V marcu so enote ukrajinskih vojakov šle skozi vas Skorno pri Šoštanju in Lepa Njiva, in pri tem so ukrajinski vojaki zajeli, 8 kmetov, gospodarja Tevževe kmetije in še 7 drugih: Kopača, Uraverja, Kortnika , Gmajnerja, vsi iz Lepe Njive in še tri druge. Franca so odpeljali na njegov god, 9. marca 1945, in ga v hosti med Mozirjem in Rečico ob Savinji, skupaj z ostalimi hladnokrvno umorili. Po tednu dveh, ko so trupla pokojnih ležala na kupu, rahlo zagrnjena z listjem in snegom, je Zbičajeva Tereza iz Šoštanja od gestapa zahtevala truplo pokojnega Franca, ki so ga nato 27. marca 1945 pokopali na šoštanjskem pokopališču.

Pred pokopom so nemški vojaki prepovedali vpogled pokojnega v krsti, ki je bila strogo zapečatena, saj je imel tako zmaličeno glavo od mučenja, da je bil skoraj neprepoznaven, in je bilo Nemce sram, da so se tako njihovi ukrajinski pribočniki znesli nad nič krivimi, nedolžnimi slovenskimi kmeti – priče so si vseeno dovolile v noči na dan pogreba vpogled v krsto. Ostale mrtve so za določen čas pokopali v skupen grob nekje ob poti proti Žekovcu. Druga svetovna vojna se je končala 8. maja 1945, lahko rečemo natanko čez dva meseca po krutem dogodku, ko so, tako kot štirje Tevževi fantje, milijoni otrok po vsem svetu ostali brez očeta.

Potem pa je na god sv. apostola Matija, 24. 2. 2022, Vladimir Putin razbil led miru v Evropi in je z rusko vojsko bliskovito napadel Ukrajino ter povzročil strahoten begunski val, ki je pljusknil tudi v Slovenijo. Francovemu vnuku se je tiste dni zgodila Gospodova beseda rekoč: »Vzemi ukrajinsko družino pod svojo streho!« Najprej je naslovil pismo na vladni urad za begunce, ki so že prihajali v državne zbirne centre. Nato je poslal e-pošto tudi na slovensko Karitas.

Od slednjih je prejel odgovor, da naj se pripravi. Izpraznil je svojo nobel stanovanje, in tja namestil postelje, ki so mu jih odstopili dobri ljudje in čakal, v pričakovanju, koga mu bo Bog poslal naproti iz Ukrajine, najbolj prostrane dežele v Evropi, ki se je znašla v vojni. Tako je 5. aprila 2022 pripeljal kombi z sedmimi državljani Ukrajine. Tri ženske in štirje otroci, mali fantiči, približno toliko stari kot so bili stari Francovi sinovi leta 1945. Ker je Francov vnuk iz duhovniških vrst, moram zapisati, da so bili tile ukrajinski begunci sprejeti v župnišče.

Njegovega imena in tudi imena kraja ne bom zapisal zaradi varstva osebnih podatkov. V prostorno župnišče so prišli begunci, ki so se namestili v skoraj čisto na novo obnovljene župnikove prostore. On sam pa se je odselil v majhno sobico, ki je bila bolj »runkelkamra« za odlaganje odvečnih predmetov. Odziv okolice je bil izjemen. Kristjani tiste župnije so se pokazali v vsem svojem bistvu. Pregovorno so se razdelili po slovensko na dva tabora. Prvi so pokazali, da dobrota ni sirota, in so darežljivo pomagali prišlekom, ki so za las ušli smrti iz tiste nesrečne ukrajinske vasice Buča. Drugim pa je Gospod zakrknil njihova srca, saj so imeli v župnišču svoje fevde, še posebej v napol javni kuhinji, ki so jo kar naenkrat zasedli begunci.

Farovške tercialke so bile čisto zmedene, saj menda njih ni nihče vprašal, ali smejo priti Ukrajinci v tisto župnišče, uboge ženice. Postni čas je za tisto župnijo postal zaradi teh ukrajinskih beguncev pravi balzam, saj ljudje pred temi begunci niso mogli igrati.

Farovške tercialke so bile čisto zmedene, saj menda njih ni nihče vprašal, ali smejo priti Ukrajinci v tisto župnišče, uboge ženice. Postni čas je za tisto župnijo postal zaradi teh ukrajinskih beguncev pravi balzam, saj ljudje pred temi begunci niso mogli igrati. Ob dušnem pastirju so ostali tisti tapristni, ki so slišali Jezusove besede: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« (Mt 25,40). Ostali so se sami postavili na levico (prim. Mt 25,31-46).

Nastal je celo problem, ker v tisti župniji ni bilo do leta 2022 velikonočne procesije. In kristjani iz levice so rekli, da procesije ne more biti. Tisti iz desnice pa so bili tiho. Na velikonočno jutro zgodaj zjutraj se je spet zgodila Gospodova beseda duhovniku rekoč: »Vstani in pojdi!« 12-letnemu Ukrajincu, Cirilu, je duhovnik položil v roke Vstalega Kristusa. Pridružilo se je, kot na prvo Veliko Noč, peščica pobožnih žena, 6 po številu.

Župnik je vzel Najsvetejše in procesija osmih ljudi je šla skozi ves kraj v veličastni velikonočni procesiji. Osem se jih tudi rešilo tudi na Noetovi barki. Tisto velikonočno jutro so ljudje slišali v pridigi: »Pravite, da v tem kraju ni velikonočne procesije? No, danes pa je bila!« In duhovnik je pokazal na otroka, Ukrajinca, ki je v tistem jutru nesel Vstalega Kristusa.

V prihodnjih mesecih, po Veliki Noči, so begunci iz Ukrajine še naprej darežljivim župljanom dajali dovolj priložnosti za izkazovanje dobrote in sočutja. Medtem ko je bilo na drugi strani tudi dovolj tistih, ki so jim tile ukrajinski begunci šli pošteno na živce in so jim bili kamen spotike, trn v peti, kar je samo dokazovalo, kaj dela kultura »polnih riti« tudi iz kristjanov, ki lahko okamenijo v srcu.

Avgusta tistega leta je duhovnik zamenjal župnijo in je ob slovesu beguncem iz Ukrajine jasno povedal tole: »Veste, mojega dedka so na koncu 2. svetovne vojne umorili ukrajinski vojaki!« Ženske, Ukrajinke, so pobledele in po trenutkih svete tišine dejale: »Zakaj ste nas pa potem vzeli pod streho?« In duhovnik je odgovoril: »Zato, da sem vam vrnil!« Skupaj so se nasmejali, morda je bila celo potočena kakšna solza. Vrnil jim je na Jezusov način.