vrtec, tommaso, avto Svet24.si

Na dvorišču vrtca avto do smrti zbil 4-letnika

Kavni aparat Svet24.si

Zaradi predrage kave poklical policijo, ta pa je ...

plinski-t Necenzurirano

Prazne obljube Hrvaške: Slovenija ostala brez ...

rtv slovenija bobo Reporter.si

Levica je leta »harala« po RTV, zdaj pa se je ...

kelsey wingert Ekipa24.si

Grozljivo! Novinarko 'pokosila' žogica, ki je ...

fred-astaire Odkrito.si

Tako življenje je imel, preden je postal ...

doncic pm Ekipa24.si

Šok: Dončić ima zdravstvene težave, zadnjo ...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Kolumnisti

Molk je med Slovenci deden

Deli na:
Molk je med Slovenci deden

Milena Miklavčič - Foto: Primož Lavre

Pravijo, da nas le malo zgodb toliko nauči o kesanju in odpuščanju kot prav Jezusova prilika o izgubljenem sinu.

Zgodbo verjetno poznate: starejši sin si je vselej prizadeval delati, kar je prav. Mlajši pa je bil upornik. Nekega dne je spoznal svojo zmoto, se pokesal in se vrnil domov. Oče je bil njegovega prihoda vesel, stekel mu je naproti, ga objel in mu izkazal dobrodošlico z radostjo in bogato gostijo. To je ujezilo starejšega brata, saj je menil, da je oče krivičen, ker je s skesancem ravnal bolje kot z njim, ki je bil ves čas dober sin. Oče mu je na to odvrnil, da je tisti, ki spozna svojo zmoto in se grehov skesa, pač vreden več.

Nauk zgodbe je, da se je treba v ključnih trenutkih naučiti tako pokesati kot odpuščati. Pa smo tega zmožni? Koliko jih je, ki grešijo samo enkrat pa potem nikoli več? Največkrat se zgodi, da na hitro in mimogrede zamrmramo oprosti, potem pa ga mirne duše lomimo naprej. Ljudje smo nepoboljšljivi oportunisti. Čudno, da Bog tega ni vedel.

Zavedam se, da se bodo teologi ob mojem črkobralstvu prijemali za glavo. V vsakdanjem življenju sem, žal, videla preveč krivic, da ne bi že davno dojela, da veljajo v njem zelo drugačna pravila. Nenazadnje tudi svetopisemski navedek »Če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo'« (Mt 5,39) tako žrtve kot nasilneži največkrat dojemajo dobesedno.

V štirih desetletjih sem se pogovarjala s številnimi posamezniki, ki so od ranega otroštva do pozne starosti doživljali krivice. Bili so dobri ljudje, vdani veri in postavi. Jožetov oče vse do smrti ni želel prepisati kmetije. Bil je precej nazadnjaški, zemljo so obdelovali po starem, tako kot so to počeli predniki. Do sina in njegove družine je bil pogosto žaljiv, priganjal jih je k delu, denar od prodaje živine pa je spravljal v svoj žep. Jože je bil vzgojen v ponižnosti, očetu se ni nikoli upiral. Niti tedaj ne, ko je najlepšo njivo podaril ljubljeni hčerki.

Tiho smo, ker so nas starši učili, da je najbolje, če se brigamo zase, druge pa pustimo pri miru.

Otroci, kakršen je bil Jože, so bili vzgojeni, da živijo po četrti božji zapovedi: Spoštuj očeta in mater. In tudi zato so ponižno in vdano nastavili še drugo lice, da so jih lahko tepli po njem. Generacije so odraščale ob besedah: »Molči, delaj, moli. Pa nikomur se ne smeš zameriti.« Ljudje so vdano trpeli številne krivice, češ mi je že tako namenjeno. Ponižnost je bila lepa in cenjena vrlina. Če je kdo preveč dvigal glavo, so že govorili: »Življenje ga bo teplo, ker misli, kaj je.«

Ženske so bile odvisne od svojih mož, otroci od staršev, učiteljev, župnika, ki jih je pri verouku vlekel za lase. Nekateri so morali očetu kar sami prinesti bič iz hleva, da jih je natepel z njim. Neki zelo živahen ljubljanski advokat je v svojih poslovnih prostorih, ki jih je imel na istem hodniku kot stanovanje, redno, vsak četrtek sprejemal lahkoživke in se zabaval z njimi. Ko mu je žena nekoč samo namignila, da bi lahko prišel malo bolj točno na večerjo, je brez besed segel v žep in kar po tleh zalučal krajcarje, ki jih je običajno njej dajal za hrano. Ponižana jih je pobrala, drugega ji ni ostalo.

Stanko je bil kovač, vsi pa so ga poznali tudi po nasilnih izpadih nad mladimi fanti, ki so pri njem služili kot vajenci. Kmalu po tistem, ko je odstopil občini kos zemlje za zidavo šole, je enega od njih do krvi pretepel ter ga potem nezavestnega pustil v jarku kraj poti. Nihče si mu ni upal reči niti besedice. Na njegovem pogrebu so se vrstili govorci, ki so mu s slavospevi izkazovali še poslednjo čast.

Spominjam se časa, ko sem še obiskovala osnovno šolo. Da bi se kdo od otrok kdaj postavil učitelju po robu, četudi mu je za prazen nič, ker je bil pač slabe volje, vrgel ključe v glavo? Ni bilo misliti. Kakšno brco ali klofuto bi dobili »za lon« tudi doma.

V šestdesetih letih so imeli nekateri mojstri po tovarnah navado, da so v zameno za seks zaposlenim ženskam obljubljali boljša delovna mesta. Ena od njih se je zaupala možu, a jo je ta zavrnil: »Bolje bo, da ga ubogaš, kot da izgubiš delo!«

Na podeželju je še danes slišati: »Bodo že oni v Ljubljani naredili, da bo prav.« Javno izrečena beseda je še zmeraj tabu. »Se ne bojiš posledic, ker se toliko oglašaš?'« mi pogosto rečejo. Molk je med Slovenci deden. Kako dragocen je, nas prepričujejo številni pregovori. Tiho smo, ker so nas starši učili, da je najbolje, če se brigamo zase, druge pa pustimo pri miru. Zato se tudi dogaja, da si sosedje zatiskajo ušesa, ko kakšen Polde tepe ženo. Ali ko nekateri kljub požarni ogroženosti brez slabe vesti kurijo na vrtovih suho travo in dračje.

Četrta božja zapoved Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji, je imela marsikje strahotne posledice. Za številne generacije je bila že sama misel, da si otroci drznejo na glas spregovoriti o napakah (grozodejstvih) svojih staršev, velik greh. Mnoge inceste, ki so zato ostajali skriti znotraj družine, bi lahko preprečili, če bi tej zapovedi dodali, da se je je treba držati, razen ko starš svojemu otroku povzroča trpljenje in bolečino. Človekova narava se, žal, vse do danes ni dosti spremenila. Odnosi med starši in otroki so še zmeraj polni krivic. Čeprav imamo na voljo institucije, psihologe, knjige, je otrok, ki trpijo, vedno več, ne manj.

Prilika o izgubljenem sinu ima na tisoče različic, ena bolj boli kot druga. Posamezniki nastavljajo drugo lice tudi zato, da ne bi izgubili službe, da jih ne bi izločili iz krogov, ki jim želijo pripadati. Ljudje zelo radi tudi pozabljamo. Zlasti, če nam tako ustreza ali imamo od tega koristi. Se zato lahko 24. aprila celo zgodi, da bomo kot skrben in ljubeč svetopisemski oče odpustili skesanemu politiku, ki bo vztrajno trkal na našo nežno in usmiljenja polno dušo ter nam obljubljal raj na zemlji?