Ne bodi vrag! Ko so se kokoši zjutraj preštele, ugotovijo, da so tri izginile neznano kam. A jih lisica pomirja: »To je naravno. Ne le človek, tudi kokoši prej ali slej dočakajo svoj konec!« Eden od petelinov je začel godrnjati, a mu je lisica zabrusila: »Poglej jo, uničevalsko opozicijo! Čisto po nepotrebnem se oglaša! Že od nekdaj si želite uničiti ta kokošnjak! Ne bo vam uspelo!« Naslednje jutro petelina ni bilo na spregled. Lisica se je prijazno smehljala in se božala po trebuhu. Kokoši so se obračale vstran, ker se ji niso hotele zameriti.

In tako smo se, dragi bralci, tudi mi nekoč, davno je že tega, zmedeni in morda tudi prestrašeni prebudili v naši kokošji republiki. Pa ne da bi lisice na skrivaj žrle peteline, ki preveč na glas kikirikajo, to ne! Naše lisice so bolj prefrigane, vratove zavijajo na drugačne načine! Spretno se namestijo na svoje stolčke, obljubljajo nebesa, reforme, mir in blaginjo. »Vaše blaginja je naša prioriteta!« žvrgolijo, preden sežejo s tacami v državno blagajno, kjer je denarja, ki ga vanjo nosijo butaste kokoši, zmeraj dovolj. Včasih v zavetju teme, včasih pa kar javno tuhtajo, kako bi kokošim še dodatno zategnili pasove. Me, uboge, zmedene, prestrašene in ustrahovane kokoši, pa nemo opazujemo lisice, ki se sprehajajo po modni stezi! Še huje: nekatere kokoši celo navijajo zanje, prepričane, da jim bodo prizanesle. Hahaha!

Izjeme, a samo za lisice.»Popolnoma nobenega razloga ni za kakršnekoli izjemne pokojnine,« so modrovale kokoši. »Pokojnine so odraz vplačil v kokošjo pokojninsko blagajno in nič drugega!« se je oglasila najstarejša v kokošnjaku. »Nepravično je, da petelinčki, ki so bili svetovni prvak v balinanju, prejemajo najvišjo pokojnino,« so godrnjale kokoši z belim perjem. »Uprimo se temu nasilju, ki ga nad našo pokojninsko blagajno izvajajo lisice!« so šepetale rjavke in se boječe ozirale okoli sebe v bojazni, da bi jih lisice slišale.Pa so jih. Naslednje jutro je bilo njihovo gnezdo prazno.

A ne gre le za eno lisico.  Oh, kje pa! Pri lisicah (Vulpes vulpes) traja brejost približno 55 dni. Samice se gonijo enkrat letno, mladiči pa se nato skotijo v zgodnji pomladi, kar jim omogoča, da imajo dostop do zadosti hrane za rast in razvoj, ko se narava začne prebujati. V našem kokošnjaku je drugače. Mladiči polnijo lisičja gnezda po potrebi. Zato je kokošja politična krajina prava pravcata tovarna lisic. Vedno nove in nove generacije lisjakov, ki dobro vedo, kako se prikupiti kokošim, polnijo kokošnjake, kajti slovenske kure, trapaste, kot so, jim kar same od sebe prijazno in vdano ponujajo svoje vratove.

Uboge kokoši so čepele v gnezdu od jutra do večera in nesla zlata jajca. Več jih je bilo, hitreje so izginjala v požrešnih lisičjih gobcih. Kmalu so opazile, da je skleda s koruznimi zrni vedno bolj prazna.

Najbolj v nebo vpijoče pa je, da lisice že od samega začetka, ko so okupirale kokošnjake, trdijo, da niso lisice. One so »zaščitnice«, »reševalke kokošjega naroda«, »vizionarke«.  Natančno vedo, kaj kokoši potrebujejo. Zadnja tri leta so za lisice še posebej ugodna, saj smo kokoši tako razdeljene med seboj, da celo gledamo stran, ko lisice zavijajo vratove sredi belega dne, vsem na očeh. Raje se prepiramo med seboj, namesto da bi skupaj postavile okrog kokošnjaka ograjo in se neljubim obiskovalcem uprle. Nekatere kokoši iz parlamenta dan in noč kokodakajo, da nas bo le lisica rešila pred hudobnimi in zlimi Janezi. Zvitorepke se pritajeno hahljajo, hvaležne, da je bog ustvaril toliko neumnih kur. In seveda tudi molčijo, kar je, logično, saj imajo polna usta kurjega perja.

Zadnjič je naneslo, da je bilo nekaterim kokošim dovolj lisičjega nasilja. Slišale so, da so govorile, kako sladek in greha vreden je eden od petelinov, za katerega so bile uboge reve na dveh nogah prepričane, da je edini, ki mu je mar zanje. Pa so se odločile, da mu pomagajo. Stekle so na cesto, kokodakale, mahale z repi in skakale v zrak. A potem se je zgodila groza vseh groz! Od nekod se je mednje pripeljal avto, in če se mu ne bi pravočasno umaknile, kdo ve, koliko bi jih ostalo pod morilskimi avtomobilskimi kolesi. Ko pa so zagledale zalega lisjaka s pištolo za pasom, so stekle proti njemu in klicale:»Rešitelj, rešitelj!« »Nikar!« jih je prosila ena bolj previdnih kokoši. Žal je niso slišale, kajti zali lisjak je na široko odprl gobec in jih pohrustal. Eno za drugo.

Lisice so res strašno prefrigana bitja. Okoli kokošnjaka so podrle ograjo in jo nadomestile s TV- ekrani. Kokoši so bile precej zmedene, ko so jih opazovale pri delu. »To delamo za vaše dobro!« so se jim prilizovale lisice. »Medtem ko boste nesle jajca, boste lahko gledale svojo najljubšo nadaljevanko. Med reklamnimi sporočili pa vas bodo izobraževali lisičji informativni programi!« In res! Uboge kokoši so potem čepele v gnezdu od jutra do večera in nesla zlata jajca. Več jih je bilo, hitreje so izginjala v požrešnih lisičjih gobcih. Kmalu so opazile, da je skleda s koruznimi zrni vedno bolj prazna. Pa se je ena od bolj pogumnih opogumila in lisico vprašala, zakaj dobivajo tako malo hrane. Ta je jezno namrščila čelo. »O, kako neumne ste kokoši! Me, lisice, smo ugotovile, da za zlata jajca, ki jih nesete, ni pomembno, da ste lepo zalite in debele! Še več: bolj boste vitke, več bo jajc!«

Uboge kokoši so staknile glave. A brez uspeha. Ob vsakem kokodakanju, ki lisicam ni bilo všeč, se je že kmalu zaslišal tih zvok. Eni od lisic, ki so bile v bližini, pa je padla iz gobca oglodana kokošja perutnica.