Pred skoraj dvajsetimi leti smo šli trije prijatelji na potovanpo Siciliji. Seveda smo obiskali vse mogoče »kultne« kraje, med drugim tudi vasico Corleone. Bili smo strahotno razočarani, saj kraj ni vreden obiska, v njem ni ničesar, kar bi spominjalo na mafijsko sago Maria Puza, ki jo je mojstrsko ekraniziral Francis Ford Coppola. Kasneje smo ugotovili, da so film snemali v neki drugi vasici, bolj avtentični, bolj sicilijanski. Nasploh se je zdelo, da glede mafije na Siciliji stvari niso črno-bele, še najmanj pa klišejske.
Na tem potovanju smo nekaj časa preživeli tudi s prijateljevimi družinskimi prijatelji iz okolice Messine. Med nekim kosilom, ko je pogovor nanesel na Sicilijo in politiko, sem nedolžno vprašal: »Don Luigi, ali je na Siciliji še takšna mafija kot nekoč?« Joj, kako se je don Luigi razjezil! »Ma kakšna mafija, caro mio! O čem ti govoriš?! Mafija, tista prava mafija je v Rimu! Politiki v Rimu so mafija, razumeš?«
Petkovškovo nabreže
Na to anekdoto se spomnim vsakič, ko slišim tisto že ponarodelo, češ da ima vsaka država svojo mafijo, ampak da ima pa samo ena mafija svojo državo. Ta tipična desničarska floskula leti seveda na Slovenijo, po mojem pa ne drži, vsaj v dobesednem smislu ne. Korupcije je med poslanci zelo malo, politiki pa tudi ne izstopajo posebej. Če velja, da so odsev ljudstva, so celo relativno pošteni, kajti med Slovenci so določene oblike korupcije tradicionalno prisotne in veljajo celo za nekaj povsem običajnega. Ljudje so od nekdaj nosili darila v znak zahvale. Denimo zdravnikom. Problem nastane, če prinašajo darila, da sploh pridejo na vrsto. Bolj kot državno zdravstvo tone v krizo, večja je nevarnost korupcije, saj so nekateri pripravljeni plačati, da pridejo prej na vrsto. To pa je seveda korupcija.
Tisto, kar našo državo postavlja tako visoko na mednarodnih lestvicah korupcije in klientelizma, je sistemska korupcija, ki je dejansko problem in se je v zadnjih tridesetih letih neverjetno razrasla. Brez podkupnine kot »nagrade« (provizije) bržkone ni večjega projekta, ki ga financira država. Začelo se je z velikimi infrastrukturnimi projekti, avtocestnim križem, nadaljevalo s Tešem 6 in desetinami drugih, manj razvpitih investicij. V zadnjem času pozornost vzbuja jeseniška železniška postaja za 170 milijonov evrov, pa prenova ljubljanske Ilirije za 60 milijonov evrov. Nore številke, ki jih ljudstvo spregleda, ker so zanje nepredstavljive.
Incident z redarjem se je zgodil 50 metrov od policijske postaje, kar zgolj dokazuje, kda je v Ljubljani brezsramno zavladal zakon ulice. Mali mafijci bodo vsak čas začeli groziti policistom, če jih bodo ustavili zaradi prometnega prekrška.
Korupcija pri nas je zaščitni znak javne uprave, zdravstva, gradbeništva, energetike in tako dalje. Povsod, kjer se vrti veliko denarja. Politiki so v tem pogledu relativno čisti. Govorim o politikih na nacionalni ravni. Lokalna politika je manj sofisticirana, zato včasih prej opazimo anomalijo, četudi v merilih kriminala na nacionalni ravni sploh ne izstopa. Eden takšnih primerov je prisotnost mafije v gostinstvu.
Vemo, da v Ljubljani lastniki in najemniki določenih lokalov plačujejo za zaščito. Toda vse bolj se dogaja, da mafija postaja lastnica lokalov. Seveda to ni nobena slovenska posebnost, kajti tudi v Mehiki so karteli že vstopili v lastništva celih hotelskih verig, česar se turisti sploh ne zavedajo. Ko letujejo v Cancunu v hotelu s petimi zvezdicami, dejansko financirajo narkokartel.
Izkušnja, ki potrjuje, kako se je mafija v Ljubljani razširila v gostinstvu, je stara manj kot teden dni. V središču Ljubljane, nekaj metrov od sodišča in dveh petzvezdičnih hotelov, sva s prijateljem pila kavo v nekem lokalu. Med klepetom naju je zmotil incident: vozilo mestnega redarstva se je ustavilo ob lokalu in redar – bi je sam – je začel postopek zaradi nepravilno parkiranega avtomobila. Črno terensko vozilo nemške znamke z močno zatemnjenimi stekli. Nemudoma sta iz lokala prišla moška srednjih let in začela nadirati redarja. Obrazov nisem dobro videl, pa tudi precej hitro sta se usedla v avto in odpeljala. Redar ju ni mogel ali hotel zadržati, zato postopka, ki ga je očitno želel začeti, niti ni izpeljal.
A zgodbe s tem še ni konec, kajti iz lokala je pritekel lastnik ali najemnik in se spravil na redarja. Nadiral ga je, ker si je drznil prepoditi njegova gosta, po vsej verjetnosti šefa. Kajti vse skupaj je močno smrdelo po mafiji, ki v Ljubljani nadzoruje ali upravlja določen odstotek lokalov. Več o tem vedo kriminalisti, posebej seveda tisti, ki z organiziranim kriminalom sodelujejo. Nesrečni mestni redar je imel srečo, da se je incident zanj končal le s ponižanjem.
Najbrž ni vedel, s kom bo imel opravka, ko se je spravil na vozilo ljubljanskega mafijca. Moški iz lokala, ki je posredoval, potem ko se je šef odpeljal, pa je moral nepoučenemu redarju dati lekcijo in s tem dokazati, da je sposoben člen v verigi svoje organizacije in da se kaj takšnega ne bo več ponovilo.
V življenju sem spoznal več ljudi, za katere mi je bilo jasno, da so kriminalci. Mafijci. Nekateri so bili v oblekah s kravatami, njihov delodajalec je bila Republika Slovenija. Drugi, bolj »prvinski« mafijci, pa so si zelo različni. Spodaj so uličarji, primitivci, ki se počasi vzpenjajo. V drugo skupino bi lahko uvrstili šefe, ki so se povzpeli že zelo visoko ali celo na vrh piramide. Višje so, bolj kultivirano se obnašajo. Mafijske živine nikoli ne parkirajo na prepovedanem prostoru niti ne delajo prometnih prekrškov. Imajo šoferje, ki prekleto pazijo, kako se obnašajo. Sploh če je zraven policijska postaja.
Ta podatek sem prihranil za konec: incident z redarjem se je zgodil 50 metrov od policijske postaje, kar zgolj dokazuje, da je v Ljubljani brezsramno zavladal zakon ulice. Mali mafijci bodo vsak čas začeli groziti policistom, če jih bodo ustavili zaradi prometnega prekrška. Ampak glavno je, da se celotna država razburja zaradi Romov na Kočevskem, ki ne spoštujejo zakonov in nadlegujejo policiste, ne?
