosti.
Vendar »levo« in »desno« še zdaleč ni vse, še zdaleč ne predstavlja slovenske družbe v celoti. Imamo namreč tudi liberalen in konzervativen nazor, ki je veliko širši od same politične usmeritve.
Za nazorsko usmeritvijo, ki jo dojemam kot docela upravičeno in lastno vsakemu človeku, pa je družba. To je največja celota, ki ji neizogibno pripadamo vsi.
So tudi ljudje, ki niso politično usmerjeni, ker so se iz političnega življenja umaknili, ker se jim politika gnusi ali je ne razumejo. Njihov nazor ali pogled na svet je tudi bolj zapleten, deloma je tako liberalen, kot je konzervativen. Mnogi od njih ga tudi ne mislijo. In do tega imajo vso pravico.
Ko gre za liberalni nazor, ga pojmujem tako s stališča človekovih pravic kot s stališča svobodnega ukvarjanja s podjetniško aktivnostjo. Nikakor ga ne vidim kot vsiljevanje svojih zamisli o ustroju in delovanju družbe vsem ljudem, kot prepogosto razmišlja slovenska nova »levica«.
Pri nas je na žalost tako, da se slovenska nova »levica« razglaša za liberalno, pri tem pa liberalno vidi kot to, da je družba predvsem socialna, nikakor pa ne ekonomska celota ali pač celota, ki sprejema različnost med ljudmi.
Ti se razlikujejo glede na svoje sposobnosti, svoje želje, svoja znanja, svojo ustvarjalnost. S tem levica tepta po človekovem dostojanstvu.
Konzervativno, na drugi strani, pa vidim kot to, da vlada in politika nimata pravice, da bi vseskozi posegala v življenje ljudi. Verjamem tudi, da so ljudje sposobni, da na lokalni ravni sami uravnavajo svoja življenja, verjamem v postopne socialne spremembe, prepričan sem tudi, da je treba spoštovati tradicijo in religiozno usmerjenost vsakega posameznika.
Vsakdo je odgovoren za svoje življenje in država ali neka politično-interesna frakcija nima pravice, da bi kratila njegove pravice ali ga prisiljevala, da bi mislil tako ali drugače.
Razvidno je, da menim, da je konzervativno tudi liberalno. Nikakor tudi ne mislim, da konzervativno nima socialnega razsežja. Zato tudi zavračam miselnost, da naj v vsaki družbi prevladuje docela nezamejeno gospodarstvo ali podjetništvo.
Če sem konzervativen, potem to ne pomeni, da sem naklonjen »laissez-faire« ekonomiji. Verjamem pač v tisto, kar je mogoče imenovati za socialno tržno gospodarstvo. V zvezi s tem lahko omenim Janeza Evangelista Kreka, ki predstavlja način razmišljanja, ki je tako konzervativno, kot je socialno.
Na žalost danes prevladuje miselnost, da je religiozno nekaj, kar je enako politično desni usmeritvi, torej Slovenski demokratski stranki Janeza Janše, obenem pa je enako docela svobodnemu gospodarstvu.
Za to je odgovorna SDS, ki socialno vidi zgolj kot del »starega režima«, obenem pa celotno družbo krči zgolj na politično razsežje. Zanjo je konzervativno enako desnemu in desno tistemu, kar je interes družbe kot celote. To, seveda, nikakor ne drži.
Na drugi strani je »levica«, ki še zmeraj izhaja iz tega, da se na Slovenskem srečujemo s kulturnim bojem, torej s spopadom, ki je v prostoru Avstro-Ogrskega cesarstva prevladoval pred 120 leti. Zato je woke mišljenje tudi tako nevarno.
Lepi se namreč na preteklost, obenem pa do skrajnosti poenostavlja družbeno dogajanje. Na drugi strani pa stara »levica« še predobro ve, kaj dela. Sistematično namreč pleni in si polni žepe.
V svojem jedru je woke ideologija izrazito nekritična, ne sprašuje se namreč o izvoru frakcije, ki je Sloveniji vladala desetletja v preteklosti, torej o izvoru stare »levice«.
V tem okviru pristaja na neznanje. Družbo vidi kot ideološki projekt, katerega nosilec je ozko omejena skupina ljudi, ki prihaja s slovenskih družboslovno-humanističnih fakultet.
Ta skupina je tudi izjemno agresivna, ne dopušča tega, da imajo ljudje lastna mnenja, ki se razlikujejo od njihovih. Tudi ona je skrajno omejujoča, lastno pojmovanje sveta ima za nekaj, kar je edino sprejemljivo, kar je liberalno in kar je družba v celoti.
Razvidno je, da nasprotujem ekskluzivizmu enih in drugih, razvidno je, da vidim družbo kot bistveno več od skrajnosti »levega« in »desnega«, ki na Slovenskem nastopata izrazito agresivno, ki družbo sistematično polarizirata, ki nas sistematično uvajata v sovraštvo in častita zlo.
Na žalost danes prevladuje miselnost, da je religiozno nekaj, kar je enako politično desni usmeritvi, torej Slovenski demokratski stranki Janeza Janše, obenem pa je enako docela svobodnemu gospodarstvu. Za to je odgovorna SDS, ki socialno vidi kot nekaj, kar je zgolj del »starega režima«, obenem pa celotno družbo krči zgolj na politično razsežje.
Zaradi tega sem tudi proti slovenski politiki in gospodarstvenikom, ki vse, kar pač imajo, dolgujejo temu, da so podkupili kakšnega politika z »desne« ali še veliko pogosteje z »leve«.
Razlike med njimi so umetne, z njimi mečejo pesek v oči ljudem, ki si želijo, da bi slovenske elite delovale v dobro celotne družbe, ne pa v dobro egoističnih interesov in interesov majhnih skupin.
Spet, zaradi vsega navedenega sem tako zgrožen nad lestvico slovenskih vplivnežev, ki jo je objavil Reporter. Priča namreč o globoko ukoreninjenem gangsterizmu, ki je ključna značilnost slovenskih političnih in gospodarskih elit (tukaj se opravičujem tistim redkim, ki so na lestvici, pa so pošteni in delujejo v dobro skupnosti). Tukaj ni skupnosti, ni interesa, ki presega osebni egoizem in osebno izkrivljenost.
Treba se je vprašati, ali na Slovenskem sploh obstaja kakršenkoli posameznik ali organizacija, ki zagovarja pozitivne vrednote.
Ali sploh obstaja kdorkoli, ki vidi Slovenijo kot celoto, ki presega ozko politično usmeritev na »levo« ali »desno«? Ali zgled mladim ljudem v Sloveniji nudijo politiki, starši, vodstvo Rimskokatoliške cerkve, gospodarstveniki in izobraženci?
Imajo pošteni ljudje sploh možnost, da se izražajo v javnosti? In ker gre za retorično vprašanje, je že v njem najti odgovor, da je takšnih tako malo in so tako nemočni, da ne morejo vplivati na dogajanje in razmere v tej družbi.
Vendar slovenska družba premore tudi dobre ljudi, o tem sem prepričan.
So se pa v zadnjih desetletjih na najvišje položaje v družbi vzpenjali le pohabljeni ljudje, le egoisti, manipulanti in psihopati.
In če o politikih ne gre izgubljati besed, kaj je potem s Cerkvijo in njenimi predstavniki? Tudi ti so izkrivljeni, že zdavnaj so se odločili, da bodo podpirali zgolj SDS, ne pa tudi ostalih strank politične desnice. Ne vidim jih kot zagovornikov konzervativizma in še manj kot zagovornikov dobrega celotne skupnosti.
Potem imamo še helikopterske starše, ki svoje potomce vzgajajo v narcise in šibke osebnosti. Na neki način starše razumem, ker se pač odzivajo na razmere v družbi ali na razmere, kot jih vidijo s svojimi očmi. Vendar jih to ne opravičuje.
Tudi pri politično povezanih »podjetnikih« ni treba izgubljati besed. Sem spadajo tudi številni državni uradniki, ki počno le tisto, kar jim je dovoljeno početi, ali pa le tisto, kar ne draži politikov in gangsterjev.
In nepristranski izobraženci, kaj je z njimi? Ali sploh obstaja prostor, kjer se lahko izražajo? Sam jih ne vidim, nekaj zaradi tega, ker so povezani z »levim« ali »desnim«, so torej politično okuženi, nekaj pa zaradi tega, ker jim politično in interesno nadzirani mediji ne ponujajo prostora, v katerem bi lahko javnost seznanili s svojimi mislimi.
Jedro slovenske družbe predstavlja anomija, brezvladje in brezzakonje. Gre za to, da ni mogoče verjeti v nič, ker ni ničesar, kar bi služilo interesom skupnosti kot celote, kar bi bilo skupnosti naklonjeno.
Vse, kar ostane, je zakon najmočnejšega. K sovraštvu smo tudi zmeraj znova pozvani. Če ne sovražimo, potem nas ni, smo neuporabni, smo mrtvi.
Imamo pa »leve« in »desne« plačance in bote, kot imamo plačance in bote, ki delujejo v dobro Rusije. Ti v poštenih ljudeh vzbujajo dvom, jih vodijo v sovraštvo. In bolj ko ni skupnega dobrega, bolj ko ljudje živijo anomijo, bolj so zmedeni, bolj jih razjeda od znotraj in lažje se z njimi manipulira.
Njihov Bog je postalo zlo.
Danes, bolj kot kadarkoli prej, s slovensko družbo in dušo manipulirajo ljudje, ki jih ne morem označiti drugače kot za tiste, ki se naslajajo nad smrtjo, ki se z njo hranijo.
Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.