Samo še dva meseca nas ločita do volitev v državni zbor, predvolilna kampanja pa je že v polnem teku.

Robert Golob ali Janez Janša – kdo bo poraženec in kdo zmagovalec?

Bomo res dobili viseči parlament in bo na koncu barvo nove koalicije določal Zoran Stevanović?

O vsem tem sta se v novi epizodi Reporter podkasta pogovarjala Dejan Steinbuch in Silvester Šurla.

REPORTER PODKAST LAHKO POSLUŠATE NA NASLEDNJIH PLATFORMAH:

   APPLE PODCASTS

   SPOTIFY

   YOUTUBE

Steinbuch in Šurla sta se strinjala, da bolj kot Resnica oz. Zoran Stevanović, bosta na barvo prihodnje koalicije vplivali stranki Anžeta Logarja in Vladimirja Prebiliča. 

Odločilno bo, komu - Demokratom ali Prerodu, bo na koncu uspelo pobrati več razočarih volivcev, ki so pred štirimi leti dali svoj glas Gibanju Svoboda, potem pa jih je razočarala vlada Roberta Goloba. 

V podkastu je bilo govora tudi o tem, da si naj bi predsednica republike Nataša Pirc Musar potiho bolj želela nove Janševe vlade, saj bi si ji v tem primeru povečale možnosti za osvojitev drugega predsedniškega mandata.

Vse to in še več v novi epizodi Reporter podkasta. Lepo vabljeni k spremljanju!

Prepis podkasta v nadaljevanju za naročnike na Reporterjeve digitalne pakete

Jaz glede resnice ne bi bil stoodstoten, da se dejansko obeta vstop v parlament, kajti prototip ali pa tipični volivec te stranke običajno ne hodi na volitve.

Pozdravljeni v novi epizodi Reporterjevega podkasta o politiki. Samo še dva meseca nas ločita do volitev v državni zbor, predvolilna kampanja pa je že v polnem teku. Robert Golob ali Janez Janša – kdo bo poraženec in kdo zmagovalec? Bomo res dobili viseči parlament in bo na koncu barvo nove koalicije določal Zoran Stevanović?

Sem Silvester Šurla, odgovorni urednik Reporterja, v moji družbi pa je danes kolega Dejan Steinbuch. Pozdravljen, že dva meseca te ni bilo na Reporterjevem podkastu. Veliko stvari se dogaja, do volitev sta samo še dva meseca, objavljene so bile napovedi novega parlamenta, raziskovalci pravijo, da se nam bi lahko obetal nekakšen viseči parlament, da ne ena ne druga stran ne bi imela večine in bi na koncu naj bi odločala stranka Resnica, njeni poslanci, ki bi se uvrstili v parlament. Kakšno vlado bi imeli? Ali desno ali levo? Kaj praviš ti na to?

Prva stvar glede visečega parlamenta je ta, da tega ne bomo vedeli, dokler ne bodo potrjeni vsi mandati; se pravi, to bo trajalo potem še kar kakšnih 10, 14 dni po volitvah, in na prvi seji se bodo pač prešteli, najstarejši poslanec bo verjetno izvoljen za začasnega predsednika. Je pa tako, ne: v zgodovini, pred približno 30 leti, je enkrat že bila situacija, ko sta bila levi in desni pol zelo izenačena, in takrat je Drnovšek sestavil vlado ne samo s pomočjo prestopnika Cirila Pucka, ki je iz stranke Krščanskih demokratov prestopil v LDS, ampak tudi s pomočjo poslancev obeh manjšin. Tako da, tehnično gledano, viseči parlament se da hitro, bi rekel, preseči, če bi se recimo poslanca manjšin opredelila, ampak običajno onadva nista jeziček na tehtnici in podpreta tistega mandatarja, ki zagotovi 46 glasov, a ne?

Pa vendarle, Zoran Stevanović bi lahko bil nekakšno presenečenje. Zoran Stevanović je uganka; stranka Resnica je kandidirala že pred štirimi leti, leta 2022, takrat je bila njihova glavna agenda proticepilstvo. Se ti zdi verjetno, da bi ta stranka prišla? Kakšno identiteto sploh ima ta stranka?

Ja, seveda, zadnje čase, zadnjih nekaj dni, se je vzpostavil nek občutek, da je ta stranka tako rekoč že v parlamentu. Leta 2022 je približno odstotek zmanjkal za vstop v parlament, ampak takrat je bil Stevanović eden od glavnih protagonistov uličnih protestov proti ukrepom za zajezitev covida. Bil je pač nekoliko bolj radikalna verzija kolesarjev; z njim med njimi pravzaprav ni bilo takrat nobene posebne povezave niti solidarnosti. Skratka, on si je izbral popolnoma drug način protesta in takrat je ta kar sorazmerno velik bazen neopredeljenih volivcev, nekje 15, včasih tudi 20 odstotkov, očitno vsaj en del, a ne – to so bili takrat anticepilci – vseeno podprl to stranko. Pa vendarle je danes, štiri leta zatem, situacija precej drugačna.

Tako je. Ljudje so pozabili na epidemijo. Kaj je glavni magnet za volivce s strani Zorana Stevanovića in njegove stranke Resnica? Ta vikend je imela stranka konvencijo, zbralo se je kar nekaj ljudi, večinoma so bili to javnosti širši, dokaj neznane osebe.

Ja, saj to je eden od zanimivih fenomenov te stranke ob njenem predsedniku in kandidatki za predsednico na zadnjih predsedniških volitvah. Dejansko ne vemo, ne poznamo nikogar, ki bi bil vsaj približno javno znana osebnost. Naj opozorim, da je ta zdravnica, ki je bila kandidatka za predsednico, Sabina Senčar. Senčar – mislim, imamo problem pravzaprav že pri teh imenih, ne – javno zagovarja izstop Slovenije iz Svetovne zdravstvene organizacije, kar je pravzaprav retorika Donalda Trumpa, celo najbolj radikalna retorika Donalda Trumpa.

Na splošno pri Resnici ne vemo točno, kam bi jo opredelili – na skrajno desno, na skrajno levo; to je pravzaprav stranka, ki ima zelo radikalna stališča o določenih vprašanjih. Oni bi izstopili iz Evropske unije, izstopili bi iz Nata, obenem pa njen predsednik razlaga, kako je Schengen pravzaprav velika dobra stvar, ker omogoča prost pretok in tako dalje. Potem imamo tu odnos do vojne v Ukrajini, kjer je ta stranka, ugibam, morda zaradi tega, ker je njen predsednik Srb, povsem odkrito na strani Rusije, a ne. Verjetno bi našli še kakšne druge zanimivosti, ampak ...

Je pa veliko znanega že o samem Zoranu Stevanoviću. On je bil svoje čase pri Zmagu Jelinčiču, v Slovenski nacionalni stranki, in sedaj nastopa kot nekakšna kopija Zmaga Jelinčiča, in tudi metode njegovega političnega delovanja so podobne.

Ja, saj tukaj gre pravzaprav za, bi rekel, podobne ptiče, ne. Manjka še recimo poslanec Kalož, ki je tudi neko stranko suverenih ustanovil, pa potem so še neke manjše stranke; pravzaprav niti niso več, so že pod radarjem, ne – na katere smo pozabili – ki bi vse skupaj pravzaprav, če bi se, bi rekel, bile sposobne poenotiti in iti skupaj na volitve, verjetno zbrale 4, 5 %, ker pa so med sabo zelo skregani – to so seveda veliki egi, vsi, vsak zase, ne – do tega povezovanja ne pride.

Tako da jaz glede Resnice ne bi bil stoodstoten, da se dejansko obeta vstop v parlament, kajti prototip ali pa tipični volivec te stranke običajno ne hodi na volitve. To so tudi teoretiki zarote, to so, skratka, to je ena specifična kategorija ljudi, ki ne zaupa državi, ki misli, da so vsi politiki kriminalci, da vsi kradejo, da nobena institucija ne deluje, da je vse vnaprej dogovorjeno, in zato ta ljubezen do avtokratskih režimov; ti ljudje ne verjamejo v demokracijo, ne verjamejo v volitve, ne verjamejo v svobodo tiska, ker smo vsi nekako dogovorjeni vnaprej, vsi smo z nekom povezani, vse je vnaprej pripravljeno, tako da zanimiv paradoks je, da potem sploh gredo na volitve, glede na to, da ne verjamejo v ta sistem, in jaz domnevam, da ta naklonjenost diktaturam pravzaprav izvira iz tega, da jim je bolj všeč to, da je vnaprej jasno, da je pač samo ena Resnica in da ...

Se bi strinjal s tabo, da je lahko Resnica zelo napihnjen balon, morava pa pri Stevanoviću povedati, a ne, da je bil v svoji karieri najprej policist, potem v nekih nenavadnih okoliščinah to ni bil več, da je gospod politično aktiven že kar nekaj časa na lokalni ravni, torej v Kranju, da je mestni svetnik, da je podprl kranjskega župana, menda je celo v nekakšni koaliciji s tem kranjskim županom Rakovcem, tako da, če mu sedaj Mediana pripiše vlogo, da je tisti, ki bo odločal naslednjo vlado, kakšna bo njena barva, to je idealna pozicija zanj – pozicija za političnega trgovca, političnega trgovca, kot je bil Zmago Jelinčič, da hodi od enega k drugemu in poskuša unovčiti svoj politični vpliv, torej morebitni politični vpliv, da hodi okrog z žaklom in nabira prispevke, pa ne samo okrog politikov, tudi okrog raznih bogatih Slovencev, ki imajo interese, da bi vplivali na to, kakšna vlada bi se sestavila in kakšne politike bi potem ta vlada sprejemala.

Ja, to je v bistvu poslovni model, ne, kjer seveda ni v ozadju ničesar, ne, ni ideologije, ni ... Samo biznisiranje. Samo prodaja najboljšemu ponudniku, ne, in to, ja, to je pravzaprav Zmago Plemeniti kar nekaj let uspešno: formalno ni podpiral vlade, ne, ampak je takrat, ko je bilo pač nujno, ko je bilo potrebno, zagotovil tiste tri, štiri glasove, saj več jih itak ni imel, ne. Recimo Janezu Drnovšku pa LDS-u, ne.

Ja, potem je pa zamenjal stran, ne, ker je pač ... Potem Janezu Janši za manjšinsko vlado. Ja, tako. Ker pri Jelinčiču je zanimivo to, da je izpadel iz parlamenta tam okrog leta 2010, 2011, potem se je pa leta 2018 vrnil nazaj v parlament. Tako je. In je bil v tistem mandatu 2018–2022, a ne, najprej podpiral Marjana Šarca, torej ni bil v koaliciji, vendar je podpiral, ker je pač trgoval, a ne – tako kot bi rad trgoval zdaj Zoran Stevanović – potem je pa podpiral Zmago Jelinčič manjšinsko vlado Janeza Janše.

Ja, se pravi, tukaj je šlo za čisti pragmatizem, za podporo najboljšemu ponudniku za nudenje določenih uslug, in seveda ta poslovni model bi zdaj tudi gospod Stevanović na nek način rad nadaljeval, a ne. Seveda, najprej mora biti izvoljen, najprej mora priti v parlament.

Ker Stevanović govori, da je – morava priznati – dober retorik, veliko uporablja, direktno nagovarja volivce preko socialnih omrežij. Ja, tukaj očitno je ... Zna ekipno nakladati, ne. No, pa tudi govori jezik, ki ga razume zelo – da ne rečem podpovprečen, ampak v vsakem primeru povprečen – volivec; zelo preprost jezik, ne. To je pravzaprav recept, ki ga je Trump uvedel, ne, že leta 2016, ne. Če si recimo proučeval njegovo retoriko pred tem, ko je bil predsedniški kandidat, je bil sposoben zelo kompliciranih, celo ekonomskih analiz. Ko je postal politik, je govoril zelo preprosto, celo z rokami je ponazarjal, ko je govoril, kako recimo demokrati želijo visoke davke, republikanci nizke, in pri teh populistih, tudi evropskih populistih, tudi pri Stevanoviću – ker to, kar on počne, pravzaprav je populizem – gre za podoben recept: zelo enostavni stavki, samo ene tri, štiri trditve, ki jih ves čas ponavlja, in očitno usposobljena dobra ekipa za socialna omrežja, ki skrbi, da pravzaprav te ideje, te misli pridejo v obtok po socialnih omrežjih, ker v medijih načeloma do sedaj mu vrata niso bila prav odprta, čeprav je včeraj nacionalka, recimo ta teden, naredila izjemo in ga je celo povabila v Odmeve, ne, tako da so se tukaj očitno neki premiki vseeno zgodili.

Vendarle, Zoran Stevanović in Resnica ni edina mala stranka, ki nekako visi na pragu parlamenta; jih imamo še kar nekaj, predvsem na levi strani, a ne. Tukaj so še Pirati, ki so že kar nekajkrat kandidirali, ki so bili tudi povabljeni na tisto kosilo v PEN-klub, ki ga je priredil prejšnji teden premier Robert Golob, vendar Jasmin Feratović, njihov predstavnik, potem ko je bilo kosilo končano, ni dal ravno nekih spodbudnih, ni našel nekih spodbudnih besed za premierja in za to vlado. Ne, on je očitno šel res samo na kosilo.

Je pa zanimivo, da si je ta poulični aktivist Jaša Jenull z Glasu ljudstva že dlje časa prizadeval, da bi oblikovali nekakšno progresivno fronto, da bi združili te majhne levičarske stranke, torej poleg Levice in Vesne, ki sestavljata skupno listo, še Pirate in pa Mi, socialiste Mihe Kordiša. Tako Pirati kot Miha Kordiš so to možnost progresivne liste zavrnili, tudi Luka Mesec je dejal, da je praktično že zmanjkalo časa, da bi se oblikovala nekakšna lista, vendarle tej slovenski levici grozi, da bo na volitvah kar nekaj strank lahko izpadlo iz parlamenta in kar nekaj odstotkov glasov je vrženih stran.

Ja, čeprav Levici, stranki Levica, trenutno ankete vseeno kažejo nekoliko manjšo rast, se pravi, niso več klinično mrtvi, če tako rečem; očitno jih je ta prestop – izdajstvo, kot so oni temu rekli – Mateja Tašnerja Vatovca obudil v življenje in morda so celo iz te najhujše krize mimo in se lahko obdržijo v parlamentu. Seveda, tudi Luka Mesec dobro nastopa, sedaj je on prevzel pobudo, Asta Vrečka je šla nekoliko v ozadje. Ja, ko je prišlo do tega izdajstva, do izstopa, je bila ona edina, ki je komunicirala, Mesca ni bilo nikjer, a ne, zdaj so očitno malo zamenjali in onadva sta pravzaprav glavna. Sploh Luka Mesec je vseeno že, bi rekel, kar preverjen politik, ima kilometrino, je dober, je zelo umirjen, z malce – mislim, da ne bodo niti preveč poskušali v predvolilnih soočenjih – tako da Levica, kljub temu da je najmanjša stranka te koalicije, je imela nekaj zahtevnih resorjev; jaz mislim, da v predvolilni kampanji oni vsekakor imajo še nekaj potenciala.

Pri teh, bi rekel, trenutno izvenparlamentarnih strankah – no, čeprav pri Kordišu bo dilema, ne, podobno kot pri Logarju ali pri Kaložu, ne – to pravzaprav vseeno niso parlamentarne stranke, čeprav so njihovi šefi poslanci trenutnega sklica; te stranke pa očitno niso zmožne stopiti skupaj ali pa za to nimajo interesa. Pri Piratih imam občutek, da nikakor nimajo interesa, da bi bili kdaj kaj več od tega, kar so; njihov cilj je dobiti toliko odstotkov, ki jim po obstoječem zakonu zagotavljajo proračunsko financiranje, in od tega očitno nekaj ljudi čisto dobro živi, in to so njihove – to so vse ambicije pravzaprav, ki jih imajo.

Ampak ustaviva se tukaj še malo pri anketah; navajava, sklicujeva se na te rezultate njihove, pa vendarle morava povedati, da je te ankete treba jemati z določeno mero rezerve. Jaz sem študiral te stvari, vem približno, kako se te stvari delajo, in tudi če na koncu nekateri, ki dvomijo v te ankete, ne, ker jih imajo za to, da ustvarjajo javno mnenje – skorajda vsaka stranka ima svojo anketo, vsak medij, ker približno se ve, v katero smer veter piha – nekateri potem združijo te ankete in naredijo nekakšno povprečje, ampak tudi to ni potem rešitev. Če ti narediš pet, recimo, domnevno lažnih anket, a ne, ne boš dobil potem povprečja in neke resnice na koncu. Ja, seveda, za anketo, ki bi bila recimo reprezentativna, natančna, bi potreboval vsekakor malo višji vzorec, kot je 600, 650 ali pa 700 respondentov, kolikor je običajno znašalo. Težko je zdaj v času mobilnih telefonov sploh vzorčiti, a ne; včasih, ko so bili stacionarni telefoni, je bilo to veliko lažje, zdaj si pomagajo nekako z nekimi fokusnimi skupinami, pa vendarle je to napovedovanje do enega tedna pred volitvami še nekako zelo – vse visi v zraku, ne – ker vemo, da se v zadnjem tednu volivci, recimo, da se petina volivcev šele zadnja dva dni odloči, ali gre na volitve in komu bo dala svoj glas. In na te volivce potem vplivajo te ankete; oni gledajo ankete in potem tečejo za zmagovalcem, za tistega, taktično glasujejo, torej dajo glas tistemu, ki ima možnost, da zmaga, da premaga recimo drugo največjo stranko na nasprotnem polu, ali pa dajo glas tistim strankam, ki bodo prišle v parlament, ne, ne pa tistim, ki so na meji.

V bistvu je digitalizacija precej pokvarila načrte te znanosti raziskovanja javnega mnenja; to ne vem, kaj si o tem misli doktor Niko Toš, ampak 20 let nazaj ali več, ne, so bile ankete bolj natančne; so pač telefonirali, ne vem, 1500 naključno izbranim in so dobili rezultate in po možnosti – takrat je bila še zakonska omejitev, da so lahko tisto predzadnjo soboto pred volitvami zadnjič objavili ankete – in potem je takrat Sobotno delo objavilo veliko anketo, zadnjo anketo pred nedeljo, naslednji vikend, a ne, ko so bile volitve, in recimo so potem, se mi zdi, včasih tudi malo taktizirali. Leta 2011 so napovedali veliko zmago SDS, ko je šel v petek, a ne, potem pa se je v nedeljo zgodil preobrat; SDS je prehitela Pozitivna Slovenija Zorana Jankovića. Namen tega – recimo, domnevam, da so kdaj tudi mogoče kakšen odstotek malo napihnili, ne, dvignili ali pa spustili – namen je bil pravzaprav v mobilizaciji nasprotnega pola, ne. Recimo, če bi zdaj ankete Janši namerile 35 %, bi se zgodila mobilizacija na drugem polu; to je gotovo, a ne. Torej lahko domnevava, da sedaj Janši merijo več ravno z namenom, da mobilizirajo levo volilno telo, strašijo pred janšizmom, pred četrto Janševo vlado. To je odvisno, kdo je naročnik teh anket in kakšen interes ima.

Najlažje bi bilo seveda zbrati, ne vem, 6000, 7000 evrov, kolikor stane ena taka malo večja, natančnejša anketa, in jo dati delati neki agenciji, ki nima nobenih političnih afinitet, in dobiti, recimo, neko natančno anketo in videti, kakšni so dejansko ti odstotki. Čeprav jaz domnevam, da so nekje v teh mejah, kot jih recimo namerijo ankete v zadnjih mesecih; se pravi, SDS je najverjetneje res trenutno relativna zmagovalka, za njo pa ne več – z veliko razliko – so Svobodnjaki, potem dolgo časa nič, potem imamo te. Ampak zanimiv ta fragment: največja vladna stranka – to se že kar nekaj časa ni zgodilo – da bi s to podporo zdržala do volitev, a ne. Je Robertu Golobu prejšnji teden uspelo to kosilo?

Ja, je dosegel tisto, kar je želel – oziroma kaj je sploh želel – ker na koncu, ko so odhajali vsi udeleženci iz tega kosila, ni bilo čisto jasno, kaj so se dogovorili. Saj tudi, če se niso nič dogovorili, je važno, da je sklicatelj tega kosila, gostitelj, dosegel namen: vsi so prišli, razen Stevanovića, ampak recimo temu, da se morda niti ne bi dobro počutil v takšni družbi. Drug pomemben aspekt tega je, da se mu ni zgodilo, da bi katera od levih, levosredinskih strank vabilo zavrnila, a ne; to se je recimo zgodilo pri Biliču, ki je vabil na kavo, in na koncu ni bilo nikogar, a ne, ampak zdaj je kavo plačal. In svoje kosilo. Skratka, zdaj. Ostalo smo pa plačali davkoplačevalci, ker je pokrival račun Gibanja Svoboda. Posredno smo mu plačali, da. Skratka, v tem smislu je premier potrdil ali pa utrdil pravzaprav svoj imidž, da nima nobene konkurence na levem polu in da je on pravzaprav voditelj leve sredine, in če povabi politike leve sredine, ti pač pridejo, tako da v tem smislu mu je to kosilo uspelo. Se je afirmiral kot edini; tako kot Janša na desnici, a ne, se je Golob afirmiral kot edini voditelj na levici. Zdaj, ali bo to zdržalo do volitev, je drugo vprašanje. Jaz ves čas opozarjam, da imamo tukaj te faktorje presenečenja, ne; eno je KPK.

No, se je pokosilo, je prišla pa še sladica. Ja, to je bilo pa poročilo KPK o tem, da je Robert Golob v primeru Tatjane Bobnar, torej odstopljene ministrice za notranje zadeve, kršil integriteto. Bila sta objavljena dva SMS-sporočila, medtem ko pa samo poročilo, ki obsega več kot 60 strani, gospod odvetnik Roberta Goloba, Stojan Zdolšek, ne želi objaviti, ker gredo sedaj na upravni spor, na upravno sodišče. Verjetno bi bilo za objektivno sliko seveda korektno imeti vse, ne; iz tega, kar so javnosti razkrili, pač jaz tukaj ne vidim nekih posebnih problemov. Celo Janez Janša jih ne vidi. Janez Janša napoveduje, da bo to poročilo na upravnem sodišču padlo. Verjetno bo res. Vemo pa, kakšno stališče ima Janez Janša do Komisije za preprečevanje korupcije: da je to nepotreben organ, da je to v bistvu neka politična – uprizarja politični lov na čarovnice – ta komisija. Zelo nek unikum je ta KPK, a ne. Po drugi strani pa tudi Janković, verjetno, Zoran Janković ima podobno mnenje.

Na drugi strani pa težko najdeva organ, ne; Komisija za preprečevanje korupcije ni del sodne veje oblasti, ne. Težko najdemo organ, okoli katerega bi bili politiki tako enotni v tem zavračanju, ne, in če pogledamo zgodovino KPK: seveda, zakaj smo jo ustanovili? Ustanovili smo jo zaradi vstopa v Evropsko unijo, zaradi ustvarjanja vtisa, da smo transparentna država, ki je sposobna preganjati korupcijo in tako dalje, čeprav po drugi strani imamo vse druge pravosodne institucije, ki so za to zadolžene, in je pravzaprav KPK pete koleso, nek organ, ki pravzaprav – nihče ne ve točno, kaj, kaj – to je pravzaprav bolj organ za preprečevanje korupcije, ne, tako da.

Ampak KPK je v preteklosti posredno že zrušil eno vlado, to je bila druga Janševa vlada, spomnimo se, kaj se je dogajalo leta 2013, ampak če greva naprej, da se ne bova predolgo ukvarjala s KPK, tukaj sva pozabila še enega pomembnega akterja na tako imenovani levi sredini, to je Vladimir Prebilič. Vladimirju Prebiliču je lani bolje kazalo, kakor mu kaže sedaj; lani se je predstavljal javnosti kot nek dvojec z Anžetom Logarjem, tretjega, tako imenovanega tretjega stebra, a ne, potem je pa prišel v vlogo, ko naj bi bil rezervni igralec, naj bi pobiral razočarane volivce Gibanja Svoboda, in tedaj mu je nekako, poleg nekih javnomnenjskih manevrov, ki se niso bili najbolj posrečili, začela podpora padati, in zdaj je praktično tam na meji oziroma pod mejo parlamenta; nekateri celo pravijo, da se bo na koncu njegova stranka Prerod vendarle prebila v parlament, ker je dober retorik, Vladimir Prebilič, in bi lahko potegnil na predvolilnih soočenjih.

Na teh predvolilnih soočenjih verjetno bo sodeloval; zanimiva bo odločitev nacionalke, a ne, ki vabi v to prvo ligo predstavnike parlamentarnih strank. Vladimir Prebilič kot evropski poslanec formalno je predstavnik parlamentarne stranke, vendar ga je kandidirala Vesna. Ki zdaj zahteva, da vrne mandat. Tako, to bo še zanimivo, verjetno bodo tudi potrebovali kakšno sodno odločbo. Predlagava nacionalni televiziji, da soočenje še enkrat ponovi Igor Pirkovič. Pa da povabijo kar oboje, ne, tudi predstavnike Vesne. Pa še mogoče Zmaga Jelinčiča, da uprizori tisti slavni padec. Tako da, ta – to je malo za šalo. Za šalo.

Tako da je ta pravzaprav na nek način zdrs, ne, ki se je zgodil Prebiliču, verjetno tudi posledica dejstva, da se je Svoboda precej opomogla in da se je ta bazen neopredeljenih ali pa razočaranih nekoliko zmanjšal. Po drugi strani so se tudi malo strnile vrste, ne, na drugi strani, na desni, na desnem polu, ne, kjer sta pravzaprav SDS in NSi edini stranki, ki sta relevantni, je pa vloga Anžeta Logarja vseeno nekoliko drugačna. On ne krade v narekovajih glasov Janši ali pa NSi; on se je poskušal pomakniti res na sredino, ne. Pa vendarle ga Janša obtožuje, da mu krade glasove.

Ja, to bi pokazala kakšna zelo natančna anketa; to so trditve, ki jih je verjetno vseeno potrebno dokazati. Imamo pa tukaj na eni strani Logarja in imamo Prebiliča, in oba se potegujeta za te glasove razočaranih volivcev Gibanja Svoboda, torej tistih, ki so leta 2022 tako množično podprli Golobovo stranko. In kateremu, enemu ali drugemu, bo uspelo pobrati večji del teh volivcev – mogoče bo pa ta potem odločil, kakšne vrste vlado bomo imeli, in ne Zoran Stevanović. To je zelo verjetno; tudi bi rekel, da je celo bolj verjetno. Očitno si Prebilič in Logar vsaj v določenem delu to skupino volivcev delita, in trenutno je precej uspešnejši Logar. Pravzaprav ni nobenega dvoma, da bo prišel v parlament. Pri Prebiliču je še vedno vse v zraku in zanimivo bi bilo ugotoviti, dobiti en racionalen odgovor, zakaj je tako.

Morda so mediji do Logarja prijaznejši, morda uživa večjo medijsko podporo. Mogoče ima še kaj tega kapitala iz predsedniških volitev leta 2022. Morda tudi to. Ker zdaj je spremenil stranko; po novem so to Demokrati Anžeta Logarja. Ja, jaz mislim, da so to naredili samo zaradi večje prepoznavnosti, ker na koncu je vseeno treba paziti, da volivci ne bi napačne stranke obkrožili, a ne, tako da tukaj je seveda načelo.

Ampak kar se tiče Logarja pa te raziskave: Janez Janša se je v nedeljo zopet obregnil ob Demokrate, zapisal je na profilu X, da je Medianina Janja odkrila novega Luka Dončića, sledila bo podpora Foruma 21 preko Frankla, Finance in posameznih asociacij, ki jih vodijo prostozidarji; glede na polom levice jim je ponovitev Virantovanja ostala kot edino upanje za sestavo leve vlade.

Mislim, ta dramaturški vložek je seveda nujen; če želi – če Janša želi Logarju dobro – ne, mora točno to početi. Ker tukaj je ta paradoks. Jaz iskreno mislim, da med njima ni neke ljubezni, morda dejansko celo velika antipatija v zadnjem času, vendar Janša ne sme Logarju škodovati na ta način, da bi mu zmanjšal volilno podporo. V tem primeru se mu zmanjšujejo možnosti za sestavo koalicije in poleg NSi Janša nujno potrebuje Logarjeve demokrate, tako da pa še verjetno eno stranko z drugega pola, če tako rečem. Recimo, tudi ti napadi na Logarja niso tako intenzivni, kakor so bili napadi leta 2011 na Virantovo državljansko listo, kjer se je kasneje izkazalo, da je Gregor Virant to stranko naredil na lastno roko, da ni bilo nobenega dogovora z Janšo, o čemer se je takrat na veliko špekuliralo.

Saj to je ta pravzaprav žalost slovenske politike, sploh ko gre za desni pol, da karkoli je po letu 1993, 1994 nastalo, je vedno bil nek sum, da je to pravzaprav nek Janšev satelit, ne, čeprav ni bilo vedno tako, je pa včasih res bilo, ne, ampak za politične nasprotnike je to najbolj enostavno, ne, in leta 2022 je bil program Levice pravzaprav – imel je dve besedi: Janez Janša. Zdaj so se stvari vseeno malo zapletle in morajo ponujati tudi nekaj več, se pravi neke vsebine, tako da bo ta predvolilna kampanja verjetno vseeno manj anti-Janša, kot je bila zadnja, in se bo morala tudi seveda vsaj deloma ukvarjati z vsebino, ne.

Pa vendar Levica, levi del politične scene, še vedno gradi na tej anti-Janša retoriki, čeprav prihajajo v ospredje tudi rezultati njihovega dela; poudarjajo to, Levica je prelepila Slovenijo s plakati, ne, hvalijo se z dolgotrajno oskrbo, z božičnico, a ne.

Ja, to je gotovo del strategije, vprašanje pa je, če je to dovolj. Volitve so običajno v pretežni meri namenjene obljubam o tem, kaj bodo naredili. Se pravi, verjetno, če je to prvi del kampanje, potem lahko zdaj pričakujemo obljube, kaj bo Levica naredila v drugem mandatu, ne. Ker Janša odkrito govori, kaj bo naredil, ko pride na oblast, a ne. Tukaj ni nobenega slepomišljenja, nobenega taktiziranja. On pove, recimo, da bo ukinil za upokojence prispevek za dolgotrajno oskrbo, pa še recimo ta zakon o zdravstveni dejavnosti, ki je bil spremenjen. Pa da bo zaprl pipico nevladnikom, pri čemer ni jasno povedal, koga ima v mislih.

Hkrati pa je Janša tudi pozdravil združevanje na desnici, oblikovanje skupne liste med NSi, Fokusom in SLS. Ravno v teh dneh je ta lista že sestavljena; tam 49 kandidatov bo imela Nova Slovenija, preostalo si bosta pa razdelili SLS in Fokus, pri čemer predsednik Fokusa in, mislim, da podpredsednica, torej Marko Lotrič, ne bosta kandidirala z Markom Lotričem. Imamo tudi v aktualni številki Reporterja dolg poglobljen intervju, v katerem on razloži vse te dogovore, a ne, dogovore z Novo Slovenijo; podpiral je in si prizadeval, da bi do njih prišlo, poleg Janše tudi prvi predsednik Demosove vlade, Lojze Peterle, ki se je tudi prejšnji teden aktiviral ob obletnici smrti Jožeta Pučnika na tisti prireditvi na Trgu republike, ki so ga tisti dan preimenovali v Trg Jožeta Pučnika.

Je pa zanimivo tukaj, da Nova Slovenija – mislili smo, da jih bo požrla, da jih bodo požrli Demokrati Anžeta Logarja – zdaj pa vidimo, da obe, če verjamemo tem javnomnenjskim raziskavam, praktično prideta v parlament. Ja, očitno tukaj ni nekega prelivanja oziroma si ne hodita v zelje.

To združevanje konservativnih strank, če tako rečeva, Nove Slovenije, Ljudske stranke in Lotričeve stranke, je namenjeno ohranitvi približno dveh procentov, recimo, kot bi tej stranki dve pa pol, maksimalno tri, da zadržijo te odstotke in s tem, po mojem, zagotovijo tudi obstanek Nove Slovenije v parlamentu in preprečijo izgubljanje glasov. Na levici tega, recimo, niso sposobni narediti; na levici bo vsekakor nekaj odstotkov izgubljenih, ne.

Ampak tudi Janša, v primeru, da stranka SDS dobi relativno večino in da v parlament prideta Logar in Nova Slovenija, mogoče ne bodo vsi skupaj presegli 46 glasov, a ne; bodo rabili še od nekoga pomoč, a ne.

Ja, do sedaj – recimo, Janša je predsednik stranke od leta 1993 – mu nikoli ni uspelo s strankami desnosredinskega bloka preseči te magične meje. Janša pravi, da se gre pred volitvami v koalicijo z volivci, veliko hodi po terenu, obiskuje različne kraje po Sloveniji. Se ti zdi, ko ga opazuješ, te njegove nastope, tudi njegove tvite, da on že nekako čuti, da bo – že leti je v zagonu – in ali on v resnici misli, da je že novi predsednik vlade, ali poskuša biti vseeno nekakšen realist in čaka do zadnjega, ker mogoče sluti, da bo šlo zelo, zelo na tesno tokrat?

Jaz mislim, da je to drugo; po mojem je dovolj izkušen, ima dovolj kilometrine, da ve, da ni konec, dokler ni konec, in da bo vedel, pri čem je, šele 22. marca po 19. uri. Morda si tokrat pred volitvami obeta tudi kakšen veliki pok. Vemo, kaj se je zgodilo; lahko pričakujemo še kakšno afero. Vemo, da ta kazenski postopek, v katerem je Janez Janša z Davidom Trento, še vedno ni zaključen, da je bila prvostopenjska sodba, mislim, da je bila izrečena jeseni, in sedaj o tem odloča drugostopenjsko sodišče.

Hkrati pa je Gibanje Svoboda v parlamentu zagnalo iniciativo in pripravljajo nek zakon, v katerem bi poslancem prepovedali kandidirati, če so pravnomočno obsojeni na zaporne kazni več kot enega leta. Je tukaj možen kakšen veliki pok za Janeza Janšo, da bi višje sodišče odločilo v roku enega meseca in potem – Janši: ta zakon bi bil sprejet v parlamentu in bi Janši na ta način onemogočili kandidaturo?

Ta zakon bi padel na Ustavnem sodišču. Skoraj prepričan sem v to. Druga stvar pa je, da sodstvo trenutno že ima tako strahotno nizek ugled, da bi kaj takega pravzaprav imelo nasprotne učinke. In isto velja za premierja Goloba. Če sodišče sproži preiskavo, če uvede preiskavo v zadevi Bobnar, sedaj jaz mislim, da bo to izpadlo kot čista politizacija sodstva. Lahko Robert Golob na koncu izpade celo kot žrtev, ne, o čemer v zadnji kolumni piše naša kolumnistka Ljerka Bizil, da ga mogoče po vseh teh pogromih KPK-ja – vemo, da je tam še en postopek v zadevi Karigador, a ne – na koncu temu volilnemu bazenu, temu levosredinskemu telesu, nekako zasmili.

Ja, to bi bilo pravzaprav nekaj novega. Tradicionalno je ta levoliberalni pol nekoliko bolj – ima več zaupanja, spoštovanja do sodstva – kajti njihovi politični idoli do sedaj niso imeli negativnih izkušenj. Na drugi strani so desničarji frustrirani, ne, saj pravzaprav se jim zdi, da sodstvo že 40 let preganja Janšo, ne, in če se to zgodi, ne, da bodo še levičarji izgubili zaupanje v sodstvo, ne, potem pa gorje sodstvu, mislim, potem bodo morali pa temeljito razmisliti o tem. Si je pa sodstvo za svoj ugled v prvi vrsti krivo samo. Seveda, absolutno, absolutno.

Mislim, pri sodstvu imamo vsaj vrhovno, imamo vsaj ustavno sodišče, na koncu celo Evropsko sodišče za človekove pravice. Ampak ti veš, ko se znajdeš v nekem postopku, ne, tako kot se novinarji znajdemo v nekem postopku, da ko padeš v to kolesje, da se to vrti, vrti, vrti in se praktično nikoli – zelo dolgo traja, leta in leta. Novinarji imamo srečo, da smo novinarji in da so sodniki kljub vsemu precej dovzetni za javno mnenje, in mislim, da imamo tukaj srečo.

Politiki so pravzaprav v slabšem položaju, navadni smrtniki, če tako rečem, so pa žrtve, in na žalost jih je vse preveč takšnih, ki pravico dosežejo šele v Strasbourgu, in potem vsi plačujemo kot davkoplačevalci in plačujemo odškodnine, ne. Bi pa tukaj samo eno stvar dodal, ki je po mojem pomembna: za razliko od sodstva, ne, ki ima vseeno nekaj nadzornih, če tako rečem, inštitucij, na koncu Evropsko sodišče za človekove pravice, pa KPK nima nikogar nad sabo, ne, in ko si omenil Karigador – če bodo spustili Karigador pred volitvami, bo to še zadnji dokaz, da je KPK popolnoma spolitizirana institucija.

KPK je samo predsednica republike Nataša Pirc Musar. Dobesedno, ja. Ona imenuje. Ona ima ključno besedo. Ključno besedo; ne rabi poslanskih glasov za imenovanje predsednika in namestnikov. V interesu Nataše Pirc Musar je drugi mandat, špekulira se, krožijo razne teorije, da si Nataša Pirc Musar želi, da bi naslednjo vlado prevzel Janez Janša, ker bi potem ona bila antipol in imela naslednje leto večje možnosti, da je še enkrat izvoljena za predsednico republike. Ti pa dobro veš, ko si enkrat na oblasti, posebno še na taki protokolarno močni funkciji, pa to ne velja samo za predsednico, tudi za njenega prvega soproga. Prvega soproga. Da to zelo godi obema, a ne. Gotovo, ja. In želita čim dlje do konca podaljšati to obdobje, ko hodita po rdečih preprogah, ko ju sprejemajo z vojaškimi častmi, ko se vozita naokrog s tem našim fajtonom in rešujeta ta svet. Ta občutek verjetno je res močen, ja, in še pet let – na pet let – kdo si tega ne bi želel.

Torej, kar nekaj indicev je, da pravzaprav pri imenovanju, tudi bi rekel, predsednika, predsednice KPK, kar je zdaj v postopku, torej postopek teče in bo imela predsednica seveda tukaj zadnjo besedo. Če bo Katarina Brvar Sternad prišla na to funkcijo – z njo je ona poskušala že pri varuhu človekovih pravic, ne, kot vemo – potem bo imela dejansko absoluten vpliv na KPK, kar bo potem seveda zanimivo tudi za tiste, ki ne verjamejo, da med njo pa premierjem Golobom obstaja rivalstvo oziroma da je to nek ves čas tleči konflikt, a ne, ker to, kar se sedaj dogaja premierju na KPK, je tudi v tem smislu seveda zanimivo, ker če to usmerja predsednica republike, potem to pretvarjanje, ne, kako sta zgladila odnose in tako dalje, pravzaprav ...

Recimo na tem diplomatskem zboru v ponedeljek, ki je bil ta teden, a ne, sta se veselo smehljala en drugemu, ampak to je zgolj površina, a ne, predstava za javnost. Kot praviš, kaj se pa v ozadju dogaja, pa veva, a ne; pri predsednici republike je našla zaposlitev Tatjana Bobnar, a ne, torej odstopljena ministrica za notranje zadeve, ki je potem pričela to sveto vojno proti svojemu političnemu šefu Robertu Golobu.

Ta razsežnost je vsekakor zanimiva, ja, kajti nekdo, ki je pravzaprav spravil premierja v velike težave, ne, in to zdaj že tretje leto pravzaprav teče, dobi službo pri predsednici, ki trdi, da je s premierjem v korektnih odnosih; to dokazuje nekaj drugega, ne, tako da to, ja, to absolutno: eno je predstava za javnost, pa vtis, ki ga želijo, ki ga želita oba, ne, posebej predsednica tukaj ustvariti, drugo pa so potem te pravzaprav na nek način zahrbtne poteze, ne, ki se dogajajo v ozadju.

Kako pa ti ocenjuješ volilno kampanjo in kaj napoveduješ, kakšna bo v obdobju dveh mesecev? Ali smo v Sloveniji res že tako daleč, da ne najdemo nekako – eni in drugi opozarjajo, da bo konec sveta, ko bo prišel nekdo na oblast, oziroma če nekdo ne bo aboniran naprej na oblasti – in še vedno politiki svoje konkurence jemljejo kot sovražnike, ne pa kot tekmece. Tudi ta ideološka vojna, a ne, ki spet zlorablja to polpreteklo zgodovino, ena in druga stran, se je spet zaostrila za potrebe mobilizacije, kar je kar grozno, da se nam leta 2026 ponavlja leto 1945.

Mhm. Ali pa 41, ne.

Ja, to je res, ampak nekaj je pa pravzaprav tudi tukaj pozitivnega, nekaj nas lahko z optimizmom navdaja, da zaradi hitrosti informacij in zaradi tega neverjetno dinamičnega dogajanja po svetu vse te Kočevski Rogi in Dražgoše in vse te stvari, ki se pravzaprav tičejo generacije, ki je na robu, bi rekel, smrti, ne, nimajo dolgotrajnega učinka in ta del po mojem ne bo imel bistvene vloge pri sami kampanji v vsebinskem smislu. Tudi to strašenje, da bo zdaj pa ta prevzel, pa bo konec sveta, ali bo pa on, a ne, v Sloveniji nima realne podlage na ničemer.

Mi nismo Združene države Amerike s predsedniškim sistemom, ne, kjer dejansko lahko predsednik spremeni strukturo države, mentaliteto, odnose v družbi; to smo videli zdaj pri Trumpu, ne, pravzaprav smo se mu na začetku smejali, ne, ampak tudi Trump je imel nekaj bolj kongresnih volitev, da bo izgubil. Gotovo, in hvala bogu, da jih imajo. Torej, v Ameriki so ta ravnovesja med oblastmi – to je checks and balances – z ustavo določena. In to je edino, kar preprečuje zdrs v diktaturo, ne, čeprav se pri Trumpu marsikdo boji, da je šel absolutno predaleč, ne, in zdaj je samo vprašanje, kaj se bo zgodilo po teh vmesnih volitvah, ali se mu eventualno lahko tudi zagrozi z impeachmentom, z ustavno obtožbo, pri čemer je treba računati, da v primeru, ko uspe, stopi na njegovo mesto podpredsednik J. D. Vance, ki je v marsičem še bolj radikalen. Še večji jastreb.

Ali lahko Donald Trump – vemo, da se je ameriška administracija poskušala, se vmešavala v volitve drugih držav – se vmeša tudi v volitve v Sloveniji in na čigavo stran?

To bi bilo zanimivo, vsekakor. Glede na to, da je premierja Goloba sedaj povabil v ta svet, bi rekel, velikih modrecev in nadzornikov za Gazo, za Palestino, a ne, po drugi strani vemo, da mu je Janša čestital tudi takrat, ko je izgubil volitve; morda bi se težko opredelil, bi se težko postavil na eno stran, tako da ne – jaz mislim, da je Slovenija absolutno tukaj premalo zanimiva zanj, da bi se opredeljeval o volitvah v Sloveniji.

Sestavljajo se kandidatne liste, politične stranke jih bodo v naslednjih tednih objavile; z Gibanja Svoboda so sporočili na govorice, da naj bi kandidirala tudi Tina Gaber Golob, da je ta informacija neresnična, da Tina Gaber Golob ne bo kandidirala. Ugibalo se je tudi o morebitnem prestopu Urške Klakočar Zupančič, ki je še vedno najbolj popularna političarka Gibanja Svoboda, v Levico. Tudi Urška Klakočar Zupančič sedaj javno brani Roberta Goloba, a ne, in kakor so znane informacije, stranka išče nek izvoljivi okraj, da bi bila ponovno izvoljena.

Je pa Robert Golob v enem od podcastov povedal, da se bo, če bo izgubil volitve, da mu ne bo uspelo sestaviti nove vlade, najbrž poslovil iz slovenske politike, ker si najbrž oba težko predstavljava, da bi Robert Golob v naslednjem mandatu sedel v parlamentarnih klopeh, tako podobno kot tega ni zmogel ljubljanski župan, njegov velik politični prijatelj Zoran Janković. Ja, to je verjetno res, ja.

Tako da tukaj bi človek rekel, da je kar izjemno vztrajna figura Janez Janša, da vsa ta desetletja pravzaprav vztraja in da sedaj verjetno, ko pričakuje ali pa upa na četrto vlado, s tem, domnevam, tudi zadnjič pravzaprav se nadejajo takšnega položaja in da potem po Janši ne bomo vstopali v eno popolnoma spremenjeno novo okolje, kjer bo morda politika postala končno dolgočasna. Mhm. No, upanje umre zadnje.

Dejan Steinbuch, hvala za današnjo debato, bila je zelo zanimiva. Upam, da bodo naši gledalci in poslušalci Reporterjevega podkasta uživali. Vam pa, dragi gledalci in poslušalci, hvala za pozornost. Berite Reporter, kupujte revijo Reporter in do volitev je še dva meseca. Še kar nekajkrat se bomo do tedaj pogovarjali o tej vroči, pravzaprav pregreti slovenski politiki. Do naslednjič pa hvala za pozornost in lep pozdrav.