Režiser Joachim Trier je s filmom Sentimentalna vrednost (Affeksjonsverdi) naredil nekaj, kar se zdi hkrati zelo pogumno in nevarno: posnel je intimno, skoraj boleče osebno dramo o filmskem ustvarjanju, družinskih ranah in propadanju umetniške iluzije.

Zgodba sledi igralki Nori (Renate Reinsve) in njeni sestri Agnes (Inga Ibsdotter Lilleaas), ki se po dolgem času ponovno srečata z očetom Gustavom (Stellan Skarsgård), nekoč slavnim režiserjem, ki se zdaj sooča z upadom kariere in zdravja. Nora in Agnes sta desetletja nosili tiho bolečino očeta Gustava – velikega režiserja, ki je znal posneti vsako čustvo na svetu, razen tistih, ki sta jih potrebovali njegovi hčerki.

Kaj dobimo? Zelo tih, zelo nordijsko zadržan, a hkrati presenetljivo čustveno gol film. Trier se ne skriva za metaforami ali stilskimi triki – tukaj je vse skoraj boleče direktno. Odnosi med liki so polni nezaceljenih ran, zamolčanih očitkov in tiste tipične skandinavske nesposobnosti, da bi rekli »ljubim te« ali »žal mi je«.

Najbolj razdirajoč prizor je tisti, ko Nora po letih molka stoji pred Gustavom na snemanju in mu reče: »Ti si me naučil igrati žalost. Ampak nikoli nisi opazil, kdaj sem jo res čutila.« Stellanov pogled v tistem trenutku – to ni igranje. To je oče, ki šele zdaj, ko je že prepozno, vidi, kaj je uničil. Oči se mu zameglijo, ustnice se tresejo, a ne izreče niti besede. Samo pogleda v tla. In v tistem pogledu je vse: kesanje, sram, ljubezen, ki je prišla prepozno. Najlepši prizor pa pride šele na koncu, ko Nora privoli in odigra zadnjo sceno.

Eden ključnih prizorov je tudi uvodni dolgi flashback, ki nas popelje skozi desetletja družinske hiše v Oslu – od vojnih let, nacistične okupacije, samomora babice Karin pa do otroštva sester. Kamerman Kasper Tuxen je poskrbel za eno najlepših, a hkrati najbolj »hladnih« fotografij leta – dolgi, premišljeni kadri, siva svetloba, prazni prostori. Vse skupaj deluje kot nekakšen skandinavski spomenik minljivosti.

Affeksjonsverdi je film, poln hladnih prizorov, ki pa te ne pustijo hladnega. Ostaneš z občutkom, da smo vsi hkrati Gustav in Nora – da smo vsi hkrati tisti, ki ranimo, in tisti, ki čakamo, da nas nekdo končno res vidi.

Film, ki na neki način poje hvalnico evropski in nordijski kinematografiji, je bil nominiran za nagrado oskar za najboljši mednarodni celovečerec. Trenutno si ga lahko ogledate v ljubljanskem Kinodvoru.