Pred nekaj dnevi je Nogometna zveza Slovenije na korespondenčni seji izvršnega odbora uradno potrdila: Boštjan Cesar, 43-letni Ljubljančan s 102 nastopoma v dresu z državnim grbom, je novi selektor članske reprezentance.

Nasledil je Matjaža Keka, človeka, ki je v letu 2024 Slovenijo popeljal na evropsko prvenstvo in v srca navijačev vtisnil nepozabno pravljico. Cesar stopa v senco, ki je še vedno topla od uspeha – in prav to je njegov največji izziv.

Rodil se je leta 1982 v Ljubljani, zrasel v času, ko je nogomet v Sloveniji šele iskal prve resne sanje. Kot igralec je bil utelešenje trdnosti: visok, močan, nepopustljiv v duelih, a hkrati z občutkom za vodstvo.

V svoji karieri je igral za več klubov, med katerimi izstopa dolgotrajna zvestoba Chievu iz Verone, kjer je zbral 236 nastopov, postal simbol tega kluba, v reprezentanci pa nosil kapetanski trak in postal rekorder po nastopih. Upokojil se je leta 2020, a nogomet ga ni zapustil.

Njegova pot v trenerski svet je bila hitra in logična. Leta 2021 je vodil mladinske selekcije, od leta 2022 do 2024 pa je bil v vlogi Kekovega pomočnika – ravno v obdobju največjega uspeha.

Oktobra 2024 je prevzel NK Maribor, a po slabem letu odšel. NZS ga je že dolgo videla kot Kekovega naslednika; strategija zveze ga je, tako je videti, očitno načrtno vzgajala za ta trenutek. Ko je Kek odšel, ni bilo presenečenja – le potrditev.

Cesar je resen, zadržan, a samozavesten človek, ki redko razkriva zasebno življenje, o katerem javnost ve bore malo. V intervjujih se izogiba osebnim temam, raje govori o nogometu kot poslanstvu. Ta zadržanost ga dela enigmatičnega – kot branilca, ki ne kaže kart, dokler ni potrebe.

Na prvi novinarski konferenci po imenovanju na mesto selektorja na Brdu pri Kranju je poudaril: »Selektorska funkcija je največja v slovenskem nogometu.«

Prva naloga? Gradnja prave energije in povezanosti v ekipi. Pogovarjal se je že z Janom Oblakom, ovrgel špekulacije o dvomih, razkril, da ima »dve ideji«, kako naj Slovenija igra.

Želi si več odločnosti pri posesti, več golov, a hkrati ohraniti Kekovo trdnost v obrambi. Cilji so jasni: obstanek v skupini B Lige narodov jeseni 2026 in uvrstitev na EP 2028 v Veliki Britaniji in na Irskem. Njegova pogodba velja do konca kvalifikacij – uspeh bo merilo vsega.

Izziv, ki stoji pred njim, je ogromen. Ni več pomočnik, ki lahko opazuje in predlaga; zdaj nosi polno odgovornost. Generacija, ki je zrasla z evforijo EP 2024, pričakuje nadaljevanje – ne ponavljanja.

Kritiki mu očitajo premalo trenerskih izkušenj, utišal jih bo lahko le z dejanji: pozna igralce do potankosti, kot nekdanji kapetan ve, kako jih motivirati. Marca 2026 ga čaka prva tekma – verjetno prijateljska – nato pa resni preizkusi. Ali bo znal iz igralcev izvabiti maksimum in spisati novo poglavje slovenske nogometne pravljice?

Boštjan Cesar ni prišel z glasnimi obljubami ali revolucionarnimi taktikami. Prihaja z izkušnjo kapetana, ki ve, kaj pomeni stati za Slovenijo, ko je najtežje. V njegovih očeh je mirnost človeka, ki je preživel desetletja v tujini, a nikoli pozabil, od kod prihaja.

Zdaj drži usodo reprezentance v svojih rokah in to ni le poklic, temveč poslanstvo. Nogometna Slovenija pa nestrpno čaka, da vidi, ali mu bo uspelo postati novi vodja, ki bo znal združiti trdnost preteklosti z ambicijo prihodnosti.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.