Tistih 400.000 nojev, ki je po prvem aprilu še nekaj časa plesalo, so zdaj vsi porinili glave v pesek. Obstajajo sodobni utopisti, ki so bili priče strahotnim porazom nacizma in komunizma, do kraja zavoženih projektov, ki pa verjamejo, da so načrti teh izmov propadli, ker so bila uporabljena napačna sredstva.
Ne, načrti nacizma in komunizma so obsojeni na propad, ker hočejo relativizirati vero in družino. Še vsakega, ki je zametoval žrtve nacizma in komunizma, so na koncu zagrebli kot psa, z nogo ali brez nje.
Še vsakega, ki je zametoval žrtve nacizma in komunizma, so na koncu zagrebli kot psa, z nogo ali brez nje.
Lahko se slepimo, farbamo do 89. minute. A ko pride 90. minuta, je konec tekme. Sodnik še lahko za kakšno minuto tekmo podaljša. Optiki ne morejo rešiti problema te človeške zaslepljenosti, da nismo bogovi, da smo ljudje iz mesa in krvi, podvrženi smrti. Poskus, da bi v življenje priklicali »novega človeka«, »nadčloveka«, ki bo kakor bog, ki bo določal, kdo se bo rodil, kdaj bo kdo umrl, je vedno obsojen na propad.
Lahko se večina odloči na referendumih za »nadčloveka«, vendar se bo ta večina ravno tako slej ko prej zvrnila v grob. Vendar ne kot »nadčlovek«, ampak kot pes. Edina sreča za psa pa je, da ko pogine, ga pokopljejo, ne dajo ga upepeliti in raztrositi, kot se dogaja »novemu človeku«.
Najprej so se v 20. stoletju lotili graditi »novega človeka« razni izmi s pomočjo političnih instanc, državne prisile. Ko si jim povedal, da so tepci, da je to sizifovo delo, si pristal v Dachauu, Auschwitzu, Hudi jami ali na Golem otoku. Načrti raznih nacizmov, komunizmov, fašizmov so povsod propadli, tudi tam, kjer so rekli, da imajo »človeški obraz«. Kako bi lahko imel komunizem človeški obraz? Tega ne več prodajati okrog, ker vam niti pet let star otrok takšne neumnosti ne bo verjel.
Huda jama je primer zla, ki so ga sposobni Slovenci.
Zakaj so vsi ti poskusi propadli eden za drugim? Zato, ker človek samega sebe ni sposoben ustvariti. Edino, kar lahko stori, je, da prepozna svoj položaj, ga poskuša sprejeti, ubesediti in ga nekoliko preseči. Razgradnje ali razdiranja družine se tako danes lotevajo na drugačen način, kot sta to delala Stalin ali Tito. Družino osmešiš, jo mavrično izprazniš in ji odvzameš pomen. In vse to v imenu česa? V imenu človekovih pravic.
De Sade je zmagovalec človekovih pravic, sadisti iz Fotopuba so vrhunec kulture. Nebinarne osebe bi rade prišle tako daleč, da bodo lahko otroka naročili iz kataloga in ga dobili po hitri pošti. Kakšnih 10 božjih zapovedi, vendar?! Zakon postaja človekova želja. Indoktrinacija, represija, korupcije so tri stopnje slovenske družbe, ki tečejo mrtvi tek trojk okrog Ljubljane. Saj danes ne verjame nihče več pravljicam o Titu?
L'esprit post-totalitaire je tisti duh, ki je ušel iz steklenice po letu 1990. Pokopališča je bilo treba vzeti kristjanom, ker tam je smrt odrešena. Prometejstvo komunistov in nacistov za sabo pušča morišča, s katerih se slišijo besede: »Vse je dovoljeno!«
Edina sreča za psa pa je, da ko pogine, ga pokopljejo, ne dajo ga upepeliti in raztrositi, kot se dogaja »novemu človeku«.
Zato so pokopališča splavljenih otrok in tistih, ki bodo žrtve evtanazije, novi neposvečeni prostori novih totalitarizmov, ki vero obsodijo na hišni pripor. Iščejo rešitve za smrt in trpljenje mimo Kristusa, ustvarjajo ideologijo »novega človeka«, »nadčloveka« 21. stoletja, so utopisti. Vodi jih izraz neke obsedenosti in privida, ki se smeši in noče priznati svoje zmote.
Ker ne moremo premagati trpljenja in smrti, se lahko vsaj znebimo tistih, ki si postavljajo takšna vprašanja, je menil Stalin. »Človek problem, njet človek njet problem!« Giljotina kristjanom se je ustavila v katoliškem svetu. Čeprav se je komunizem ves čas hvalil, da je napreden, da vse bazira na znanosti, ga je poljski papež znanstveno matiral in razgalil njegovo laž. Totalitarizmi namreč ne razvijajo tehničnih družb povsod družba nazaduje.
Komunistični napredek je leseno železo ali pa Svoboda tiranije in represije. Po razpadu totalitarizmov bi si morali ponovno postati domači s svojo končnostjo in minljivostjo. Toda napuh in domišljavost človeka res nimata meje: »Mi nadzorujemo življenje!« Postni vzklik: »Človek, pomni, da si prah in da se v prah povrneš«! je zdravilo za sleherno aroganco.
